Že modri so prepoznali Božjo navzočnost v preprostem otroku revnih ljudi, ne pa v knezu ali plemiču; padli so predenj in ga počastili, v njegovih nedolžnih oče so videli luč Stvarnika vesolja, iskanju katerega so posvetili svoja življenja, je poudaril sveti oče: »Ta izkušnja je pomembna tudi za nas: v Detetu Jezusu namreč vidimo Boga, ki je postal človek. Zato se zazrimo vanj in se čudimo njegovi ponižnosti!« Po Frančiškovih besedah motriti Jezusa in ga častiti v evharistiji ni zapravljanje ali izguba časa, temveč osmišljanje časa, in pomeni znova najti življenjsko pot v preprostosti tišine, ki hrani srce.

Smo se v teh dneh ustavili v češčenju?

»Otroci tudi nam pripovedujejo o Jezusu s svojim zaupanjem, neposrednostjo, radovednostjo, čudenjem, spontanim jokom in smehom, sanjarjenjem. Bog je postal takšen Otrok, zaupljiv, preprost, ljubitelj življenja. Če se bomo ustavili pred otrokom Jezusom in bomo v družbi otrok, bomo pot nadaljevali preprostejši in boljši. Vprašajmo se: smo se v teh dneh ustavili v češčenju, smo namenili prostor Jezusu, ko smo v tišini molili pred jaslicami? Smo namenili čas otrokom, se z njimi pogovarjali in igrali? In končno: smo zmožni videti probleme sveta skozi otroške oči,« se je še vprašal papež.

Po Frančiškovih besedah motriti Jezusa in ga častiti v evharistiji ni zapravljanje ali izguba časa, temveč osmišljanje časa. FOTO: Vatican Media

Poziv k miru

Po angelusu je Frančišek spomnil, da te dni mineva 60 let od srečanja papeža Pavla VI. in ekumenskega patriarha Atenagore, ki sta v Jeruzalemu po njegovem zrušila zid molka, ki je stoletja ločeval katoličane in pravoslavne. »Iz objema teh dveh velikanov Cerkve se učimo na poti krščanske edinosti, ko skupaj molimo, hodimo in delamo,« je poudaril sveti oče in pozval k molitvi za mir na Bližnjem vzhodu, v Palestini, Izraelu, Ukrajini in po vsem svetu, hkrati pa izrazil bližino »iranskemu narodu, zlasti družinam žrtev terorističnega napada v Kermanu, mnogim ranjenim in prizadetim«.

Pogled, usmerjen navzgor

Že dopoldne pa je papež vodil praznično mašo v baziliki sv. Petra in med pridigo povabil k opazovanju modrih, ki imajo oči uprte v nebo, noge, ki hodijo po zemlji, in srce priklonjeno do tal v češčenje. »Pogled, usmerjen navzgor, potrebujemo na poti vere, da se ne bo spremenila v skupek verskih praks ali na zunanje navade; potrebujemo ga v Cerkvi, da Boga spet postavimo v središče; potrebujemo ga, da zapustimo cerkvene ideologije, da bi našli smisel svete matere Cerkve,« je poudaril: »Cerkvene navade in ideologije – ne! Cerkveno poklicanost – da! Gospoda, ne pa svojih idej in načrtov!«