Zavetnik: Matere se mu priporočajo za srečo pri otrocih.

Atributi: redovnem oblačilu s kapuco, pogosto z napisom »karitas«

Cerkve: Središče njegovega čaščenja na Slovenskem je nekdaj bilo v Šmihelu pri Novem mestu.

Frančišek je bil vseskozi, od rojstva naprej, »čudežen otrok«: bister, ljubezniv in pobožen. S svojim skromnim, strogo asketskim načinom življenja in delovanja (bil je vegan, jedel ni ničesar, kar je živalskega izvora) je pridobil mnoge posnemovalce in še več občudovalcev. Kljub temu, da je ostro grajal napuh in pohlepnost renesančnih mogotcev, je na francoskem dvoru preživel kar petindvajset let kot kraljev svetovalec in zaupnik.

Ime: Prvotno pomeni latinsko ime Franciscus »nanašajoč se na Franke, frankovski, Frank«, kasneje pa so mnogi (tudi Paolski) nosili ime po najbolj znanem svetniku s tem imenom, po sv. Frančišku Asiškem.

Rodil se je 27. marca 1416 v mestecu Paola pri Cosenzi v Kalabriji v Italiji,
umrl pa 2. aprila 1507 (na veliki petek) v Plessis-les-Tours v Franciji.

Družina: Njegovi revni in priletni starši, oče Aleš in mati Vienna, so ga izprosili po priprošnji sv. Frančiška Asiškega in mu po njem tudi dali ime. Na njegovo priprošnjo sta kasneje dobila še dva otroka.

Sodobniki: Papeža Pavel II., Sikst IV., Hieronim Adorno, francoska kralja Ludvik XI. in Karel VIII., neapeljski kralj Ferrante Aragonski, sv. Ivana Valois.

Skupnost: Kot dvanajstleten deček je vstopil za nekaj časa v frančiškanski samostan, a se redu ni pridružil. Kasneje se je umaknil v popolno samoto, v votlino blizu Paole, kjer pa je ob njem kmalu nastala prva pobožna družba, imenovana »Eremiti brata Frančiška«. Ustanovo je nadškof v Cosenzi potrdil leta 1436; vodilo pa leta 1474 papež Sikst IV. Red se je razširil po vsej južni Italiji, Španiji, Franciji, Braziliji, Kolumbiji, Mehiki. Kasneje se je zanje udomačilo ime »najmanjši bratje«. Pravilom je Frančišek dodal še četrto: da se bodo redovniki vse leto postili tako, kot je predpisano za štiridesetdnevni post.

Kreposti: Frančiška je med vsemi darovi in krepostmi najbolj krasil njegov spokorni duh, njegova prva skrb je veljala stiskanim in ubožcem vseh vrst.

Čudeži: Čudeži so bili zanj nekaj čisto vsakdanjega. Tako je npr. s palico iz skale izvabil studenec, da je napojil žejne delavce, v krušni peči je bil dvakrat ujet med plameni, ki mu niso mogli do živega, prav tako mu niso mogli »do živega« vojaki, ki so ga prišli prijet; ozdravljal je slepe, gobave in hrome, svojega nečaka Nikolaja je obudil od mrtvih, na svoji halji pa je jadral po vodi, ker ga brodnik ni hotel zastonj prepeljati na drugo stran.

Zavetnik: Je zavetnik proti požarom, kugi, priprošnjik za srečo pri živini; priporočajo se mu matere za srečo pri otrocih (proti neplodnosti); zavetnik čolnarjev, mornarjev, pomorskih častnikov, popotnikov; Kalabrije, Sicilije.

Upodobitve: Po njegovi posmrtni maski naj bi naslikali portret in po njem številne kopije. Največkrat je upodobljen v redovnem oblačilu s kapuco, pogosto z napisom »karitas« na obleki ali na ščitku. Večkrat je na slikah prikazan tudi čudež, kako »jadra« čez morski preliv.

Goduje: 2. aprila.
Po rojstnem mestecu Paola v Kalabriji, kjer je zagledal luč sveta 27. marca 1416, je dobil "priimek " da Paola, ali po naše Pavelski. Njegova pobožna starša sta bila že priletna in sinka sta postavila pod varstvo sv. Frančiška Asiškega. Čutila sta dolžnost, da bistrega dečka vzgajata tako, da bo delal veselje svojemu nebeškemu zavetniku. Ni se jima treba preveč truditi, kajti deček je bil izredno dovzeten za ve, kar je božje in kot dvanjstletnik se je lahko z učenimi duhovniki pogovarjal o zapletenih verskih vprašanjih. Eno leto je živel pri frančiškanih blizu domačega kraja in nosil je celo redovno obleko, vendar pa ni hotel ostati pri njih za vedno, ker ga je Bog klical drugam.

Leta 1464 ga je več uglednih ljudi s Sicilije prosilo, naj pride k njim in v Milazzu pri Messini ustanovi svoj samostan. Frančišek je njihovi prošnji ustregel. Papež Pavel II. je poslal nekega svojega prelata, da preišče delo Frančiška in njegovih redovnikov. Čeprav je bila njegova ocena ugodna, je red potrdil šele njegov naslednik Sikst IV. leta 1474. Uradno ime reda je "eremiti Frančiška Pavelskega", med ljudmi pa se je udomačilo ime "najmanjši bratje".

Sveti Frančišek je svoje samotarje vodil najprej po začasnih pravilih, ki jih je kasneje dopolnil in so bila potrjena leta 1493. V ta pravila je Frančišek vnesel četrto obljubo, da se bodo njegovi redovniki postili vse leto tako, kakor je predpisano za štiridesetdnevni post. Zdaj je red razširjen v Italiji, Španiji in Franciji. Tam je Frančišek Pavelski umrl 91 let star med branjem pasijona na veliki petek 2. aprila 1507. Svojo dušo je izročil Bogu pri evangelistovih besedah "nagnil je glavo in izdihnil."

Za svetnika je bil razglašen leta 1519. Za patrona svoje dežele so ga sprejeli v Španiji, Kalabriji in na Siciliji.