Najprej so zanj darovali mašo v župnijski cerkvi. Spomine, razmišljanja, delo in pomen Frančka Križnika so predstavili dr. Franček Smole, dr. Ivan Štuhec in Božidar Brezinščak Bagola. S pesmijo so večer polepšali pevci in pevke mešanega cerkvenega zbora šmarske župnije pod vodstvom Petre Bračko.

Franček Križnik je bil letih 1978 in 1979 urednik pri Družini. Pri založbi Družina je leta 1998 izšla zbornik o njegovem življenju in delu avtorja Frančka Smoleta pod naslovom Zaustavljeni David.

Spominski večer v Šmarju pri Jelšah ob 80. obletnici rojstva duhovnika in publicista, šmarskega rojaka Frančka Križnika: Jože Čakš, Božidar Brezinščak Bagola, Franček Smole in Ivan Štuhec. FOTO: Ivo Žajdela

Bil je človek, ki ga ni bilo mogoče ne imeti rad

Dr. Ivan Štuhec je dejal, da če za koga velja, da gre z veseljem zanj na spominski večer, potem je to gotovo Franček Križnik. Bil je človek, ki ga ni bilo mogoče ne imeti rad. Meni, da tudi za tiste marksiste, ki so bili z njim v stikih na Tribuni velja: če njega niso imeli radi, potem ne ve koga so lahko imeli. »Njegova natura je bila tisto, kar te je očaralo in ob čemer si se vedno počutil prijetno in svobodno. Drugo pa je bilo, ko je zarezal s svojo ostro mislijo, tam so se iskrile iskre. To je bil poseben užitek, še posebej, če si bil bolj ali manj v istem miselnem toku, kot on.«

Bogu otroci, domovini sinovi in nikomur hlapci

Prebral je zadnji stavek njegovega razmisleka Duhovnik in narod, predavanja na bogoslovni fakulteti v Ljubljani 29. novembra 1979 (Naša luč, 1980). Meni, da je to ena od njegovih zapuščin slovenskemu duhovniku in Cerkvi na Slovenskem. Predavanje je imel na povabilo društva slovenskih bogoslovcev Ciril-Metodijskega društva, ki je bilo takrat neke vrste podmladek CMD v bogoslovju. »Tisto leto nisem bil več v Ljubljani, tako da ga nisem mogel poslušati, takrat sem bil v Mariboru, kjer sem bojeval boj z Vekoslavom Grmičem in Mitjem Ribičičem. V Mariboru ni predaval Franček Križnik, ampak Mitja Ribičič. To je bila bistvena razlika med bogoslovskim društvom v Ljubljani in Mariboru. Predsednik tega društva v Ljubljani je bil leta 1977, ko sem bil še sam v Ljubljani, Martin Kastelic, ki je umrl z Frančkom v prometni nesreči. Ker je bil kot predsednik tega društva pogosto šikaniran in pod pritiski s strani Udbe, je potem končan v Münchnu, kjer je nadaljeval študij. Verjetno je bil v tem času predsednik društva frančiškan Ciril Božič.«

Franček Križnik je predavanje zaključil z mislijo: Bogu otroci, domovini sinovi in nikomur hlapci. S temi besedami je želel povedati mladim bogoslovcem, prihodnjim duhovnikom, kako si predstavlja duhovnika v slovenskem prostoru.

Duhovnik mora biti pozoren na temeljne vrednote človekovega dostojanstva

Štuhec je nadaljeval, da je Križnik med drugim v tem govoru postavil zanimivo tezo, ki je bila za tisti čas zelo daljnovidna. Naštel je vse, kar so bili duhovniki v preteklosti. Zdaj in v prihodnje jim gotovo ne bo treba biti umen kmetovalec, učen znanstvenik, ugleden pisatelj ali spreten politik. Predvsem naj bi se duhovnik ne vmešaval v poklicno politiko, kolikor to ne zahteva verski imperativ obrambe splošnih za vse zavezujočih človekovih pravic.

Če smo Frančka marsikdaj doživljali, in tudi meni kdaj kdo to očita, da se je vtikal v politiko, njemu je bilo zelo jasno, in je imel jasno ločnico: v dnevno politiko se duhovnik ne more vtikati. Ne more pa biti tiho in pri miru, in gledati molče, če so kršene človekove pravice, ter posebej, če je kršena pravica do svobode veroizpovedi.«

Prebral je drugi citat: »Duhovnik je dolžan v slovenski družbi neodjenljivo oznanjati in uveljavljati Božje pravice, ki so hkrati tudi človekove pravice.« Štuhec meni, da je tem smislu Franček že takrat jasno videl razliko za prihodnjega duhovnika v slovenskih razmerah, da je polje političnega v prvi vrsti polje laikov, da pa so, ko gre za vrednotno področje, tudi duhovnik in vrh Cerkve tisti, ki ne smejo biti tiho, in se morajo vedno znova javno opredeliti za temeljne vrednote človekovega dostojanstva, ki je povezano z oznanjanjem kot osrednjo nalogo duhovnikov. To predavanje, objavljeno po njegovi smrti, je bilo ena od njegovih zapuščin.

Svoboda kot temeljna vrednota

Štuhec je spomnil, da je bil Križnik kmalu po koncilu v Rimu. Takrat je Cerkev, in ne samo Cerkev, doživljala 68-leto, ko je v Evropi prišlo do pomembnega upora proti ustanovam z vidika svobode. Tudi pri njem lahko ves čas sledimo svobodo kot tisto vrednoto, ki se ji ni bil pripravljen za nobeno celo odreči, pa če je šlo zanjo znotraj Cerkve ali takratne totalitarne družbe. Zaradi tega je imel težave v Cerkvi in velike težave v takratnem političnem sistemu.

Franček Križnik v pismu Alojzu Rebuli leta 1977 o Cerkvi in krščanstvu.

Preko svobode je hotel priti do resnice

Zapisan svobodi je bil hkrati zapisan resnici. Preko svobode je hotel priti do resnice. To je tudi edina pot, da pridemo do resnice. »Tako je tudi njegova teološka misel, kolikor nam jo je uspel zapustiti, bila zgrajena na predpostavki, da nas je Kristus osvobodil za svobodo in resnico. Tu je bil blizu apostolu Pavlu.

Žal ga nam je Bog prehitro vzel k sebi, sicer pa sem prepričan, da bi Franček, če bi še dolga leta ostal med nami, bil gotovo eden najbolj pronicljivih teologov, kar jih je Cerkev na Slovenskem zmogla v svoji dolgi zgodovini, posebej pa še v zadnjem stoletju. Zato, ker se je točno videlo, kako je dojel vse bistvene probleme takratne Cerkve in usmeritve, v katero smer naj bi Cerkev šla.«

V vsakem stiku s komerkoli je bil neposreden in pristen

Ivan Štuhec je spomnil tudi na eno od stvari, ki jih je zapisal v svojem zadnjem predavanju in jo zdaj slišimo od papeža Frančiška, sicer ne dobesedno. Franček je zapisal: »Slovenski duhovnik mora danes in jutri odločno stopiti v prve vrste bojevnika za človeka.« Štuhec dodaja: »Papež Frančišek to imenuje, da moramo biti blizu človeku, da moramo smrdeti po ovcah. Franček je smrdel po kozah, ovcah, kravah in po vsem, kar je kot otrok ter šmarski mladenič in ministrant na tem lepem delu naše domovine doživljal. Zato je bil tudi v vsakem stiku s komerkoli neposreden, pristen in človek, ki se ti vtisne v srce.«

Ti moraš priti septembra na Drago

Ivan Štuhec je povedal tudi dve anekdoti. S Križnikom sta se prvič srečala v Münchnu, ko je v počitnicah delal v pivovarni. »Čez vikende sem hodil k Janezu Zdešarju in Branku Rozmanu, kjer sem bil pri slovenski maši, hkrati pa sta mi za naslednji teden dala veliko knjig. Bil sem star 20, 21 let, ko sem prebral vso ključno emigrantsko literaturo. In tako sem že tam 'trofo' Frančka. Že v prvem stiku smo postali veliki prijatelji. Franček mi je, bilo je julija in avgusta, takoj rekel: Ti moraš priti septembra na Drago. Tako je me je pripeljal na Drago, tako rekoč v epicenter takratnega katoliškega razumniškega in duhovnega sveta. Od takrat naprej sem vsa leta, razen v zadnjem obdobju, ko Draga ni več tisto, kot takrat, prihajal v Drago, v isto družbo, kot Franček. Tam sem spoznal Alojza Rebulo, Andreja Capudra, Vinka Ošlaka in tako naprej. To so bila izjemno lepa leta, ko sem med njimi najbolj zelen, najmlajši, smel dihati njihov zrak sproščene razprave, sproščenega in daljnovidnega krščanstva, ki je napovedovalo, kar se je nato zgodilo v 90. letih.«

Iti Đilasu na obisk takrat je bilo tako rekoč smrtno nevarno

Druga anekdota. »Frančku sem enkrat tisto leto povedal, da imam v Beogradu pri vojakih prijatelja slikarja Metlikoviča in da ga bom šel obiskat. Vprašal me je, če bi Milovanu Đilasu nesel eno knjigo in njegovo pismo. Iti Đilasu na obisk takrat je bilo tako rekoč smrtno nevarno. V tujini smo ga poznali po izidih njegovih knjig, v katerih je kritiziral titoizem in komunizem. Franček mi je dal vrečko. Šel sem do Đilasa, ki je stanoval za beograjsko skupščino, pozvonil sem na stanovanju, ven je prišla gospa, ki sem ji povedal kdo sem in zakaj sem prišel, odšla je v stanovanje, se čez nekaj časa vrnila in me povabila naprej.

Potem sem kakšne pol ure sedel v dnevni sobi z Đilasom, pogovarjala sva se in Đilas mi je med drugim povedal: Vi katoliki imate prednost, da imate šefa izven države, papeža. Imate prednost, da imate veliko bolj sistematično katehezo kot pravoslavci. Imate prednost, da ste celibaterji, da nimate za seboj družine, ker imate tako veliko večjo svobodo, da lahko mislite, poveste in delate tisto, kar mislite, ker izpostavljate sami sebe, ne pa cele družine. Te tri Đilasove misli sem si takrat, ker sem bil na poti duhovništva, zelo vtisnil v srce.«

K vsemu gornjemu je Ivan Štuhec dodal: »Tako imam na Frančeka ne le lepe spomine kot na nekoga, ki je bil moj življenjski prijatelj, ampak tudi nekoga, ki mi je odprl vrata v stvari, ki mi jih najbrž nihče drug ne bi, če ne bilo Frančka.

Nadaljevanje v: Franček Križnik: Z ostrino britvice je seciral družbene značilnosti [2]

Franček Križnik, predavanje Duhovnik in narod na bogoslovni fakulteti v Ljubljani 29. novembra 1979 (Naša luč, št. 5, 1980).