Škof Stanislav Lenič me je že za časa bogoslovja v ljubljanskem semenišču zaprosil, da bi zamenjal dušnega pastirja Stanka Grimsa v Merlebachu. Po enem letu razmisleka sem odgovoril škofu Leniču: »Sprejmem pod pogojem, da zaključim teološki študij v Metzu.« Septembra 1980 sem pričel s študijem v semenišču v Metzu. S škofom Paul-Josephom Schmittom sva se dogovorila, da vsa tri študijska leta, za katera je zame poskrbela škofija Metz, odplačam z delom na francoskih župnijah. V resnici pa nisem čakal do leta 1985.

Ko sem bil še kot bogoslovec v semenišču v Metzu, sem ustanovil Društvo prijateljev slovenske katoliške misije z enim samim ciljem, da pridobimo lastne prostore.

Ko sem bil še kot bogoslovec v semenišču v Metzu, sem ustanovil Društvo prijateljev slovenske katoliške misije z enim samim ciljem, da pridobimo lastne prostore. Približal sem se najmočnejšemu slovenskemu društvu Jadran, da bi v Merlebachu skupno odkupili prostore, v katerih bi lahko delali s skupnimi močmi v prid slovenskemu človeku. Ideja je bila tudi njim všeč in kaj hitro smo začeli z iskanjem.

V naslednjih dneh pride gospod Gusti M. in mi pove, da mora Jadran odstopiti od tega, in to na zahtevo konzulata SFRJ iz Strassbourga, ki se s tem ne strinja. Če je še državo strah, potem smo na pravi poti. Samo naprej, sem si krepil odločnost.

Nekaj dvomov je bilo tudi na strani slovenske skupnosti. V kapeli svete Elizabete je bilo pri slovenski maši povprečno 13 vernikov. 

Navkljub vsem tem razmeram je začel nastajati mozaik vere, kulture, prijateljstva, človečnosti, kar opisujejo domačini, ki so postali del živega telesa slovenske skupnosti.

Maryline Meyer Fuchs: Sprejeta z odprtimi rokami

Svoje razmišljanje in ugotovitve bi lahko strnila pod povzetkom: sem Francozinja, ki sem bila sprejeta z odprtimi rokami v skupnosti katoliške misije Merlebach. Že kar nekaj let sem članica Društva prijateljev slovenske katoliške misije. Sem katoličanka in se udeležujem slovenskih maš, čeprav ne razumem jezika.

Meni kot katoličanki, ki želi ohraniti živo vero, je obisk maše priložnost, da se v skupnosti vernih prek obreda približam Bogu. To je trenutek pravega »communio« z Bogom in obnovitev mojega duhovnega življenja in odnosa z Njim. Sveta maša mi daje priložnost za slavljenje, skupno molitev, poslušanje Božje besede in duhovnega nagovora ter iskanje povezav z življenjem. Prisostvovati maši na slovenski misiji v Merlebachu je vse to, z dodatkom lepe duhovne povezanosti s skupnostjo, toplimi človeškimi pozdravi, že pred vstopom v kapelo simpatično, spoštljivo in dobrohotno človeško srečanje.

Biti prijateljica te slovenske skupnosti vzradosti moje srce in mi prinaša svetlobo v moje življenje. Merci!

Pot odprtosti, ki jo duhovnik vodi, predlaga in živi, je za nas Neslovence duhovna in pastoralna opora, pa čeprav je v prvi vrsti namenjena slovenskemu človeku, ki živi na tujih tleh. V skupnosti se ohranjajo tradicije, povezane z velikimi prazniki in seveda tudi z romanji, kot je vsakoletni shod 1. maja v Habsterdicku, 15. avgusta v mlinu. Povsod nas pričaka podoba Brezjanske Marije. Pri srcu so mi celodnevna srečanja, kjer se tudi s pomočjo kulinarike povzpnemo v svet potic, kremnih rezin, nedeljske juhe z rezanci, mesnimi posebnostmi itd. Biti prijateljica te slovenske skupnosti vzradosti moje srce in mi prinaša svetlobo v moje življenje. Merci!

Marc Benetti: Srce za vse

Za slovensko kapelo svetega Jožefa vsestransko skrbim že vse od leta 2013. Prvi dve leti sem to opravljal z mamo, dokler ni odšla v večni Božji objem. Prelomna situacija in mamino povabilo, naj ji priskočim na pomoč, me je zvabila pod slovensko streho.

Slovenska kapela in misija sta zame kot velika odprta knjiga, v kateri nas najprej nagovorijo čudoviti mozaiki, delo vernikov. Spregovorijo nam najprej po paleti barv, po sporočilni vsebini, po grobosti odsekanih kamenčkov, kakor zna biti tudi naše življenje. Od daleč pa se vse to zlije v eno skupno mehkobo, lepoto.

Ta skupnost ima odprto srce do vseh brez zadržka.

Ne moja mama ne jaz nimava slovenskih korenin. Oba sva bila sprejeta z odprtimi rokami v tej veliki družini, vedno z veseljem in vabljivim nasmehom na obrazu.

Ta skupnost ima odprto srce do vseh brez zadržka. Velika krščanska skupnost, ki živi v sprejemanju drugega na zelo konkreten način. Moja mama mi je pred smrtjo tolikokrat ponavljala: »Le glej, da boš to kapelo vedno lepo okrasil in počistil, da se bo vsak, ki bo prestopil njen prag, počutil, kot da je pripravljena prav zanj. Tako se bo vsak v njej dobro počutil in bo odšel z lepim spominom in pomirjen iz nje.«

Prebrali ste del članka, ki je bil objavljen v reviji Naša luč (05/2024).