Zavetnik: Portugalske, proti potresu.

Atributi: monštranca v roki, knežji klobuk, knežja krona

Sveti Frančišek Borgia, vojvoda, jezuit

Ta svetnik je s svojim izrednim življenjem vrnil čast španski plemiški rodbini Borja (it. Borgia), ki jo je omadeževal s svojim življenjem papež Aleksander VI. Rodil se je leta 1510 v Gandii pri Valencii. Ob njegovem rojstvu se je mati v smrtni nevarnosti obrnila na sv. Frančiška Asiškega in potem sinu dala njegovo ime. Desetletnega je oče poslal na dvor kralja Karla V. , kjer so ga imeli zelo radi. Na njegovo željo, še bolj pa na željo cesarice Izabele, se je poročil z dvorjanko Leonoro. Prisrčno sta se ljubila in Bog jima je dal osem otrok.

Na državnem zboru v Toledu je priljubljena cesarica Izabela nenadoma umrla. Frančišek naj bi spremljal njeno truplo v Granado. Preden so ga dali v grobnico, so krsto odprli, da bi uradno ugotovili smrt. Ko je Frančišek videl, kako je prej lepo cesaričino obličje iznakaženo, ga je to tako pretreslo, da je sklenil odslej služiti samo Bogu. Prosil je cesarja, naj ga razreši službe, a ga je povišal v katalonskega podkralja.

Ko mu je umrl oče, se je Frančišek odpovedal visoki službi in spet prevzel domačo kneževino. Ob njegovem odhodu iz Barcelone je ljudstvo jokalo. V domači kneževini je z besedo in zgledom dosegel, da ni bilo nikogar, ki bi ne šel vsak mesec k zakramentom. Osemintrideset let mu je bilo, ko mu je hudo zbolela žena. Vroče je prosil pred križem za njeno zdravje, vendar se je vdal v božjo voljo, ko je žena umrla.

Frančišek je tedaj uredil družinske razmere in vstopil v jezuitski red, s katerim se je tesno povezal že kot katalonski podkralj. Z enainštiridesetimi leti je postal mašnik. Pozneje so ga izvolili za redovnega generala (vrhovnega predstojnika). Ob tej izvolitvi je vzkliknil: »Vedno sem si želel umreti na križu; toda tako težkega se nisem nadejal.« Umrl je v Rimu 1. oktobra 1572, star dvainšestdeset let.

Goduje 30. septembra.

»Videl sem vojvodo, ki je pravo čudo kneza in plemiča, zelo ponižnega in svetega, resnično božjega človeka … Mene je kar osramotil ob misli, kako majhen sad prinašam jaz v svojem duhovniškem in škofovskem življenju v primerjavi s tem laikom.« (izjava nekega španskega škofa)

Frančišek Borgia se je rodil v plemiški družini, zato ga je čakal ugleden položaj v kraljevski službi in diplomaciji. Pri osemnajstih letih so ga poklicali na španski kraljevski dvor. Čeprav je služil z odliko, je nekaj drugega pritegnilo njegovo srce. Leta 1539 je umrla kraljica Izabela. Ob tem je Frančiška prevzel občutek prazne ničevosti posvetnih časti, zato se je začel vedno pogosteje posvečati molitvi. Ko mu je leta 1543 umrl oče, ga je Frančišek nasledil na vojvodskem prestolu Gandije. Kmalu je navezal stike s pripadniki novoustanovljenega jezuitskega reda v Španiji. Ko je Frančišku leta 1546 umrla žena, se je odločil vstopiti v ta red. Potem ko je v vsem oskrbel svojih osem sinov, je izpovedal svoje prve zaobljube. To je storil ravno pravi čas, da se je izognil papeževemu imenovanju za kardinala.

V želji po samoti se je Frančišek umaknil na osamljen kraj na Portugalskem, kjer je kot puščavnik preživel dve leti. Nato so ga poklicali v Rim za službo generalnega vikarja Družbe Jezusove. Leta 1565 je bil izvoljen za vrhovnega predstojnika jezuitov. Spreten in poln izkušenj v upravnih zadevah ter obdarjen z vrhunsko razsodnostjo je Frančišek ustanovil številne šole, prenovil jezuitski red v Franciji in ustanovil misijone po vsej Ameriki.

Leto dni po strahovitem potresu v Lizboni na Portugalskem, v katerem je l. 1756 izgubilo življenje veliko ljudi, je papež Benedikt XIV. razglasil Frančiška za priprošnjika zoper potrese.