Nadaljevanje iz: Franček Križnik, Ivan Štuhec, Šmarje pri Jelšah [1]

Franček Smole, avtor zbornika o življenju in delu Frančka Križnika z naslovom Zaustavljeni David, izdala ga je založba Družina leta 1998, je na spominskem večeru dejal, da je ob 80. obletnici njegovega rojstva prav, da si pred sebe postavimo njegov lik in čas, v katerem je zaznamoval naš slovenski trenutek pred samostojnostjo.

Netipičen predstavnik katoliškega duhovnika in slovenskega razumnika

Trije razlogi so, ki narekujejo, da po tolikih letih ponovno poudarimo njegovo pogumno delo v našem javnem prostoru. Sam je bil, ko danes presojamo njegov lik, nenavadno odprt in pogumen mož, netipičen predstavnik katoliškega duhovnika in slovenskega razumnika. Odraščal je ob naših šmarskih ognjiščih, se šolal v hrvaškem Zadru, v Rimu in v Münchnu, postal duhovnik in nazadnje urednik pri časopisu Družina. Nenadna smrt leta 1980 je ustavila njegov zemeljski čas in nas vse postavila pred nerazumljiva Božja pota.

Fant, kakršnega Slovenija proizvaja enega na petsto tisoč

Prvi razlog našega spominjanja je v njegovi preprosti in čuteči človečnosti, ki jo je spontano izžareval. Pisatelj Alojz Rebula ga je v svojem dnevniku označil kot »žlahtnega prijatelja, ki ni bil iz snovi, s kakršno se hranijo tiranije: njegova sproščenost meji na izzivalnost, njegov pogum na predrznost, je intelektualno sogovornik in pol«. Kadar ga je v Trstu obiskal, piše, da je »prinesel praznik v hišo«. Ko je na odprti sceni v Dragi diskutiral, zapiše Rebula, da je »Križnik fant, kakršne danes Slovenija proizvaja enega na petsto tisoč. Intelektualna ostrina, politični čut, značajska brezkompromisnost, očarljiv štajerski temperament – vse to dela iz tega okretnega debelinka človeka iz rodu Trubarjev in Krekov. Ko si med nastopom izzivalno upre roki v bok, njegova nizka zajetna silhueta zadobi nekaj preroškega«. Tako o njem Rebula.

Z ostrino britvice je secirati družbene značilnosti tistega sivega časa 

Pisatelj Boris Pahor, agnostik, je omenil njegov nenadni odhod kot »doživetje vakuuma«, ki ga je pustil za sabo. On je Križnika sprejel kot »razgledanega kulturnika, strastnega znanstvenika. Njegova mašniška nadstavba ni igrala pri njunem poznanstvu kake posebne vloge«, je zapisal. Imponiralo mu je, »da je njegovo gledanje na dogajanje v medvojnem času tako brezkompromisno kritično. Negativno razmerje do dejanj ustanove, tabora, stranke, kateri človek pripada, je namreč ena od najtežjih odločitev, in to ne glede na to, če mora prekršitelj plačati osebni davek za svoj odklon«.

Publicist Vinko Ošlak, njegov prijatelj s Prevalj, pa je pisal o njegovem »sončnem značaju, o človeku širokega, otroško prisrčnega nasmeha in prijazne čudi«. Dejal je, da je znal Franček »z ostrino britvice secirati družbene značilnosti tistega sivega časa v Sloveniji pod neizprosno oblastjo nesrečno pustega in pritlikavega Kardelja«.

Franček Križnik s teto Lenčko, krstno botro Amalijo in birmanskim botrom Frančkom. VIR: knjiga Zaustavljeni David

Preroško: čez dvajset let smo zares dobili državno samostojnost

Drugi razlog je v Frančkovem družbenem angažmaju. Prvo njegovo pisanje je bilo objavljeno v šolskem časopisu Šmarski rod, ki ga je urejal profesor Kavčič. Ko je bil v ljubljanskem bogoslovju, je vzpostavil dialog s študenti marksisti in pisal v njihove časopise, dokler ga oblast ni zaustavila. V Rimu je v družbi katoliških akademikov objavil politični manifest Slovenija 1968, kam?, kjer so dobesedno zapisali: »Vse kaže, da bo ravno v teku prihodnjih dvajset let, če ne že veliko prej, napočil zgodovinski trenutek, ko bomo tudi Slovenci dosegli končno izoblikovano narodno osebnost in državno neodvisnost«. Nenavadno preroško: čez dvajset let smo Slovenci zares dobili državno samostojnost. 

Angažiral se je pri detabuizaciji jugoslovanskega komunizma

Ko je bil v letih 1978 in 1980 urednik pri Družini, je s svojimi reportažami posegal tudi v kulturno in javno področje, med ostalim je uvedel prilogo, ki danes mesečno izhaja kot Slovenski čas. Zlasti si je prizadeval za politično nevtralno šolstvo, saj je režim grobo uveljavljal komunističen nazor preko učiteljskih hrbtenic. Objavljal je v Trstu in Frankfurtu, bil je vabljeni gost na številnih prireditvah in pogovorih.

Posebej pa se je angažiral pri detabuizaciji uradne različice jugoslovanskega komunizma in socialistične prakse. Pisal je v študentsko Tribuno, v semeniški časopis Razgovori, v Probleme, v tržaški Zaliv, v Novo pot (glasilo Cirilmetodijskega društva katoliških duhovnikov SRS), v Naše razglede in še kam. Zadnje predavanje je bilo objavljeno s Teološkega tečaja z naslovom Poslednje presenečenje.

Preprečili so mu nadaljevanje študija v Rimu

Tretji razlog našega spomina pa je njegovo delo kot duhovnika in katoliškega misleca. Slovenska Cerkev se tudi po prevetritvi Vatikanskega koncila ni veliko navznoter spremenila. Veliko energije je uporabila za to, da bi imela v javnosti možnost enakopravnega sogovornika, izjasnjevala se je za svobodno šolstvo, za enakopravnost vernikov v službah. Zdelo se je, da je bil marksistični zrak največja ovira za normalno dihanje vernikov in Cerkve, zato je bil Frančkov angažman usmerjen v pojasnjevanje družbene enakopravnosti in svobode vseh, ki so odločali in nastopali z državnih pozicij. Trdil je, da Marksov nauk ni edini nauk, ki bi se ga moral naš socializem držati. Pri tem je skušal pridobiti sogovornike na nasprotni strani, javno mnenje, časopise, odprte posameznike, s katerimi bi lahko v dialogu vplivali na izključujoč in dušeč samoupravni zrak v državi. Pri tem povezovanju navzven, z marksističnimi disidenti, pa je naletel na togost samih predstavnikov Cerkve, ki niso na njegov način verjeli v iskrenost takega dialoga. Ko je tako kritiziral razen komunistov tudi njih, so ga napadali in mu preprečili nadaljevanje študija v Rimu. V zadnjih zapisih je vendarle priznal, da tako imenovanim marksistom ni šlo za to, da vzpostavljajo demokratično državo, ampak da jim gre le za oblast. Vendar je Franček razumel svoj duhovniški poklic kot napotilo Duha, ki ga zavezuje, zato se je za nadaljevanje študija do duhovniške posvetitve odločil za München.

Nadaljevanje v: Franček Križnik, Božidar Brezinščak Bagola, Šmarje pri Jelšah [3]