Papež Frančišek je današnjo splošno avdienco, letos prvič na Trgu sv. Petra, namenil stvarstvu, poroča Radio Vatikan. Ko človek prelomi občestvo z Bogom, izgubi svojo izvorno lepoto in izmaliči vse okoli sebe. Toda kristjan zna prepoznati znamenja zla, sebičnosti in greha, zna biti solidaren in živi čas pričakovanja in hrepenenja.

Papež Frančišek je tudi danes izhajal iz besed apostola Pavla, tokrat iz njegovega Pisma Rimljanom: »Saj vemo, da celotno stvarstvo vse do zdaj skupno zdihuje in trpi porodne bolečine. Pa ne samo ono: tudi mi, ki imamo prvine Duha, tudi mi zdihujemo sami v sebi, ko željno pričakujemo posinovljenje, odrešenje svojega telesa. Odrešeni smo bili namreč v upanju; upanje, ki ga gledamo, pa ni več upanje – kdo bo namreč upal to, kar že vidi? Če pa upamo to, česar ne vidimo, pričakujemo to s potrpežljivostjo«(Rim 8,22-26).

Pogosto smo v skušnjavi, da bi o stvarstvu razmišljali kot o naši lastnini, posesti, ki jo lahko izkoriščamo po svojih željah in za to nikomur polagati računov, je začel z razlago sveti oče. Apostol Pavel pa nas v odlomku iz Pisma Rimljanom spominja, da je stvarstvo čudoviti dar, ki ga je Bog položil v naše roke, da bi lahko vstopili v odnos z Njim in v stvarstvu prepoznali odtis njegovega načrta ljubezni, pri uresničitvi katerega smo vsi poklicani sodelovati dan za dnem.

Kadar človek dopusti, da ga prevzame sebičnost, začne uničevati tudi najlepše stvari, ki so mu bile zaupane. Enako se je zgodilo s stvarstvom. S tragično izkušnjo greha se je prelomilo občestvo z Bogom, zlomili pa smo tudi izvorno občestvo z vsem, kar nas obdaja, in začeli uničevati stvarstvo, ki je tako postalo zasužnjeno in podvrženo naši krutosti. Posledice vsega tega so žal vsak dan pred našimi očmi.

Toda Gospod nas ne pušča samih in nam tudi v tem mučnem stanju ponuja nov pogled osvoboditve in vsesplošne odrešitve. Apostol Pavel nas vabi, naj prisluhnemo vzdihom celotnega stvarstva, ki so vzdihi nekoga, ki trpi, obenem pa ve, da prihaja na svet novo življenje. Po papeževih besedah je v našem primeru zares tako, saj se še vedno spoprijemamo s posledicami našega greha in vse okoli nas še vedno nosi znamenje naših naporov, naših pomanjkljivosti in naših zaprtosti. Obenem pa vemo, da nas je Gospod rešil in nam naklonil, da v nas in v vsem, kar nas obdaja, zremo in vnaprej okušamo znamenja velikonočnega vstajenja, ki dela novo stvarstvo.

Papež je poudaril, da je to vsebina našega upanja. Kristjan ne živi zunaj sveta, ampak zna v svojem življenju in v tistem, kar ga obdaja, prepoznati znamenja zla, sebičnosti in greha. Solidaren je s trpečim, z jokajočim, z izključenim, obupanim, vse to pa bere z očmi velike noči, z očmi vstalega Jezusa. Ve torej, da živimo čas pričakovanja, čas hrepenenja, ki gre onkraj sedanjosti, čas izpolnitve.

V upanju vemo, da Gospod želi s svojim usmiljenjem dokončno ozdraviti ranjena in ponižana srca ter tudi vse tisto, kar je človek iznakazil s svojo okrutnostjo. Na ta način bo prerodil novi svet in novo človeštvo, končno spravljeno v njegovi ljubezni.

Ob koncu kateheze je papež dejal, kako smo tudi kristjani velikokrat razočarani in pesimistični. Včasih se po nepotrebnem pritožujemo ali pa ostanemo brez besed in niti ne vemo, kaj prositi, kaj upati. Toda na pomoč nam ponovno prihaja Sveti Duh, ki je dih našega upanja in ki ohranja živo zdihovanje in pričakovanje našega srca. Duh namreč za nas vidi onkraj negativnih navideznosti sedanjosti in nam že sedaj razkriva nova nebesa in novo zemljo, ki ju Gospod pripravlja za človeštvo.

Vir: Radio Vatikan
Foto: arhiv Družine (T.S.)