Od spretnega, a razsipnega trgovca, preko jalovega razblinjenja sanj o viteških junaštvih in dolgotrajne bolezni je svoje mesto v svetu našel kot ubožec. Božjemu klicu je sledil kljub kamenjanju, priporu v očetovi kleti in razdedinjenju. Ob slednjem je dejal: »Poslej bom še bolj po pravici molil: Oče naš, ki si v nebesih.«

Prejel Jezusove rane

Živel je v evangeljskem uboštvu in oznanjal Kristusovo ljubezen do vseh ljudi. Čeprav je svoje življenje posvetil Bogu, nikoli ni postal duhovnik, saj naj bi se imel za nevrednega te službe. Posvečen je bil v diakona, poleg tega pa mu je dve leti pred smrtjo Jezus v telo vtisnil svoje rane. Zato še danes rečemo, da je Frančišek »drugi Kristus«.

Prvi misijonski red

Da zgledi vlečejo, je potrdilo kakih ducat mož, ki so se kmalu pridružili njegovemu načinu življenja. Tako je nastal frančiškanski red, kmalu za njim še drugi red – klarise, ki jih je po Frančiškovem zgledu ustanovila sv. Klara. Frančišek je kasneje ustanovil še tretji red. Med redovnimi ustanovitelji je Frančišek Asiški prvi, ki je sprejel v svoj program tudi misijonsko delo. Velja za prvega zahodnjaka, ki je ponesel vero neevropskim narodom. Leta 1219 je z nekaterimi brati potoval v Sveto deželo, Sirijo in Egipt ter stopil celo pred sultana, na katerega je kot »živi svetnik« napravil zelo lep vtis.

Vesel in svet

Papež Benedikt XVI. je o njem dejal: »Frančišek je bil velik svetnik in vesel človek. Njegova preprostost, ponižnost, vera, njegova ljubezen do Kristusa, njegova dobrota do vsakega človeka … Zaradi vsega tega je bil vesel v vsakem položaju. Med svetostjo in veseljem obstaja globoko razmerje, ki ga ni moč razdreti.«

Pred smrtjo je asiški ubožec zapel zdaj slavno Hvalnico stvarstva ali Sončno pesem, kjer tudi smrt imenuje svojo sestro. Danes je znan tudi kot »izumitelj« jaslic in mož miru, zaradi življenja v uboštvu pa je postal tudi zavetnik revežev.

Tako zelo aktualen za današnji čas

Prav zato si je papež Frančišek nadel njegovo ime. Povedal je, da je med volitvami papeža poleg njega sedel njegov prijatelj kardinal Cláudio Hummes. Takoj ko je bil izvoljen novi papež, mu je prijatelj dejal: »Ne pozabi na reveže!« To se je novoizvoljenemu papežu močno vtisnilo v srce. »Takoj nato sem v zvezi z reveži pomislil na Frančiška Asiškega … Frančišek je človek miru. In tako je prišlo ime v moje srce: Frančišek Asiški. Zame človek uboštva, človek miru, človek, ki ljubi in varuje stvarstvo. Saj tudi mi danes nimamo zadosti dobrega odnosa do stvarstva. Mar ne? Je človek, ki nam bo navdihnil tega duha miru, človek ubožec … Ah, kako bi želel Cerkev ubogo in za reveže!« je dejal.

Zame človek uboštva, človek miru, človek, ki ljubi in varuje stvarstvo. (papež Frančišek)

Nekaj mesecev po izvolitvi je papež Frančišek obiskal Assisi. Tam je spregovoril o miru: »Mir sv. Frančiška je Kristusov mir. Najde ga, kdor vzame nase svoj jarem oziroma zapoved: Ljubite drug drugega, kakor sem vas jaz ljubil. Tega jarma ni mogoče nositi s prezirljivostjo, domišljavostjo in nadutostjo, ampak le z blagostjo in ponižnostjo srca.«