Namen Baragovih dni je v vernikih utrditi spoznanje o veliki misijonarski dejavnosti prvega škofa v Marquettu, škofa Friderika Ireneja Barage, dnevi pa so tudi priložnost za ozaveščanje ter seznanjanje o stanju postopka za Baragovo beatifikacijo ter njeno pospeševanje.

V soboto, 3. septembra, je bila v Torontu pri lazaristih slovenska maša, ki jo je daroval škof Jamnik, v nedeljo, 4. septembra, pa je sveto mašo v angleščini in slovenščini vodil škof John F. Doerfler, 12. Baragov naslednik. Bogoslužju je sledil kulturni program.

Škof Jamnik s škofom Doerflerjem. FOTO: osebni arhiv škofa Jamnika

Škof John F. Doerfler je 12. Baragov naslednik in je na škofovskem sedežu v Marquettu od februarja 2014. Zelo dobro pozna Baragovo življenje in mu je izjemno naklonjen. Z vso dušo podpira proces, da bi bil Božji služabnik Baraga čim prej prištet med blažene. S škofom Jamnikom sta se večkrat srečala ter se pogovarjala o Baragovi poti do časti oltarja.

Škof Doerfler je z veseljem sprejel povabilo, da s svojimi verniki kmalu obišče Baragovo rojstno deželo Slovenijo.

Škof Doerfler je z veseljem sprejel povabilo, da s svojimi verniki kmalu obišče Baragovo rojstno deželo Slovenijo. Tudi v Torontu je škof Jamnik znova povabil škofa Johna, naj obišče Slovenijo, se mu zahvalil za toliko dobrega, kar stori za oživljanje Baragove dediščine, obenem pa ga prosil, da bi vsi, ki si prizadevajo v procesu beatifikacije škofa Barage, naredili vse, kar je mogoče, da bi dosegel čast oltarja.

FOTO: osebni arhiv škofa Jamnika

Tudi udeležba mnogih vernikov in visokih gostov na Baragovih dnevih kaže na to, da je sluh svetosti tega svetniškega kandidata še kako živ v ZDA in Kanadi, tako med Slovenci kot domačini in tudi pri domorodcih (Indijancih). Sobotne svete maše (3. septembra) v slovenskem jeziku, ki jo je vodil škof Jamnik, in nedeljske v angleškem jeziku, ki jo je vodil škof John Doerfler, so se med drugim udeležili tudi škof Thomas Dowd iz škofije Sault Saint Marie v Ontariu in škof James Powers iz Wisconsina ter duhovniki John Reter iz Clevelanda, Drago Gačnik iz Hamiltona in John Nosan iz Bramptona.

Letošnje Baragove dneve gosti župnija Brezmadežne s čudodelno svetinjo v Torontu.

Letošnje Baragove dneve je gostila župnija Brezmadežne s čudodelno svetinjo v Torontu. Za celotno organizacijo so poskrbeli župnik te župnije in superior skupnosti lazaristov, gospod Leopold Valant, njegov sobrat Tine Batič, ter seveda zelo prizadevna skupnost Slovencev, ki živi v Torontu in okolici.

FOTO: osebni arhiv škofa Jamnika

Nekaj misli škofa Jamnika o Božjem služabniku Frideriku Baragi

Škof Jamnik je ob letošnjih Baragovih dnevih predstavil nekaj misli o Božjem služabniku Frideriku Baragi, ki naj nas vse skupaj spodbudijo, da bi se mu radi priporočali, in nas spodbujajo k molitvi za njegovo beatifikacijo.

FOTO: osebni arhiv škofa Jamnika

BOŽJI SLUŽABNIK FRIDERIK BARAGA (29. junij 1797 – 19. januar 1868)

Med koordinatami bl. papeža Pija IX., Napoleonovih osvajanj, Ilirskih provinc, ko sta Marx in Engels objavila svoj Manifest, ko so izšle Prešernove poezije, ko je živel arški župnik sv. Janez Vianney, ko so zgodila Marijina prikazanja v Lurdu, ko je bil Lincoln predsednik Združenih držav, ko so bile revolucije v Parizu, Berlinu in na Dunaju, ko je Leverrier odkril planet Neptun, ko je v Londonu stekla prva podzemska železnica na svetu …, se je med rojstno Malo vasjo pri Dobrniču na Dolenjskem do Velikih jezer države Michigan v Združenih državah Amerike razpela življenjska nit Božjega služabnika Friderika Barage.

Nedvomno je bilo zanj odločilno srečanje z apostolom Dunaja sv. p. Klemenom Hofbauerjem. Ta je napojil plemenito slovensko srce nadarjenega študenta prava Barago z značajem Jezusovega usmiljenega srca. Božja previdnost je lahko začela ustvarjati še eno mojstrovino.

FOTO: osebni arhiv škofa Jamnika

Nevoščljivi duh, ki se je kakor črv zajedal v meso slovenstva, je Barago dobesedno izgnal iz domovine. »Kamen, ki so ga zidarji zavrgli ... (prim. Mr 12, 10).« Kakšna nepopisna sreča se je morala zganiti v metliškem kaplanu, ko je prejel odpustnico škofa Wolfa, da lahko odide v daljne ameriške misijone.

Danes 20 ur od doma. Takrat 2.000. Baraga na obalah prostranih Gornjega, Michiganskega in Huronskega jezera tam ni bil prvi misijonar, bil pa je prvi pravi apostol, kakor bi po njem apostol Pavel ustanavljal še eno Cerkev, tokrat med Indijanci (Native Americans); in ji pisal.

Baragov misijon obsega ozemlje, ki zavzema več kot trikratno velikost Slovenije.

Baragov misijon obsega ozemlje, ki zavzema več kot trikratno velikost Slovenije. Prostrana jezera ter gozdovi in sredi njih duša rdečega človeka. Čeprav je pokrajina naravnost očarljiva, neokrnjena, jo naredijo še mogočnejšo dolge noči, mraz, vetrovi, led, več metrov visok sneg, medvedi, volkovi in risi. Dežela prostranih razsežnosti ni pozabila duhovnika, ki je mesece prebil v temnicah tiskarn in med črkostavci, ves v strupenem svincu in pragozdu še nikoli zapisanih očipvejskih besed, sklanjatev in spregatev ter končno v nepogrešljivih molitvenikih in katekizmu za Indijance. A še prej vse natančno urejeno, preverjeno in spisano pri komaj kaj svetlobe in pod dežnikom, strehi pod streho. Opus, ki ga težko doume tudi najbolj delaven, izobražen, ponižen in marljiv profesor.

Baraga, vajen dunajskih umetnosti in uglajenosti, a hkrati ves narejen za dobrega pastirja, vsaki čredi duš. Ta orjak vere, upanja in ljubezni je premagoval besneče valove velikih jezer, neskončne milje gozdov ter svojo in bližnjih revščino v lupinastem čolničku, s krpljami in beraškimi prošnjami na evropske dvore za pomoč. »Snowshoe priest« (duhovnik na krpljah), krplje so postale njegov prepoznavni simbol. Te angelske peruti so ga nesle peš več sto milj daleč, da je krstil enega otroka. Razdalja do duše, ki napravi zanemarljiv tudi Viannejev Ars. Šele ko se je ob obisku domovine kleče zjokal pri studencu svojem krstnega kamna v Dobrniču, je lahko iz Svetega pisma zažarelo njegovo življenjsko – škofovsko geslo: »Le eno je potrebno - Unum est necessarium« (Lk 10, 42). Da bi vsi, ki so bili s Kristusom pokopani po krstu v smrt, z njim vstali v življenje. Podrobnost, ki vse spremeni.

Friderik Baraga je imel pristno rad svoje Indijance.

Tako rad je imel svoje Indijance. Pristno. Sebi se je povsem odpovedal, mesa ni užival. Njegova jagnjeta so bila tolikokrat prisesana na omamno žganje in zanj so se bili pripravljena odpovedovati celo svoji zemlji. Ohranjal je njihovo kulturo in jezik ter jih kot najljubši vinograd obdal z evangeljskimi krepostmi in svetimi zakramenti. Danes bi jih našel pripete na avtomate pogubnih igralnic, a da so bili to posebni ljudje, ki so znali osvojiti Baragovo srce dokazuje njihova hvaležnost. Dvajset metrov visok bronasti spomenik na pečini obale Gornjega jezera, mesto, dežela, ulice, zgodovinske table z napisi, parkirišča, šole, kulturni domovi, združenja z imenom Baraga ... Kaj šele borne hišice, kjer je stanoval in cerkve, ki jih je gradil.

FOTO: osebni arhiv škofa Jamnika

Pri Velikih jezerih se je štetje let začelo z Barago. Danes je v Marquettu škof dvanajsti Baragov naslednik. V stolnici sv. Petra so dogradili lepo novo kapelo za nov marmornat Baragov sarkofag. Pred njim sta klečalnika. Le kaj pomeni, da je tam nekdo v nedeljo 19. oktobra 2014 pustil berglo? Zanimivo je, da so številne Baragove cerkvice po prostrani deželi ves dan odprte; še več, v njegovi stolnici že več let noč in dan vsak dan v letu nekdo moli pred Najsvetejšim zakramentom.

Zadnje Baragove upodobitve za časa življenja kažejo, kako se je njegov obraz že čisto spremenil v indijanskega.

V soboto 18. oktobra 2014 sta škof v Marquettu John F. Doerfler ter ljubljanski pomožni škof dr. Anton Jamnik med domačini, številnimi Slovenci, ki živijo v Ameriki, ter nekaj romarji iz domovine, blagoslovila novo, Baragovo kapelo. Dr. Janez Ferkolj, župnik na Bledu je takrat prinesel tudi posebno skrinjico z grudicami zemlje iz Male vasi, Dobrniča, Trebnjega in Metlike.

Velika jezera so Baragova. Iz Male vasi si je v stoletju racionalizma in vse hujšega ateizma Božja previdnost utrla čudovito pot v življenju in delu Božjega služabnika Friderika Barage. Zadnje Baragove upodobitve za časa življenja kažejo, kako se je njegov obraz že čisto spremenil v indijanskega. »Ko sem srečal svetnika, sem vedel, kaj sem videl – ali vsaj zaslutil« (prim. H. de Lubac, Sur les chemins de Dieu).