Jakob Aljaž (1845–1927) je bil markantna osebnost slovenske zgodovine: duhovnik in skladatelj, velik Slovenec in domoljub, ki je imel neizbrisno vlogo pri razvoju slovenskega planinstva. Bil je pobudnik in graditelj Aljaževega stolpa na Triglavu, koče na Kredarici, Aljaževega doma v Vratih. Njemu na čast na Dovjem, v Mojstrani in Vratih vsako leto v besedi, sliki in pesmi ter z zanimivimi gosti tradicionalno pripravijo Aljaževe dneve.

Aljažev stolp v jutranji zarji. FOTO: Erazem Likar

Tudi letos bo program pester in raznolik: od današnjega predavanja v Slovenskem planinskem muzeju v Mojstrani o 4 desetletjih organizirane muzejske dejavnosti, jutrišnje slavnostne akademije 110 let kulture od Aljaža do danes s koncertom družine Triler in sobotne osrednje prireditve z gosti Slovenci z Reke v Aljaževem prosvetnem domu na Dovjem, pa vse do nedeljskih Gustlnovega pohoda ter koncerta Okteta Suha in zaključne maše v farni cerkvi sv. Mihaela na Dovjem.

O tem, kako aktualna so sporočila in dejanja Jakoba Aljaža danes, kam vodi komercializacija planinstva, kako radi imajo gore mladi, ali bodo podnebne spremembe vplivale na prihodnost planinstva, smo se na spletni Družini pogovarjali s Francijem Ekarjem, nekdanjim predsednikom Planinske zveze Slovenije, alpinistom, udeležencem prve odprave v Hindukuš, gorskim reševalcem, gorskim vodnikom, gospodarstvenikom in nekdanjim županom Preddvora.

Franci Ekar je nekdanji predsednik Planinske zveze Slovenije, alpinist, gorski reševalec, gorski vodnik, gospodarstvenik in župan. FOTO: Tatjana Splichal

Če primerjava planinstvo in gorništvo iz časa Jakoba Aljaža in danes – do kako drastičnih sprememb je prišlo v teh dobrih 100 letih?

Medtem ko gresta čas in razvoj z veliko naglico naprej, se pozablja na določene izjemne vrednote, ki jih čas ne more spremeniti niti preoblikovati, jih pa človek opušča. Tako tudi planinstvo malo izgublja dušo, kar sovpada z njegovo množičnostjo v navezi s komercialnim turizmom. Vemo, kako je Jakob Aljaž gradil Triglavsko kočo, Aljažev dom v Vratih – on je imel to za špartansko komoditeto, ne neko kulinarično izživljanje. Aljaž je bil izjemen slovenski domoljub, ki ni le pisal in pripovedoval, temveč se je dokazoval s tem, da se je vedno postavil v bran slovenstva. Bil pa je tudi mednarodno razpoznaven in prisoten v vseh pomembnih okoljih, da je lahko tudi pariral določeni agresivnosti na slovenski svet.

Množični turizem pa je seveda malce nerodna zadeva. Ali mi delamo za turizem ali turizem dela za nas? Vprašanje je tudi, kdo je sploh še planinec. Dobivamo pripombe in nam je rahlo nesimpatično, da se lahko v planinsko organizacijo ali planinsko društvo včlaniš na bencinski črpalki, na Petrolu. Kajti status društva je oblika stanovstva; včasih so bile to čitalnice in vse mogoče oblike združenja podobno mislečih, da so se te vrednote kompletirale, zlasti v dobro naroda ter takratnega in nato nadaljnjega slovenstva, ki se je tudi na ta način bogatilo in utemeljevalo. Te duše zdaj domala ni več.

Franci Ekar: Tudi v stenah ni več tako, kot je bilo. FOTO: Tatjana Splichal

Pravite, da je vprašanje, kdo je sploh še planinec. Kdo je torej po vašem?

Planinec, če se za to deklarira in se včlani v planinsko društvo, mora biti, tako kot plavalec v plavalnem klubu, aktiven. Če ne znaš plavati, boš utonil. Tu je enako. Planinec mora priti z nekimi vrednotami in krepostmi, do kje lahko greš, kaj si sposoben in kaj moraš narediti, da se boš obvladoval v gorskem svetu, v vseh mogočih nepredvidljivih situacijah. Imeti moraš izkušnje, ne knjižice priročnikov, ker če pride nevihta, nimaš ničesar. Planinec je tisti, ki se seznani (lahko s prijatelji ali doma ali v planinskem društvu) in dobi napotke o opremi … Dobro, saj so tudi včasih bosi hodili na Triglav in niti danes ni noben problem, če gredo – kar naj, morajo pa narediti zaščito. Saj verjetno niso tako utrjeni, kot so bili včasih planšarji, ki niso imeli denarja ne za čevlje ne za cokle. Planinec, ki se včlani, torej dobi informacije in napotke, je vedno preudaren, kaj sme in česa ne, ter se ne precenjuje.

Franci Ekar: Mislim pa, da mora biti standard v kočah, kot so ga starejše generacije zagovarjale, vendarle malo bolj špartanski. Če greš na goro, ne moreš imeti ogrevanih sob, tople vode, tuša … Moraš priti v tisto prvobitnost. FOTO: Tatjana Splichal

Ali je komercializacija gora v vsakem pogledu škodljiva ali je v njej tudi kakšna korist?

Množičnosti, ki je zdaj nastopila, se vsi otepajo. Dohitela nas je in prehitela, ne moreš je obvladovati. Vidimo, kako narašča število nesreč, toda če bi statistično pogledali 20 let v preteklost, jih je bilo tedaj na število obiskovalcev morda celo več kot danes. Vsa helikopterska reševanja so brezplačna, toda zastonj pa ni nič, nekdo mora to seveda poravnati. Danes, ko se planinstvo prepleta s turizmom, pa je pomembno tudi varstvo okolja in narave. Vse se zdaj samo trži z naravo, ji odvzema, spreminja, dopolnjuje. Po drugi strani naj bi planinske koče postale apartmaji ali kulinarični butiki. Toda to je kemija. Čistilnih naprav marsikje sploh ni več. Tu smo malo preveč brezbrižni in premalo poskrbimo za čiste odplake, premalo naredimo za varovanje talnice. Vemo, kaj je voda pomenila, kaj pomeni in bo pomenila, in če jo bomo v tej masovnosti onesnaževali, bo hudo.

In še: »turistični«, planinski vzpon na Mont Blanc je zaseden že za dve, tri leta vnaprej. Enako kot v Louvru in podobnih muzejskih atrakcijah se zdaj dogaja tudi tukaj. To pa ni več planinstvo. Pozabili smo na Franceta Avčina in njegovo knjigo Kjer tišina šepeta – tega šepeta ni več. Ali je v zraku križarjenje z letali ali imamo množična prerekanja in odmeve. Čas nas vse dela malo nervozne. Tudi v stenah ni več tako, kot je bilo.

Franci Ekar: Tudi kot duhovnik, župnik na Dovjem, je bil Jakob Aljaž cenjen. Boril se je za občane, če so prišli v stiske, v krizne situacije ali politična preganjanja. Bil je izjemno pozitivno naravnana oseba. FOTO: Tatjana Splichal

Veliko se dela na preventivi, pa gredo turisti v gore še vedno neustrezno oblečeni, obuti, opremljeni. Vsak teden večkrat poslušamo o reševalnih akcijah. Kako to spremeniti?

Parole, ki se jih danes sporoča, smo tudi mi plasirali in niso nič kaj dosti drugačne. Torej: da greš na hrib zdrav, kondicijsko dovršen in dobro opremljen. Tu je prišlo do nadstandarda, saj je šel razvoj zaščitne obleke in obutve do maksimuma. Druga stvar pa je komunikacija. Mobitelna komunikacija je fenomenalna, vse imaš notri. Toda če udari strela in ti gre signal, je to zelo nevarno, saj takrat ostaneš sam. Resda pa tudi napredek pri vremenskih napovedih pomaga, da se lahko vsak že vnaprej pripravi, preden gre na pot, s potrebnimi informacijami, ki so 90-odstotno zanesljive.

Franci Ekar: Dobivamo pripombe in nam je rahlo nesimpatično, da se lahko v planinsko organizacijo ali planinsko društvo včlaniš na bencinski črpalki, na Petrolu. FOTO: Tatjana Splichal

Kakšen odnos imajo mladi do gora? Imajo danes, v digitalni dobi, še vedno radi gore in planine?

Ja. Toda mladi merijo na cilj. Ne pot, cilj je pomemben. Enako kot v športu milijoni navijačev, na koncu pa je samo prvo mesto pomembno, že drugo in tretje sta postranska. Malo preveč se forsira cilj, ker to potegne za sabo le, kdo bo prvi prišel na vrh, kdo bo najhitrejši. Ko si šel včasih na Triglav, je tura trajala en teden. Danes pa je vse v atletskem teku. Tudi gorski teki so tipičen primer: pomembno je le čim prej priti do cilja, obrniti in takoj teči še dol. Da pa bi kaj podoživljal, da bi organizem in notranje vrednote kaj sočustvovali in bi se s tem malo nahranil – tega je vse manj. Danes ima mladina veliko področij, toda zaradi materialne selekcije bo toliko časa, kolikor bo hoja na hrib ali goro še brezplačna, to eden glavnih magnetov za mlade. Toda, po drugi strani, tudi v smučariji opažamo, da vse bolj narašča zanimanje za turno smučanje, ki ni zgolj avtomatizacija, gor in dol, temveč je tudi pogovor z goro, dogovarjaš se sam s sabo in hkrati vprašaš goro za nasvet, kje boš prišel dol. To je zgodba izvirnosti in prvobitnosti.

Franci Ekar: Planinec, če se za to deklarira in se včlani v planinsko društvo, mora biti, tako kot plavalec v plavalnem klubu, aktiven. Če ne znaš plavati, boš utonil. Tu je enako. FOTO: Tatjana Splichal

Kaj pa planinske in gorske koče, planinske poti in druga infrastruktura – se dovolj skrbi zanjo ali bi se moralo vlagati več?

Ko se je začel realizirati Zakon o planinskih poteh, so se odprla tudi sredstva. Veliko podporo temu pa daje, da planinci sprejemajo obveze iz tega zakona glede obnove in vzdrževanja. To podporo daje tudi turizem, zato se je planinstvo vključilo tudi v gostinsko-hotelirsko zbornico. Tam pa je potem merjenje moči, kdo je glavni kreator. Še vedno pa seveda ne moremo reči, da so vse poti brezhibne. Sicer pa se od Himalaje do Alp in po ostalih celinah v teh klimatskih razmerah gore rahljajo. Zdaj se je videlo, koliko je skalnih, ledeniških podorov. Gore postajajo vse bolj nepredvidljive in nevarne. V Skandinaviji so se odlomili seraki – katastrofa! Mislili bi si, da je tam vse predvidljivo, da imamo lahko piknik v tistih ledenikih; ko pa je dol priletelo milijone kubikov ledu – katastrofa! Gore se rahljajo in se nižajo, to ni nič novega, ne vemo pa še, kako bo s tem v prihodnosti in kaj se bo zgodilo.

Franci Ekar: Mladi merijo na cilj. Ne pot, cilj je pomemben. FOTO: Tatjana Splichal

Kaj pa podnebne spremembe – na kakšen način bi lahko vplivale na prihodnost planinstva?

Že zdaj je politika ne le pri nas, tudi v svetu, da se planinstvo umika višje gor. Gozdne meje so se dvignile za 200, 300 metrov. Hkrati pa v teh toplotnih klimatskih pregrevanjih tudi turizem išče nove lokacije, nove organizacije v višjih legah. Pokljuka denimo že ni več optimalna, treba je že na Viševnik pogledat. Strateška politika gleda v višave, klimatskim razmeram se je treba malo izogniti in iti višje. Mislim pa, da mora biti standard v kočah, kot so ga starejše generacije zagovarjale, vendarle malo bolj špartanski. Če greš na goro, ne moreš imeti ogrevanih sob, tople vode, tuša … Moraš priti v tisto prvobitnost, se na prvem studencu malo osvežiš, ne namiliš in nasprejaš, temveč da prideš dol popolnoma zdrav – »v originalu«.

Franci Ekar: Množičnosti, ki je zdaj nastopila, se vsi otepajo. Dohitela nas je in prehitela, ne moreš je obvladovati. FOTO: Tatjana Splichal

Vrniva se za konec k Jakobu Aljažu. Kaj je najpomembnejše, kar je prispeval k slovenski zgodovini, in kaj se lahko danes naučimo od njega in njegovih sopotnikov?

O Jakobu Aljažu je bilo že veliko napisano, pomembno pri njem je bilo, da je sam vodil kroniko vseh svojih dejanj, poslanstev, početij. Ta njegova kronika je zlata vredna za slovenstvo in seveda tudi za planinstvo. Njegova velika vrednota je bila, da je naredil Triglavsko kočo, zdajšnjo Kredarico, nato pa je leta 1895 želel na najvišji točki slovenstva, na Triglavu, narediti svoj »turn«. Ne smemo pozabiti niti na Aljažev dom v Vratih, tudi to je bilo drzno dejanje. Drugič, Aljaž je bil avtoriteta, ugledna osebnost doma in v tujini. Veliko je tudi komuniciral z dr. Frischaufom. Doprinesel je k preventivi in reševanju, tako da ni bil zgolj vase zaprt, marveč izjemno širok. Tudi kot duhovnik, župnik na Dovjem, je bil cenjen. Boril se je za občane, če so prišli v stiske, v krizne situacije ali politična preganjanja. Bil je izjemno pozitivno naravnana oseba. Velika avtoriteta je bil že kot kaplan v Tržiču, obenem je naredil dva imenitna zimska vzpona z Vršiča na Mojstrovko – za tiste čase same čestitke! Bil pa je tudi poet, lahko smo mu samo hvaležni, da je nekaj njegovih pesmi postalo ponarodelih.