Kako nas misijonar nagovarja danes?

Dragi bratje in sestre,
spet smo se zbrali z namenom, da proslavimo rojstni dan Božjega služabnika Friderika Baraga na mestu njegovega rojstva, da oživimo njegovo podobo in da sprejmemo njegovo sporočilo za naš čas in za naše življenje.

Friderik Baraga se je srečeval z lahkomiselnostjo in duhovnim ter moralnim razkrojem v svojem okolju, posebno v času študija prava na Dunaju (1816-1821). Njegov prijatelj in vrstnik Anton Slomšek, prvi slovenski blaženi, je za tisti čas zapisal trde besede: »Obšle nas bodo teme nevednosti, noč krivover in never…« Tudi znotraj Cerkve je vel hladen veter janzenizma, ki je s pretirano strogostjo skušal disciplinirati kristjane. Za Baraga je bilo milostno srečanje s svetniškim duhovnikom Klemenom Dvoržakom (Hofbauerjem), ki je znova poudaril evangeljsko usmiljenje in odpuščanje. V mladem Frideriku je dozorelo spoznanje: »le eno je potrebno!« - Tako je v njem dozorel duhovniški in misijonarski poklic, ki ga je privedel v Ameriko.

Tudi današnji evangelij postavi radikalno zahtevnost: Kdor postavi karkoli v življenju pred Jezusa, ga ni vreden - ne more biti njegov učenec. Celo življenje je treba postaviti na kocko. Kajti vse zemeljsko bo propadlo, zato pa je edini trden temelj Jezus Kristus, ki je dal svoje življenje, je umrl za nas, vendar je vstal od mrtvih. Zato je Jezus živ in z njim umreti pomeni izbrati življenje. Papež Benedikt XVI. je zato s popolno gotovostjo povedal: »Ne bojte se Kristusa. Nič vam ne bo vzel, nasprotno, vse vam bo dal.«

Baraga je vodila popolna predanost Gospodovi volji. Baraga je v indijanščini zapisal besede: »Jezus, neizmerno te ljubim.« V primerjavi z apostolom Petrom je to nekaj izrednega. Peter je namreč upal reči samo: »Ti veš, da te imam rad.« Baragova vera je bila otroško preprosta. Njegov škofovski grb razodeva duhovne temelje, iz katerih je živel:

- v zgornjem delu škofovskega ščita sta emblema IHS z žeblji trpljenja (Jezus) in MM (Marija) s prebodenim srcem; kako blizu nam je v evharističnem letu in ob evharističnem papežu, ki je imel geslo: Totus Tuus - Ves Tvoj (Marija)

- na spodnjem delu ščita pa so simboli vere, upanja in ljubezni. Križ je zanj postal sidro vere, krepčilo upanja in prestol ljubezni. Jezus ni prišel, da bi svet sodil, ampak da bi ga rešil. Kako aktualno je to v našem času, ko razni sodniki in medijski komentatorji precejajo komarje in spuščajo velblode?

Za vztrajnost v veri je značilna njegova notranja povezanost z Bogom. Kjerkoli je bil, je prve jutranje ure, od treh do petih zjutraj, posvetil molitvi in premišljevanju. Svetost Friderika Barage je v tem, da je izgoreval v izjemnih telesnih naporih, z visokim intelektualnim ustvarjanjem, zaradi enega samega cilja: iz ljubezni do Boga in do človeka. Priganjala ga je ljubezen Kristusova.

Baragov duhovniški lik tudi danes nagovarja vsakega duhovnika, ki je postavljen, da rešuje duše. On je videl v vsakem človeku bitje, ki ga je Bog odrešil. Tako je delal že kot kaplan, predvsem pa je skušal uresničiti duhovniško poslanstvo kot misijonar. Kot škof je s svojo neverjetno zavzetostjo svojo škofijo postavil pokonci.

Kljub neuspehom je deloval premočrtno. Ni se ustavil, ker je hotel odrešenje Jezusa Kristusa prinesti vsem. Njegova svetost je v njegovi večni aktualnosti. Bolj ko postaja naše okolje misijonsko, bolj je Baraga aktualen za Ameriko in za Evropo, pa tudi za Slovenijo.

Iz ljubezni do Boga je izhajala njegova ljubezen do bližnjega. Predajal se je človeku z vso dušo in vso močjo. Naredil je tisoče kilometrov, da je lahko pomagal enemu človeku. Baraga je skušal iz Indijancev oblikovati narod, zato jim je pripravil slovnico, slovar in druge knjige, da bi lahko ohranili jezik in svojo identiteto. Postal je eno z njimi, kar se je lepo pokazalo v upodobitvah ob koncu njegovega življenja.

Priseljenci, ki so prihajali v vedno večjem številu, so bili potrebni temeljite nove evangelizacije, saj se njihova šibka vera ni poznala v njihovem ravnanju. Zelo ostro je bičal njihove napake in krivice, posebno v odnosu do domorodcev. Tako je z veliko vnemo postavljal nove temelje verskega življenja, v spoznavanju osnovnih resnic krščanskega nauka. Njegov katekizem je uporaben še danes.

Kljub vsemu prizadevanju, pa je žel mnoge neuspehe. - Krivice in nerazumevanje doživlja še danes. Zavest o njegovi svetosti je kljub temu navzoča vse od njegove smrti do danes. Veliko je ljudi, ki se mu stalno priporočajo v različnih stiskah in potrebah. Vabim tudi vas, da se mu z zaupanjem priporočate in mu s tem omogočite, da bo lahko vidno deloval.

Še danes imamo izredno pričevanje gospoda Rudija Kneza iz Kanade, ki je prepričan, da je pred desetletji njegova žena na priprošnjo škofa Barage čudežno ozdravela od tumorja v glavi. Tudi sam Rudi je imel pred leti hudo poškodbo: zlom treh vratnih vretenc. Priporočil se je Baragu in tvegana operacija je izredno uspela. Hodi normalno, počuti se dobro kot pred operacijo in spet igra orgle.

Tudi številne družine se priporočajo Baragu. Pričevanje družine Golob kaže izredno zaupanje v misijonarjevo pomoč. Že v otroštvu je Anica priporočila svojo bolno mater Baragu in je ozdravela. Ko se jim je rodil otrok z napako na srcu, so začeli redno moliti in operacija srca je dobro uspela. K Baragu se vsak večer obrača cela družina.

Veliko je posameznikov in skupin, ki se v molitvi z zaupanjem obračajo k Božjemu služabniku Baragu in zaupajo v moč njegove priprošnje. Molimo tudi mi! Če hočemo, da bomo imeli čudeže, moramo zanje prositi in zaupati, da imamo v Frideriku Baragi tako velikega pričevalca, da lahko učinkovito posreduje pri Bogu za nas.

Za osvežitev Baragove podobe, navajam nekaj podatkov iz njegovega življenja:

- rojen 29. 06. 1797 v Mali vasi pri Dobrniču,
- umrl 19. 01. 1868 v Marquettu, ZDA,
- po študiju prava na dunajski univerzi (1816-1821) je stopil v ljubljansko semenišče in bil 1823 posvečen za duhovnika,
- kaplan v Šmartinu pri Kranju (1824-1828) in v Metliki (1828-1830),
- odšel v Ameriko 1830 in bil misijonar med severnoameriškimi Indijanci in kasneje vse številnejšimi priseljenci,
- 1853 je bil posvečen v škofa in je zadnji dve leti preživel na škofovskem sedežu v Marquettu, kjer je tudi pokopan.