Kot je zapisano v sporočilu za javnosti, je ministrstvo pri predlogu za razglasitev samostana za kulturni spomenik izjemnega pomena za Republiko Slovenijo upoštevalo strokovni predlog novogoriške območne enote Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije (ZVKDS), ki je v pripravo odloka vključila tudi javnost, med drugim lastnike spomenika in nepremičnin v vplivnem območju ter Mestno občino Nova Gorica in Goriški muzej iz Nove Gorice.

Samostan in dostopna pot s kapelicami

Kulturni spomenik obsega samostan in dostopno pot s kapelicami. Del varovane sestavine spomenika so tudi premičnine, med njimi celoten fond Škrabčeve knjižnice, ki velja za eno bogatejših zbirk v Sloveniji. Knjižnica obsega okoli 16.500 naslovov, datiranih od 15. do 21. stoletja, med njimi edinstven izvod Zimskih uric Adama Bohoriča (1584), ki vsebuje avtorjevo posvetilo Goričanu Juriju Ževu. V samostanu je ob bogatem knjižničnem fondu Škrabčeve knjižnice in izjemni grobnici tudi veliko kakovostne opreme, portalov, slikarskih in kiparskih del ter dragoceno cerkveno posodje in mašne obleke.

Ohranjen prvotni značaj

Cerkev romarskega značaja in samostan sta na avtentični lokaciji od 17. stoletja in sta ohranila prvotni značaj, vključno s historičnim dostopom (Pot na Kapelo). Cerkev sodi med najstarejše zgodnjebaročne arhitekture 17. stoletja na Slovenskem in je pomemben člen v razvoju sakralne arhitekture. V goriški in slovenski prostor je uvedla paladijevski motiv fasade z velikim termskim oknom. Krasi jo bogata in zelo kakovostna štukaturna dekoracija iz 17. in 20. stoletja. Cerkvena in samostanska stavba sta skupaj z bogato opremo del opusa mnogih pomembnih goriških mojstrov 17. stoletja.

Pod prezbiterijem grobnica Burbonov

Tudi pozneje so na Kostanjevici ustvarjali pomembni lokalni in širše priznani avtorji. Samostan je podpirala vrsta pomembnih plemiških družin Goriške, številni njihovi člani so si cerkev izbrali za poslednje bivališče, na kar spominjajo nagrobne plošče v tlaku in na stenah cerkve. Pod prezbiterijem je grobnica Burbonov, kjer so v sarkofagih pokopani zadnji člani francoske dinastije skupaj s Karlom X., zadnjim kraljem Francije iz te dinastije. Samostan, ki že od nastanka stoji na stičišču različnih kultur, je bil z vsebino in delovanjem obeh meniških redov pomemben družbenopovezovalni člen in je še zdaj pomemben živi kulturni in duhovni prostor za prebivalce na obeh straneh meje.

Doslej kulturni spomenik lokalnega pomena

Kot smo TUKAJ poročali že letos poleti, so obnova zgodovinske cerkve Gospodovega oznanjenja Mariji na Kostanjevici, ki traja od leta 2017, in dogajanja v Župniji Nova Gorica – Kapela in v Frančiškanskem samostanu Kostanjevica pripomogli, da je dozorel predlog za spremembo statusa kulturnega spomenika lokalnega pomena, ki ga je Kostanjevica že imela, v status spomenika državnega pomena.

Pojem za prebivalce z obeh strani meje

Vsebino in konkretno delo pri pripravi vloge ter posledice novega statusa je že maja letos v dvorani Frančiškanskega samostana na Kostanjevici predstavila odgovorna konservatorka ZVKDS – OE Nova Gorica Minka Osojnik. Predstojnik frančiškanskega samostana p. Niko Žvokelj je tedaj izpostavil, da je Kostanjevica za prebivalce z obeh strani meje pojem, Nova Gorica pa srečno mesto med Sveto Goro in Malo Sveto Goro, kakor je Kostanjevico leta 1952 poimenoval apostolski administrator dr. Mihael Toroš.