Knjigotrštvo in knjižni sejmi

Knjigotrštvo se ni rodilo šele sredi 15. stoletja z Gutenbergovim izumom tiska s premičnimi črkami, je pa ta tehnološki napredek povzročil njegov razcvet, saj so knjige oziroma tiskovine postale dostopne širšemu krogu ljudi.

Kako so prodajali rokopise v antiki in srednjem veku? Že tedaj so imeli pomembno vlogo sejmi. Drug način prodaje knjig in tiskovin v zgodnjem novem veku je bila kolportaža – način prodaje od vrat do vrat, saj se hkrati z izumom tiska pojavijo tudi popotni knjigotržci. Na krošnjarje s tiskanim blagom pravi knjigotržci (lastniki knjigarn) niso gledali vedno prijazno, zato so delovali predvsem na deželi, torej v krajih, ki so bili oddaljeni od večjih središč. 

Drug način prodaje knjig in tiskovin v zgodnjem novem veku je bila kolportaža.

Krošnjarjev cilj je bil najti vedno pravo literaturo za kupca. Tako so ponujali koledarje, almanahe, ceneno branje, lesoreze, gravure, molitvenike in abecednike. Pomemben del njihove ponudbe so bili enolistni letaki, njihova vsebina pa aktualne teme: o spremembah na dvorih, senzacionalnih dogodkih, naravnih katastrofah, bitkah, kronanjih, nasilnih dejanjih, usmrtitvah itd. Opravljali so pionirsko delo pri širjenju knjig.

Sejmi so vse do začetka 19. stoletja predstavljali središča trgovanja, saj so le na teh prireditvah lahko sodelovali trgovci iz širše okolice, sicer pa je bilo njihovo delovanje precej omejeno. Mesta so bila ob semanjih dneh polna kupcev, romarjev in beračev. Vzdušje na sejmih najbolje spoznamo ob sliki vasi Hornhausen (danes del mesta Oschersleben) na Saškem, ki jo je dresdenski bakrorezec Vallentina Wagnerja prispeval v delu Matthäusa Meiana Theatrum Europaeum. Na sejmu prodajajo vse od slame, hrane, živine, ob robu pa je postavil stojnico kramar in na njej prodajal knjige.

Vzdušje na sejmih najbolje spoznamo ob sliki vasi Hornhausen na Saškem.

Frankfurtski knjižni sejem

V Frankfurtu na Maini, največjem mestu v nemški deželi Hessen, naj bi bili sejmi vse od 11. stoletja, rokopise pa so tam začeli prodajati v 12. stoletju. Najkasneje leta 1427 so že prodajali tudi igralne karte in tiskane slike (natisnjene v blok tehniki). Na srednjeveške knjižne sejme še danes spominja Buchgasse v starem mestnem jedru Frankfurta. Začetek knjižnega sejma postavljajo v leto 1470, osem let kasneje sta na njem sodelovala pomembni nürnberški tiskar in založnik Anton Koberger in Baselčan Johann Amerbach. V začetku 16. stoletja (leta 1501) so prihajali na sejem tiskarji in knjigotržci iz 254 evropskih mest, med njimi so bila tudi znana tiskarska in sejemska središča kot Pariz, Lyon, Antwerpen in Benetke.

Konec 17. stoletja je bil vrhunec frankfurtske knjižne trgovine.

Konec 17. stoletja je bil vrhunec frankfurtske knjižne trgovine. Kasneje je vse večjo vlogo prevzemal sejem v Leipzigu. Leto 1764 predstavlja zaton nekdanjega frankfurtskega knjižnega sejma, veliko nekdanjih knjigarn naj bi spremenili celo v vinotoče in gostilne. Frankfurtski knjižni sejem so leta 1949 obnovili. Leta 1955 so začele na njem sodelovati tudi države iz vzhodnega bloka – Sovjetska zveza, Madžarska, Češkoslovaška in Jugoslavija.

Od zadnjega dne sejma do naslednjega ni bilo dovoljeno trgovati s knjigami, knjigotržci.

Sejemski termini so bili določeni za dve obdobji v letu – spomladi ob veliki noči in v jesenskem času ob godu sv. Mihaela (29. septembra). Od zadnjega dne sejma do naslednjega ni bilo dovoljeno trgovati s knjigami, knjigotržci so morali odpeljali knjige nazaj v svoja mesta ali pa jih uskladiščiti. Zato so tiskarji in založniki vedno prilagajali termine izdaje knjig frankfurtskim knjižnim sejmom. Na to kaže tudi pismo Primoža Trubarja Henriku Bullingerju 10. julija 1557. V njem se je potožil, da bo moral vsaj deset do dvanajst tednov čakati na natis svojih tekstov, saj je bila Magdalena Morhart, tiskarka iz Tübingena, prav v tem času zasedena s tiskanjem nemške retorike za naslednji frankfurtski sejem.

Levo: Catalogus Universalis pro Nundinis Francofurtensibus Autumnalibus, de Anno MDCLXXXIII.
Desno: Valvasorjevo delo Theatrum Mortis humanae tripartitum. 

Knjižna komisija (Bücherkommission)

V pristojnosti državne knjižne komisije cesarstva je bila cenzura, imela je pregled tako nad protestantskimi kot tudi katoliškimi tiski. Redno so sestavljali tudi sezname prepovedanih in sumljivih knjig, ki so jih pošiljali cesarskim svetnikom. Tako imenovani »vizitatorji« so pregledovali gradivo knjigotržcev ter obiskovali njihove knjigarne in stojnice. Dvakrat letno, v času frankfurtskega sejma, je komisija obveščala zbrane knjigotržce o knjigah, ki so bile zaščitene pred ponatisi, dodeljen jim je bil torej privilegij.

V interesu dvora je bilo, da je imel kar se da popoln pregled nad knjižno produkcijo.

Knjižna komisija si je ob svojem delu pomagala tudi s knjigotrškimi katalogi in plakati, zato je v njenem arhivu tudi zbirka tega gradiva. V interesu dvora je bilo, da je imel kar se da popoln pregled nad knjižno produkcijo. To pa je bilo možno doseči s tem, da je na sejmih sodelovalo čim več knjigotržcev in tiskarjev. Knjižna komisija je založnike z okrožnicami vzpodbujala, naj sodelujejo na frankfurtskih knjižnih sejmih.

Članek si lahko v celoti preberete v 38. številki magazina SLO.