Nadaljevanje iz: Franček Križnik, Franček Smole, Zaustavljeni David [4]

V knjigi o Frančku Križniku z naslov Zaustavljeni David (založba Družina, 1998) je Franček Smole objavil tudi štiri pisma Alojzu Rebuli, ki so vsebinsko zelo bogata in tudi pomembna, saj je v dveh odprl celo vrsto vprašanj v zvezi z Edvardom Kocbekom, kjer se vidi njegovo poglobljeno razumevanje Kocbekove vloge pri komunistični revoluciji (str. 126–134). Obe mu je napisal v Münchnu, kjer je študiral. V prvem z datumom 4. julij 1974 je zapisal: Precej sem zaposlen s študijem, predvsem s pisanjem disertacije. Hotel bi do konca leta končati nalogo. Morda bi lahko že februarja opravil rigoroze. Upam, da mi bo sreča pri izpitih mila.

Poleg tega pripravljam glavno predavanje za prihodnje srečanje slovenskih izseljeniških duhovnikov iz Evrope. Naslov: Od Kristusa do Marxa, od Marxa do Kristusa. Med drugim bi v referatu še posebej želel razčleniti vsebino, vlogo in pomen krščanskega socializma pri Slovencih. V predavanje bom moral nujno vključiti profesorja Kocbeka. Tu pa se zame začnejo težave, s katerimi se že dokaj dolgo ubadam.

Spominski večer v Šmarju pri Jelšah 25. oktobra 2024 ob 80. obletnici rojstva duhovnika in publicista, šmarskega rojaka Frančka Križnika: Božidar Brezinščak Bagola, Franc Smole in Ivan Štuhec. FOTO: Ivo Žajdela

O sodelovanju med katoličani in leninistično usmerjenimi komunisti

Prof. Kocbeka zelo cenim. Bil sem večkrat njegov gost in sobesednik. Ne glede na to, kaj različni emigrantski listi pišejo o njem, absolutno spoštujem njegovo subjektivno odločitev, da se je leta 1941 pridružil komunistom. Če bi izhajal iz stališč, ki jih je nenehno izpovedoval Kocbek, bi se v takratni politični situaciji morda tudi jaz podobno odločil. Ne dvomim v Kocbekovo iskrenost in dobronamernost. Besedo so prelomili komunisti, ne on! Toda po grenkih preizkušnjah, ki jih je mogel in moral prestati v revoluciji in ves čas po njej, bi Kocbek, če je resnično umetnik, mislec in politik najširšega formata, moral priti, po mojem mnenju, do novih, globljih in drugačnih spoznanj o mogočnosti in primernosti političnega sodelovanja med katoličani in leninistično usmerjenimi komunisti, kakor je to storil v svoji Listini.

Davno pred ruskim Solženicinom bi lahko imeli slovenskega Solženicina

Po strahotnem vtisu, ki ga zapušča Solženicinov Arhipelag Gulag, celo Günter Gras prepričuje javnost, da med demokrati in stalinistično-leninistično Partijo ni mogoče nikakršno sodelovanje. To sta dva politična svetova, ki ju ni mogoče združiti. Kocbek je moral na temelju grozodejstev, ki jih je zagrešila komunistična revolucija v Sloveniji, katerim je bil sam tako ali drugače priča oziroma žrtev, že mnogo prej priti do teh zaključkov. Davno pred ruskim Solženicinom bi mi Slovenci lahko imeli našega slovenskega Solženicina! Davno pred Solženicinom bi Kocbek s svojo neugnano ustvarjalno silovitostjo zmogel svetu prikazati vso krvavo zlaganost komunističnih revolucij. Ker se ne morem znebiti vtisa, da je Solženicin nekoliko preveč »desno« nastrojen, prihajam celo do prepričanja, da je ravno Kocbek bil tista idealna osebnost, ki bi z le njemu lastno kozmično tenkočutnostjo morda uspel najobjektivneje, najtrezneje in najnapredneje začrtati mejo, ki nas kristjane kot politične subjekte in aktivne ustvarjalce zgodovine loči od stalinističnih revolucionarjev. Mislim, da je prof. Kocbek imel za to dovolj sposobnosti, izkušenj in priložnosti. Ne morem si jasno razložiti dejstva, zakaj ostaja »zvest« izročilu NOB-a. To ga celo umetniško hromi.

Zakaj ni Kocbek radikaliziral svojega »strahu in poguma«?

Kaže, da kristjan Kocbek ni bil sposoben stopiti na pot, ki jo je hrabro prehodil komunist Đilas! Zakaj ni Kocbek radikaliziral svojega »strahu in poguma«? Je on zgodovinsko odgovorno zmožen uvideti, kako in zakaj so ga komunisti potrebovali, ga izkoristili in odvrgli? Se je znal dokopati do ugotovitve, da postopek z njim ni bil slučajnost, marveč dobro preizkušena praksa in taktika stalinistov? Je kdaj nakazal, kaj njegov primer negativno predstavlja? Se je kdaj zavedal, da je meje suženjstva, pod katerim žive toliki evropski narodi, prav on pomagal pomakniti za nekoliko tisoč km² naprej proti zahodu? Je ločeval komunistične ideale, ki so v bistvu krščanski, od konkretnih ljudi, ki so si samovoljno prisvojili monopol uresničevati te ideale na čisto »svojstven revolucionaren« način? Je kdaj zaslutil, da na nasilju in zločinih ni mogoče graditi nove, boljše in pravičnejše družbe? Si je Kocbek resno zastavil vprašanje, zakaj so njegovi »tovariši« pobili toliko krščanskih socialistov? Kakšno vlogo je on odigral pri tem? Je na vse to mogoče odgovoriti, da je bil Kocbek naiven poštenjak? Bojim se, da bi imel Jože Javoršek, kljub vsej svoji brutalnosti in cinizmu, nekje v jedru le prav ...

Zakaj je postal privesek majhne tolpe sposobnih razbojnikov?

Vprašanja je morda treba postaviti še drugače. Zakaj se slovenski krščanski socialisti s Kocbekom vred, ki so imeli dobro organizacijo, kolikor toliko močno idejno zaslombo v narodu, niso z ustrezno vzporedno mednarodno politično akcijo sami, neodvisno od komunistov uprli okupatorju ter stari, krivični družbeni ureditvi? Od kod Kocbeku kompleks pred učinkovito in monolitno stalinistično Partijo, ko je sam tako globoko svobodnjaško in personalistično prežet? Kako je mogel dovoliti, da je s svojo svetovnonazorsko skupino dejansko postal privesek majhne tolpe sposobnih razbojnikov, preračunljivih tolovajev in skoraj poklicnih zločincev? Zakaj se drugi veliki Slovenci (Šolar, Gosar, Furlan itd.) niso priključili partizanom? Ali umetnik sploh mora biti aktivni politik? Krleža – star komunist, je verjetno o tem razumel več kot kristjan Kocbek: ob revoluciji se drži po strani ...

Edvard Kocbek (tretji z desne, zadaj) v družbi s komunističnimi zločinci Edvardom Kardeljem in Josipom Brozom Titom v Drvarju maja 1944.

Če bi se takrat Kocbek drugače odločil ...

Če bi se takrat Kocbek drugače odločil, kdo ve, ali ne bi bila Slovenija danes svobodna, demokratična, suverena evropska država? Ni bila morda vojna edinstvena prilika za uresničenje Zedinjene Slovenije? Slovenci nismo imeli krščanskega Kidriča, še manj Tita! Je bil takrat kdo od slovenskih politikov, razen brezobzirno premočrtnih komunistov, dorasel usodnemu času?

Kako, da Kocbek niti danes ne dojame svojega koraka v drugačni, samokritični luči? Kje je njegov pogum, njegovo tveganje, njegovo bivanjsko verovanje? Zopet mi prihaja na misel Đilas! Ni bil Kocbek resnični »junak« le v senci vsemogočne Partije?

Vprašanja iz gorčine, razočaranja in nenasitne želje po resnici

To so vprašanja, težka in grenka, ki me mučijo. V pismu sem jih mogel le nesistematsko navreči. So samo in zgolj vprašanja! Predstavljena iz gorčine, razočaranja in nenasitne želje po resnici. Ne morem najti odgovorov, s katerimi bi bil vsaj približno zadovoljen. Problematika je silno zamotana. Pristopiti bi ji bilo treba z vsestranskim, temeljitim znanstvenim prijemom. Ker trenutno nimam dovolj časa za to, se obračam na vas. Vi krvavo dramo naše polpretekle zgodovine gotovo dobro poznate. Morda vam zato ne bo težko najti odgovorov na moja žgoča vprašanja. Nikomur ne bi rad storil krivice, še najmanj tako velikemu umetniku, kot je Kocbek! Za vašo pomoč vam bom silno hvaležen.

Tako je Križnik spraševal Rebulo v pismu 4. julija 1974.

Vsakemu, ki je poznal totalitarni, eksluzivni politični značaj boljševikov ...

V pismu z datumom 13. julij 1976 je nadaljeval z vprašanji o Edvardu Kocbeku. Tako je zapisal: Tudi po nevihti, ki jo je v Sloveniji povzročil Kocbek /šlo je za objavo izjav Edvarda Kocbeka o povojnem pomoru domobrancev v tržaški reviji Zaliv spomladi 1975/, si v nekaterih vprašanjih, ki zadevajo njegovo držo med vojno in po vojni, še nisem na jasnem. Ne zanima me več toliko politična plat Kocbekovega »tovariševanja«, kolikor čisto človeška razsežnost njegovega sodelovanja, pravzaprav spoštovanja v krvavi slovenski revoluciji. Vznemirja me vprašljivost njegove samokritičnosti, njegovega poguma. Lahko razumem in spoštujem Kocbekovo nelahko odločitev, da se je pridružil tako imenovani Osvobodilni fronti, ki so jo s spretno, pretkano in zakulisno igro obvladovali in usmerjali komunisti. Vsakemu, ki je poznal totalitarni, eksluzivni politični značaj boljševikov, je bilo razvidno, da resnično demokratično, enakopravno sodelovanje s stalinističnimi komunisti, a to so v večini takratni slovenski in jugoslovanski partijci bili, ni mogoče.

Nebogljeno prikrivanje lastnih zmot in iluzij

Stanko Cajnkar je mnenja, da je Edi s svojo zamislijo »tovarišije« upal, da bodo kristjani s svojim pričevanjem komuniste preobrazili v pluralistično, idejno tolerantne in demokratično misleče Slovence. To pa se mu ni posrečilo. Kocbekovo in drugih slovenskih krščanskih socialistov tarnanje, da so jih komunisti »okrog prinesli«, je tako le nebogljeno prikrivanje lastnih zmot in iluzij. Niso komunisti prevarali krščanskih socialistov, marveč le-ti niso poznali ali niso mogli, hoteli dojeti dejanskega političnega ustroja, taktike in strategije leninistično-stalinistične komunistične sekte. Zato ne morem razumeti, da Kocbek in njegovi danes ne priznajo, da so se v tem zmotili oziroma da so gojili plemenita upanja, ki se, žal, niso izpolnila.

V svojih vizijah in držah smo vztrajno ukleto majhni

Spričo razvoja, pa četudi pogojnega, morda zgolj iz taktičnih potreb, v italijanski, španski in francoski komunistični stranki, bi mogel Kocbek svojo, sicer megleno in glede na vlogo, ki jo je v stalinistični inačici marksizma zavzemal ateistični dialektični materializem kot svoje­vrstna oblika sekularizirane, kvazipozitivistične religije, v mnogočem nedosledno in protislovno vizijo idejnega, svetovnonazorskega pluralizma v socializmu še posebej poudarjati in utemeljevati. Trenutno (kairos!) bi lahko Kocbek v svetovno dogajanje izrekel usodno odločilne besede! Če odmislimo Prešerna, Cankarja in mogoče še nekatere, pa ostajamo Slovenci, čeprav še tako umni in nadarjeni, v svojih vizijah in držah pač vztrajno ukleto majhni, drobjakarsko vrtičkarski, drobtinčarsko nestanovitni, zakoličeni v svoj provincijski kot, bojazljivo čuvajoč svoje borno življenjce ...

Sodeloval je pri uničevanju ubožne slovenske demokracije in svobode

Nerešena ostaja uganka, da se je Kocbek kot krščanski personalist, ki je prej nastopal proti levemu kakor desnemu totalitarizmu, končno le upognil levi diktaturi, ji pomagal prigrabiti oblast, s čimer je sodeloval pri uničevanju že tako in tako ubožne slovenske demokracije in svobode. Kako se je moral zaplesti v mreže nečloveške stalinistične ideologije, nad katero se danes zgražajo celo marksisti in komunisti sami? Če je bila takratna Kocbekova odločitev z ene strani zgodovinsko daljnovidna in pomenljiva, je bila z druge strani zgrešena in napačna, kajti s stalinisti ni mogoče uresničiti programa, ki ga je Kocbek bolj slutenjsko nakazal, kakor stvarno opredelil. Njegov ostri protiklerikalizem mu ni pomagal, da bi v sebi dovolj funkcionalno razlikoval politika in kristjana.

Ne se dati vpreči v vlogo koristnih budal – sopotnikov

Kot kristjani smo dolžni prebivati v nenehnem pričevanjskem naporu »tovarišije« z vsemi ljudmi. Kot politični subjekti, zavezani izročilu svobode in demokracije, pa nikdar ne moremo sodelovati s totalitarnimi, terorističnimi gibanji. Kakor ne more biti sodelovanja z nacizmom, tako ni mogoče sodelovanje z leninistično-stalinističnim komunizmom! Treba je bilo ubirati samosvojo, resnično krščansko-socialistično pot, skrbno se izogibajoč klitja novega klerikalizma, a ne se dati vpreči v vlogo koristnih budal – sopotnikov. Morda bi tudi ta poskus spričo polarizacije slovenske politične srenje takrat ne uspel, toda ostal bi nekompromitiran v svoji zamisli, neobtežen z madežem kolaboracije s stalinizmom, kakor je to nujno postala Kocbekova »tovarišija«. Kocbek pričuje s čistostjo svojega upanja in nehote svari z zgledom svoje politične nezrelosti. Zgodovina pač ni premočrtno napredovanje, temveč predvsem previdnostno prepletanje in skrivnostno medsebojno pogojevanje dobrega in hudega. Moramo pritrditi Finžgarju, da nam bo na vprašanje, zakaj tako in ne drugače, odgovorila večnost ...

S katerimi bi še enkrat šel v hribe

Mnogo bolj kot zamolčevanje tega, pretežno profesionalno političnega dejstva, me vznemirja pri Kocbeku, bučnem humanistu, subtilnem umetniku, naprednem kristjanu, ki je stalno nekaj tvegal, pričeval in presnavljal, njegov molk ob kruti resnici, da so mu njegovi »tovariši«, s katerimi bi še enkrat šel v hribe (!), pobijali vrste njegovih najboljših fantov. Kako je on, glasnik nove, osvobajajoče resnice in pravice, mogel fantom, ki so prav ali tudi zaradi njega šli v partizane, ob njih odhajanju v smrt, v katero so jih pehali krvoločni boljševiški oblastiželjniki, le molče stiskati roko? Zakaj ni takrat in ne pozneje tvegal zanje svojega življenja, se zavzel za njih čast, zgodovinsko in človeško posvetil njihovo nasilno in krivično smrt, postavil na sodni oder tiste, ki so zagrešili te gnusne zločine? Ali ne meji ta molk, oprostite težki besedi, že na zločin sam?

Druge spremlja v smrt, sam pa sklepa najbednejše kompromise

Od kod Kocbeku hrabrost, da slovenski Cerkvi in drugim, neoefarskim političnim skupinam, s tako vzvišeno nedolžnostjo očita razne pregrehe? Njegov tržaški intervju še zdaleč ne pojasni, ne odkupi in ne upraviči molka, v katerega se ves čas skrbno zavija. Je tu Kocbekova najnižja točka, Ahilova peta, ki preži v sleherniku; točka, ki nas vsak dan znova zvablja v objem pekla? Neka pošastna volja za preživetjem, ki druge v eshatološki brezbrižnosti spremlja v smrt, sama pa sklepa najbednejše kompromise, da bi si ravno to življenje ohranila (dolomitska izjava!)? Apokaliptična grozljivost Kristusovih besed: kdor bo življenje rešil, ga bo izgubil ... Kljub vsej čarobni umetnosti, ki da edina odpira pot do razumevanja Kocbeka! Rekli ste mi, da vas zanimajo edino še svetniki. Mnogo sem o tem razmišljal. Resnično: mučenec, svetnik je nad umetnikom!

Bi lahko v letih 1941–1945 ustvarili zedinjeno, samostojno in neodvisno Slovenijo?

Kolikor poznam zgodovino medvojne dobe, se še ne bi mogel pridružiti vašemu prepričanju, »da bi se partizanska armada vrgla čez Sotlo, tudi če bi bile na Slovenskem divizije kerubinov« /verjetno je Rebula s tem mislil, da bi v vsakem primeru Brozovi partizani ob koncu vojne zavzeli Slovenijo, op. I. Ž./. Strinjam se z vami, da bi Kocbek sam tega ne mogel preprečiti. Mnenja pa sem, da bi združene in enotne demokratične sile v takratnem vojnem vrvežu s pametno domačo in mednarodno politično akcijo lahko bile ustvarile zedinjeno, samostojno in neodvisno Slovenijo. Do sporazuma Tito–Šubašić je prišlo šele po strahotnih napakah, ki so jih v slovenskem in jugoslovanskem prostoru napravile tradicionalne politične skupine, šele po genialnih diplomatskih, politično brezobzirnih in vojaško vztrajnih naporih komunistov. Politika fifty-fifty, Stalinovo stališče do begunske vlade, do Mihajlovića, Pavelićeve NDH, Tita, Churchillov pragmatizem, ameriški protikomunizem, načrtovanje invazije na Jadran itd., vse to daje slutiti, da so velike sile takrat resno računale z razkosanjem Jugoslavije. Toda ni ga bilo, ki bi v tistem času bil sposoben jasno zasnovati in z ustrezno politiko uresničiti zamisel Zedinjene Slovenije. Manjkal je Korošec II. svetovne vojne! Kocbek se mu še približati ni uspel. Slovence so običajno najusodnejši trenutki zgodovine doleteli nepripravljene. Kaže, da v bližnji bodočnosti tudi ne bo drugače.

Tako je Franček Križnik pisal v pismu Alojzu Rebuli 13. julija 1976 o Edvardu Kocbeku. V zadnjem stavku je omenil »bližnjo bodočnost«. Dočakali smo jo 14 let po njegovem pismu, pa še to le zaradi takratnega dogajanja drugod po vzhodni Evropi (upor Poljakov, propad Sovjetske zveze, padec berlinskega zidu ...). In, bi lahko v letih 1941–1945 ustvarili zedinjeno, samostojno in neodvisno Slovenijo, kakor je omenil? Morda bi jo lahko, če ne bi okupaciji od zunaj tako rekoč hkrati, leta 1941, sledila še veliko hujša nasilna okupacija z strani Brozovih in Kardeljevih komunistov.

Nadaljevanje v: Franček Križnik, Alojz Rebula [6]