Na 600 let stari katoliški univerzi so ga sprejeli člani rektorskega zbora z rektorico Francoise Smets na čelu, vpisal se je tudi v knjigo častnih gostov. Študentje so mu izročili pismo, v katerem so razmišljali o temah okoljske odgovornosti, vlogi univerz pri spodbujanju zavesti in potrebi po novem kulturnem in duhovnem pristopu k reševanju ekoloških in družbenih kriz. Pismo je sad skupnega truda profesorjev, mladih raziskovalcev in študentov, ki so se zbrali k razpravi o papeževi okrožnici Laudato si.

Pet tem

V pismu se osredotočajo na pet tem: na filozofske in teološke korenine zdajšnje podnebne krize; vlogo čustev in zavezanosti; vprašanje neenakosti; položaj žensk in solidarnost ob izrednih podnebnih razmerah. Papež se jim je v nagovoru toplo zahvalil, da so delili svoje skrbi za prihodnost, pohvalil »strast in upanje« v njihovi želji po pravičnosti in iskanju resnice ter prikimal številnim vprašanjem, izpostavljenim v pismu, vključno z vojno, nediskriminatornim izkoriščanjem virov in ljudi na globalnem jugu ter odgovornostjo Cerkve pri legitimiranju pretekle kolonialne nadvlade Evrope.

Ne gospodarji, temveč gostje

Frančišek je sleherno zlorabo vere za nadvlado obsodil za bogokletno izkrivljanje Božje podobe in študente vnovič spodbudil, naj še naprej upajo, saj »upanje nikoli ne razočara«. Ob osrednjem vprašanju v pismu o odnosu med krščanstvom in ekologijo pa je izpostavil tri stališča. Najprej se je osredotočil na hvaležnost za Božje stvarstvo, ki je bilo zaupano človeštvu, zaradi česar »nismo gospodarji, marveč gostje in romarji na zemlji«.

Varovati stvarstvo za prihodnje rodove

Sveti oče je nadaljeval, da je naša dolžnost varovati in gojiti stvarstvo za prihodnje generacije, in obžaloval, da ohranjanje okolja še vedno ovira prevlada močnih gospodarskih interesov nad ekološkimi skrbmi. Pozval je še k zavezanosti celostnemu razvoju, ki spoštuje fizične, moralne, kulturne in družbene razsežnosti človekovega življenja in »nasprotuje vsem oblikam zatiranja in zavračanja drugih«. Posvaril je še pred »manipuliranjem z naravo, namesto da bi jo obdelovali«.

Vloga žensk v Cerkvi in družbi

Nato je papež razmišljal o drugi točki pisma, vlogi žensk v Cerkvi in družbi, pri čemer je spomnil na pomembno vlogo žensk v zgodovini odrešenja in zavrnil kakršno koli tekmovalnost med moškimi in ženskami. Namesto tega je pozval k medsebojnemu spoštovanju in sodelovanju, temelječemu na dostojanstvu. »V Cerkvi so možje in žene že od začetka poklicani ljubiti in biti ljubljeni. Kar je značilno za ženske in resnično žensko, ni določeno s konsenzom ali ideologijami.«

Delo ne sme biti bistvo življenja

Enako kot dostojanstva ne zagotavljajo zakoni, pisani na papirju, temveč izvirni zakon, zapisan v naših srcih, je dodal Frančišek. Nato je spregovoril še o akademski formaciji študentov in jih pozval, naj sledijo svojemu individualnemu slogu študija, a pri tem ne pozabijo, da so del skupnosti, saj sta kultura in izobraževanje skupni trud. Povabil jih je še k razmisleku o motivacijah in k študiju s ciljem polnejšega življenja ter opozoril, da delo ne sme biti bistvo in konec življenja.

Služenje skupnemu dobremu

»Ne bi smeli živeti zato, da bi delali; morali bi delati, da bi živeli,« je poudaril sveti oče in študente posvaril še, naj ne študirajo zgolj zaradi osebnih koristi, temveč da služijo skupnemu dobremu. Pri tem naj v študiju vedno iščejo in pričujejo resnico, »ki nas osvobaja«. Brez tega po njegovem študij postane »inštrument moči in način nadzora na drugimi. Ne služi več, marveč dominira. Pojdite naprej in ne vstopajte v dihotomijo ideologij!«

S skupino uradnikov EU

Papež je včeraj na apostolski nunciaturi tudi pozdravil skupino uradnikov EU, v kateri so bili podpredsednik Evropske komisije Margaritis Schinas, podpredsednica Evropske komisije za demografijo Dubravka Šujica, predstavnica Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) pri EU Oxana Domenti in regionalni direktor WHO za Evropo Hans Kluge. Nato je sveti oče obedoval s skupino revnih in beguncev v lokalni cerkvi Saint-Gilles, kjer jim pomaga.

Pivo za papeža

Begunec Chris iz Toga je pričeval o svojem prečkanju Sredozemlja proti italijanskemu otoku Lampedusa in zapel Marijino pesem, ki mu je pomagala v trenutkih najhujšega strahu med tem nevarnim potovanjem. Frančiška so pozdravili s steklenico piva Biche Saint Gille, ki ga župnija vari za pomoč pri financiranju svojih dobrodelnih dejavnosti. »Vesel sem, ko vidim, kako ljubezen spodbuja občestvo in ustvarjalnost. Proizvajate celo pivo! Verjamem, da je odlično, a vam bom povedal danes popoldne,« je z nasmeškom dejal sveti oče in župniji podaril kipec svetega mučenca Lovrenca.

Pogum kralja

Po srečanju z domačimi škofi, duhovniki, redovniki in pastoralnimi delavci je z belgijskim kraljem in kraljico obiskal kraljevo kripto pod baziliko Naše Gospe iz Laekna in molil pred grobom kralja Baudouina, ki je vladal od leta 1951 do smrti leta 1993. Papež je pohvalil njegov pogum, da se je odločil začasno zapustiti kraljevi položaj, da bi se izognil »podpisu morilskega zakona«, ki je leta 1990 legaliziral splav. Frančišek upa, da bo postopek za beatifikacijo kralja Baudouina hitro napredoval.

Kriza vere kot priložnost

Pred tem se je sveti oče srečal z belgijskimi škofi, duhovniki, redovnicami, redovniki in pastoralnimi delavci v baziliki Srca Jezusovega v Koelkelbergu in se v nagovoru osredotočil na poslanstvo Cerkve, da oznanja evangelij vsem družbenim slojem. Najprej je spregovoril o poti evangelizacije in prikimal, da je Zahod v krizi vere. Cerkev mora po njegovem to krizo unovčiti kot priložnost, da »se prebudimo in vnovič odkrijemo poti Duha«.

Premik h krščanstvu manjšine

To po njegovem dokazuje, da smo se iz krščanstva, ki domuje v prijetnem družbenem okviru, premaknili h krščanstvu »manjšine ali, še bolje, pričevanja«. Belgijske duhovnike je pozval, naj ljubijo Jezusa, tesno hodijo z Božjim ljudstvom in iščejo harmonijo v različnosti. Opozoril je na evangeljsko držo veselja, ki presega minljivo zabavo in se globoko potopi v dušo, da bi ohranila naša krščanska življenja – tudi v trenutkih teme ali bolečine.

Pomen usmiljenja

»Evangelij vžge veselje srca. To je zavedanje, da na naši poti nismo sami in da je Bog blizu tudi v revščini, grehu in stiskah,« je pojasnil papež in nadaljeval, da se morajo v trenutkih, ko se zvestoba zdi težka, pastoralni služabniki Cerkve spomniti, kam vodi naša krščanska pot, in črpati moč iz Kristusa. Izpostavil je še pomen usmiljenja, saj je Bog vselej usmiljen in nikoli ne odvzema svoje ljubezni, tudi kadar storimo resen greh.

Božja pravičnost presega

Božja pravičnost, tako papež, presega in poziva vsakogar k popravi svojih krivic. Ob tem je opozoril, da so spolne zlorabe duhovnikov povzročile »grozno trpljenje in globoke rane ter celo spodkopale pot vere«, zato »potrebujemo veliko usmiljenja, da nam srce ne otrdi, da jim lahko pomagamo začutiti našo bližino in ponudimo pomoč«. Ob koncu se je še zahvalil duhovnikom in redovnikom, ker so vselej darovali Božje usmiljenje in dovolili, da luč vere zasije v najtemnejših časih.

Frančišek med sobrati jezuiti. FOTO: Vatican Media

Srečanje z jezuitskimi sobrati

V soboto zvečer se je papež, skladno s svojo tradicijo med apostolskimi potovanji, srečal še s svojimi jezuitskimi sobrati, ki služijo v Belgiji, na kolidžu Saint Michel v Bruslju in, kot je že običaj, v neformalnem pogovoru odgovarjal na vprašanja zbranih. Frančišek bo svoje 46. apostolsko potovanje v tujino sklenil danes z dopoldansko mašo na Štadionu kralja Baudouina, opoldansko molitvijo angelusa in poslovilno slovesnostjo v letalski bazi Melsbroek, preden se bo vrnil v Rim.