Nadaljevanje iz: Franček Križnik, Božidar Brezinščak Bagola, Šmarje pri Jelšah [3]

Javna beseda in pojavljanje Frančka Križnika sta bila za tisti režimsko zaprti čas izjemno jasna in pogumna. Posledično ga je spremljala Kardeljeva komunistična »tajna« policija Udba, ki ga je »zasliševala«, kar je služilo zastraševanju, in mu grozila. Kakšno težavo je imel tudi v »svojih vrstah«.

Knjiga Zaustavljeni David

O njem imamo sicer knjigo, vendar je ta izšla zdaj že daljnega leta 1998 in je ni več na knjižnem trgu. Napisal jo je njegov mladostni prijatelj iz Šmarja pri Jelšah Franček Smole, in nosi naslov Zaustavljeni David (založba Družina, 1998). Naslov je zgovoren, Franček Križnik je v ideološko zatohlih in udbovsko zaprtih 70. letih bil David, ki je bojeval boj z komunističnim Goljatom, vendar ga je (za)ustavila tragična avtomobilska nesreča blizu Münchna 28. marca 1980, potem, ko je v tem nemškem mestu končeval študij in doktorat iz filozofije. Kmalu bi se vrnil in bil z znanjem, s katerim sta ga dodatno založila Branko Rozman in Janez Zdešar, neverjeten potencial za celotna 80. leta, ko smo po smrti diktatorjev Broza in Kardelja v prvi polovici 80. let počasi, nato pa vedno hitreje razgrajevali izrazito protislovenski in protičloveški režim. Gotovo bi bil v sami špici teh prizadevanj, saj je bil to že v 70. letih.

Manifest za demokratično in samostojno državo Slovenijo

Knjiga Zaustavljeni David je sestavljena iz petih delov. Poleg informativne spremne besede avtorja Frančka Smoleta sta na začetku objavljena poglobljena eseja o Križniku dr. Antona Stresa (Franček Križnik v službi resnice in svobode) in dr. Ivana Štuheca (Franček Križnik, usodni sopotnik).

Sledi daljše poglavje s prispevki Frančka Križnika. Med njimi je celotno besedilo brošure z naslovom Slovenija 1968, kam?, ki so jo Križnik in prijatelji izdali leta 1968 v Rimu, v njej pa objavili manifest za svobodno (demokratično) in samostojno državo Slovenijo. Objavljena je tudi 24 strani obsežna študija Iz eseja o marksizmu, ki je nenavadno poglobljena, informativna in natančna analiza Marxa in Lenina, razvoja komunističnega nauka ter protičlovečnosti te ideologije.

Prikazali so ga z samimi izbranimi izrazito pozitivnimi besedami

V tretjem sklopu je Smole objavil Križnikova pisma Stanetu Jagodiču (kot Smole je tudi slikar Jagodič bil Križnikov mladostni prijatelj iz Šmarja), Rudiju Rizmanu, mami, Frančku Smoletu in Alojzu Rebuli. Predvsem štiri pisma Rebuli so vsebinsko zelo bogata in tudi pomembna, saj je v dveh odprl celo vrsto vprašanj v zvezi z Edvardom Kocbekom, kjer se vidi njegovo poglobljeno razumevanje Kocbekove vloge pri komunistični revoluciji.

V četrtem sklopu so objavljena štiri besedila, v katerih so Boris Pahor, Alojz Rebula, Stane Jagodič in Vinko Ošlak napisali o Križniku svoje izkušnje iz srečevanj in znanstev. Vsi so ga prikazali z samimi izbranimi izrazito pozitivnimi besedami. Na koncu je knjigi dodana še bibliografija besedil (delo Frančka Smoleta), ki jih je Križnik objavil v zelo različnih publikacijah, dodanih je tudi 42 enot besedil o njem.

Franček Smole, avtor knjige Zaustavljeni David. FOTO: Ivo Žajdela

Največkrat se je zgodilo, da njegovih prispevkov niso objavili

Uvodoma je Franček Smole (str. 5–8) zapisal, da je Franček Križnik, duhovnik in publicist, prinesel v naša pretekla leta nesvobodnega in uniformiranega bivanja nenavaden veter: za oblastnike motnjo, ki so jo skušali odpraviti ali vsaj zmanjšati, za prebujene kristjane in razumnike pa zgled pogumnega pričevanja in odzivanja na takratne politične in duhovne razmere. Nase je opozoril že kot dvanajstleten ministrant, ko je z ročno napisanimi listki, nalepljenimi na oglasno tablo v Šmarju, opozoril na osebno krivico – in kasneje kot študent v Ljubljani, Rimu in Münchnu ter kot urednik pri Družini. To so bila 60. in 70. leta, ki so še vsa odmevala od študentskih nemirov, koncilske pomladi, cestne afere in 25 poslancev, »popisemskega« obdobja po letu 1971 in živahne dejavnosti študentov pri Tribuni. Njegovo kritično pero pa je bilo glasno tudi v Trstu in Zagrebu, kjer je bil intervju z njim prepovedan, urednik pa sodno preganjan. Največkrat pa se je zgodilo, da njegovih prispevkov preprosto niso objavili. Razen seveda kritičnega pisma iz Rima leta 1968 v Naših razgledih, ki so ga uredniki opremili z reprodukcijami aktov, ki z njegovim pisanjem niso imeli nobene povezave. Kar nekaj njegovih časopisnih prispevkov in analiz pa je izšlo tudi nepodpisanih ali pa s psevdonimi, zlasti tistih v frankfurtskem dnevniku. Tudi zato je bibliografija pomanjkljiva.

Vsak dan je ministriral župniku Jakobu Richterju

Kdo je bil, od kod je prišel ta enfant terrible slovenskega pokoncilskega časa, disident št. 1, kot ga je imenoval Alojz Rebula? Rodil se je 17 julija 1944 v Celju, njegova mama, preprosta kmetica, ga je po rojstvu odnesla v skromno hišico v vasi Sotensko, na hribu nasproti božjepotnemu baročnemu biseru Sladki Gori na Štajerskem. Tu je ostal le dve leti, saj v revnem domu, za katerega je skupaj z materjo skrbel še oče, ki se je kot invalid vrnil iz partizanov, ni bilo dovolj kruha. Šel je služit – tako rečemo taki oddaji v Šmarju – k sorodnikom v drugi konec fare, v Senovico, ki mu je bila odtlej prvi dom. Od tod je obiskoval osnovno šolo v Šmarju, v farni cerkvi je vsak dan ministriral župniku Jakobu Richterju, izobraženemu možu, ki mu je postal drugi oče.

S stalnim dialogom z družbo in Cerkvijo

Po končani osnovni šoli je šel leta 1960 v semenišče v Zadar, hkrati je bil vpisan tudi na gimnazijo v Celju. Obe srednji šoli je končal v treh letih in šel po maturi leta 1963 k vojakom. Kot vojak je bil večino časa v Skopju, ki ga je po hudem potresu pomagal obnavljati. Leta 1965 se je po vrnitvi vpisal v ljubljansko bogoslovje, škof Držečnik pa ga je poslal na študij v Rim, kamor pa se je lahko napotil šele leta 1966, ko so mu odobrili potni list. Na Gregoriani je študiral do leta 1969, ko je v neprijetnih okoliščinah moral zapustiti Rim in se je jeseni vpisal na Univerzo v Münchnu. Leta 1971 je pel novo mašo v Šmarju in nadaljeval študij v Münchnu. Leta 1978 se je vrnil v Ljubljano in bil do konca leta 1979 urednik pri časopisu Družina. Nato je odšel na študijski dopust zopet v München, da bi dokončal doktorsko tezo, vendar je 28. marca 1980 umrl v prometni nesreči v Nemčiji. To je le zunanji okvir intenzivnega in bogatega življenja, prežetega s stalnim dialogom z družbo in Cerkvijo.

Prihajal je v konflikt z vsemi mogočimi varuhi »resnic«

Ko omenjamo preprosti kmečki dom, očeta, partizanskega invalida, zgodnjo selitev v ljubeče zavetje sorodnikov, sodelovanje v farni cerkvi – imamo dane koordinate, v katerih se je oblikoval in gibal njegov talent, nemirni duh in izrazito izostren socialni čut. Za uveljavitev pravice in resnice je po naravi stvari prihajal v konflikt z vsemi mogočimi varuhi »Resnic«. Temu svojemu poslanstvu je znal žrtvovati vsakršno osebno udobje. Prijatelje je najdeval zunaj shem naši – vaši, po nekem globljem osebnem nagibu, ki je prepoznaval sorodnost duš po drugačnih osebnih bližinah.

Naletel je na marksizem, ki je bil kot zrak

Pripovedoval je, kako se je v nekem trenutku nekoč naenkrat našel s svojimi varuhi na postaji milice, ki so ga »varovali«, medtem ko mu je Udba prekopavala stanovanje, iščoč bombe med papirji. Bilo je poletje in fante je častil s pivom in na koncu ostal z njimi še potem, ko so tovariši že odšli. Verjamem, da je z dialogom, ki ga je skušal promovirati že med študenti in pozneje med Cerkvijo in državo, mislil zares. Prav v tem vzgibu javnega dialoga je naletel na marksizem, ki je bil kot zrak, kot obdajajoči fluid vsakemu, ki je hotel zajeti zrak s polnimi pljuči. Morda je naivno verjel, da bi z reinterpretacijo marksizma zamajal temelj nesvobodi, zato je bil seznanjen z vsemi marksističnimi disidenti: praxisovci, Kolakowskim, Stojanovićem, Solženicinom.

Ob vsem ukvarjanju z družbenimi problemi pa je gojil prisrčna in topla prijateljevanja ter osebne stike, ki se jim je posvečal z enakim žarom in otroško zaupljivostjo. Morda so se od njega odbile le toge, patriarhistične poze, ki so svojo avtoriteto utemeljevale na neprepričljivih vlogah. Velika škoda je, da je mnogo korespondence iz teh stikov izginilo neznano kam ob preiskavah in potem po nenadni smrti.

Pošteno soočanje argumentov enakovrednih partnerjev

Ko s tem izborom njegovih besedil in pisem ter z osebnimi spomini prijateljev poskušamo naš čas seznaniti s Frančkom Križnikom, delamo to seveda najprej iz zavesti velike vrednosti njegovega pričevanja, njegove zgodbe, tako po vsebinski kot po osebnostni plati. Še vedno so namreč aktualne njegove teze in argumenti nasproti vsaki oblastni totalitarnosti, čeprav je ta morda zavita v indiferentna, strokovna naličja. Opozarja nas, da rešitev življenjskih in družbenih napetosti ni v izmikanju stališčem, v idejni omlednosti in sterilnosti, v odstranjevanju brkov zaradi všečnosti enim in drugim, ampak v poštenem soočanju argumentov enakovrednih partnerjev in ob zrelem presojevanju zbora, publike, ki naj izbere boljšo rešitev, pošteni akterji pa naj ohranijo osebno dostojanstvo, možnost pogovarjanja. Življenje pa da se ne odvija linearno, ampak v spirali, in sodobniki se komaj kaj naučijo od preteklih obdobij: v vsakem času smo izpostavljeni oblastnim skušnjavam indeksa librorum prohibitorum, diamatom, gulagom, ki so le grobi izrazi stanja duha in patološko uporabljenih moči skupnega razvoja.

Drugi razlog paradigmatičnosti Križnikovega primera pa je seveda v njegovem osebnostnem profilu in človeški vrednosti, v intelektualni gesti, ki je bila hkrati neposredna, neusmiljeno kritična do samoumevne napihnjenosti ali krivice, opozarjajoča na napako in na nepravičnost in obenem človeško topla do človeka, s katerim je javno ali zasebno polemiziral v stališčih.

Služenje resnici in pravici zadošča in se utemeljuje v samem sebi

Dr. Anton Stres je v eseju Franček Križnik v službi resnice in svobode med drugim zapisal (str. 18): »Ko je Franček Križnik pisal in predaval, ni bilo nikakršnih posebnih znakov, da bi bilo blizu to, kar smo doživeli deset let po njegovi prerani smrti: demokracija in samostojnost. Križnika je torej v njegovem delu lahko priganjala samo ljubezen do resnice. Kako je resnico ljubil, ne dokazuje samo njegova objektivnost pri prikazovanju marksizma, temveč tudi njegova kritika do svoje lastne strani, do Cerkve. Ali je bila ta kritika – predvsem v začetku – vedno čisto utemeljena in umestna, lahko ostane odprto vprašanje. Nedvomno pa jo je vodila ista želja po resnici, nepristranskosti in verodostojnosti. Pri tem pa je najpomembnejše dejstvo, da se je prav ta ljubezen do resnice, ki ni mogla računati na hiter uspeh in zmago, izkazala za močnejšo, kakor je bil tedaj videz. Franček Križnik nam zapušča med drugim tudi to sporočilo, da si služenje resnici in pravici zadošča in se utemeljuje v samem sebi, tudi če uspehov človek ne dočaka.«

Spominski večer v Šmarju pri Jelšah 25. oktobra 2024 ob 80. obletnici rojstva duhovnika in publicista, šmarskega rojaka Frančka Križnika: Božidar Brezinščak Bagola, Franc Smole in Ivan Štuhec. FOTO: Ivo Žajdela

Človek, ki si ga moral imeti rad

Dr. Ivan Štuhec je v prispevku z naslovom Franček Križnik, usodni sopotnik uvodoma zapisal (str. 19, da je Križnika srečal štiri leta pred njegovo smrtjo v Münchnu. »Kratko znanstvo pa je imelo za moj osebnostni razvoj daljnosežne posledice. Tisto poletje, ko sva se prvič videla, me je povabil v Drago, ki je postala pomembna postaja mojega življenja. Kot mladega študenta teologije me je uvedel v kroge slovenskih katoliških intelektualcev. Njegova bližina je bila vedno vznemirljiva in človeško topla. Franček je bil človek, ki si ga moral imeti rad, zato je njegova prezgodnja smrt za nas prijatelje pomenila izgubo, ki nas tudi zavezuje, da mu posvetimo zbornik, kajti bilo bi škoda, če bi slovenska kultura in Cerkev pozabili na tega nenavadnega Šmarčana. V pričujočem eseju bi želel spregovoriti o Križniku teologu, človeku Cerkve in otroku svojega časa, ki pa je bil tudi vizionar. O tem brez dvoma priča dokument zgodovinske vrednosti Slovenija 1968, kam?, ki ga je skupina Ypsilon naslovila slovenski javnosti iz Rima, v njem pa dejansko napovedala vse to, kar smo več kot dvajset let kasneje doživeli s slovensko pomladjo.«

Ne bi nasedel naivnim idejam kakršnega koli spravaštva

»Križnik je bil bogoslovec v času trajanja drugega vatikanskega koncila, zato je naravnost vzorčni primer mladega razumnika, ki se neverjetno hitro znajde sredi najrazličnejših teoloških tokov tistega časa. Njegov teološki senzor je tako izrazit, da bi mu težko našli par med njegovimi sopotniki. Če koga lahko istovetimo z generacijo oseminšestdesetih let v slovenskem teološkem prostoru, potem je gotovo Franček Križnik primer duhovnega revolucionarja, ki je spustil skozi sebe ves veter koncila in vso nazorsko in ideološko dinamiko časa, v katerem je živel. Prepričan sem, da bi Franček, če bi živel, nikoli ne dopustil, da bi se Cerkev na Slovenskem ogrnila s plaščem samozadostnosti in nekonfliktnosti. Kakor bi se ne utrudil vzpostavljati dialoga z drugače mislečimi, pri čemer pa seveda ni in tudi ne bi nasedel naivnim idejam kakršnega koli spravaštva brez jasnih argumentov in lastne samobitnosti.«

»Komunisti, kaznovani boste od boga«

Franček Križnik si je že v zgodnji mladosti trasiral pot kritičnega opazovalca komunističnega totalitarizma v Sloveniji. Že kot 12-leten se je pojavil v časopisu in to za tisti čas na značilen način. Celjski tednik je 20. aprila 1956 objavil naslednji članek z naslovom Dvanajstletni ministrant je pisal letake protidržavne vsebine: »V okolici Šmarja pri Jelšah živi že več let pri svojem sorodniku deček revnejše kmečke družine, ki je dopolnil 12. leto starosti in obiskuje IV. razred osnovne šole. Deček je zelo nadarjen, razgledan in igraje obvlada šolsko snov. Izredno rad čita knjige, ki mu jih posojuje tudi šmarski dekan, pa tudi sam poseduje že lepo zbirko knjižnih del. Četudi je telesno šibak, mu ni odveč vsakodnevna žrtev, ko vstaja ob 4. uri in odhaja v 45 minut oddaljene Šmarje, da ministrira v cerkvi. Te poti in tega 'poklica' kljub varuhovemu prigovarjanju noče opustiti.

Kako je nadarjeni deček z vsakodnevnim stikom z duhovščino že močno zapadel pod vpliv klera, je pred kratkim dokazal s tem, da se je lotil pisanja letakov protikomunistične vsebine. Ves srd mladega srca je zlil v te letake, v katerih je 'kristjane pozival na borbo proti komunizmu'. Letake je napisal na navaden šolski papir in jih zjutraj vzel s seboj v šolo. Med potjo je srečal svojega sošolca, kateremu je ponudil letak, naj ga odvrže na cesti. Ta ga je res v bližini šole odvrgel. Ostale tri letake pa je pisec sam s slino prilepil – enega na razglasno desko tabornikov, enega na Kombinat Borovo in enega na poslopje KZ v Šmarju. V šoli je napisal še en letak 'Komunisti, kaznovani boste od boga' in ga prilepil na šolska vrata. Otroci so letak prečitali, potem pa ga je avtor odvzel in vrgel v peč.

Pri zaslišanju je mladoletni učenec priznal, da je samoiniciativno napisal letake in da ga je k temu podžgala mržnja do nekaterih gojencev internata, ki so ga zmerjali. Brez dvoma pa tu ni mogoče prezreti vpliva duhovščine na mladega ministranta, saj vsebina letakov dovolj dokazuje, da se je mladi avtor posluževal tez klerikalnega tiska.

Ta primer nas ponovno svari, kako kvarne posledice ima lahko kler na šolsko mladino, če pionirska organizacija in šola ne storita svojega, da bi mladega, dovzetnega človeka odtegnila takemu okolju s primernim, zdravim razvedrilom.«

Nadaljevanje v: Franček Križnik, Edvard Kocbek, Alojz Rebula [5]