Nadaljevanje iz: Franček Križnik, Alojz Rebula [6]

Morda najzanosnejši ja med stotimi, ki sem jih do zdaj izrekel

Dnevnik (Zaustavljeni David, založba Družina, 1998, str. 157–164). Šmarje pri Jelšah, nedelja, 1. aprila 1990.

Spoštovani Šmarčani, spoštovani prijatelji Frančka Križnika, ko mi je prijatelj Ivan Štuhec telefoniral v Trst, ali bi bil pripravljen spregovoriti na proslavi ob desetletnici smrti Frančka Križnika, je pri priči dobil v odgovor moj ja. In to je bil zanosen ja, kakršnega pri tovrstnih vabilih komaj izrečem. Morda najzanosnejši med stotimi, ki sem jih do zdaj izrekel.

In vendar se s Frančkom nisva poznala več kot šest let. Tudi osebno se nisva srečala več kot nekajkrat, ponajveč med študijskimi dnevi v Dragi. Od njega hranim ne več kot pet pisem. Skratka, na zunaj je bilo videti bolj obrobno prijateljstvo, posebej v primeri s srčnimi in poklicnimi ter strokovnimi vezmi, ki so ga vezale s soduhovniki Stresom, Perkom ali Rodetom.

Brezkompromisno urezan na absolutum resnice in svobode

Od kod torej to, da ob imenu Frančka Križnika po desetih letih zabrni vsa moja človeška občutljivost? Od kod neizbrisen vtis, ki ga je name napravilo srečanje s tem mladim štajerskim duhovnikom, tam sredi mračnih Ribičičevih sedemdesetih let?

Naj na to odgovori zapis iz mojega dnevnika iz leta 1975: »Nihče ne prevetri tako praznično hiše kakor dragi Franček Križnik.«

Dejansko sem v tem majhnem in čokatem Štajercu svetlega panonskega obraza in ognjevite kretnje naletel na spoj intelekta in srca, kulturne in etične razsežnosti, politične zrelosti in civilnega poguma, kakršen se javlja na Slovenskem nekajkrat na stoletje. Ja, ljudje kakor on, tako brezkompromisno urezani na absolutum resnice in svobode, obenem tako Slovenci in tako univerzalni, se javljajo na Slovenskem nekajkrat na stoletje. Ko v mislih iščem kakšno referenco v naši kulturni zgodovini, mi pride na misel Janez Evangelist Krek, ta združitev kmečke masivnosti, intelektualne širine in družbene strasti.

Franček Križnik kot bogoslovec v Ljubljani. VIR: knjiga Zaustavljeni David

Dihal je samo v širini, tako intelektualni kakor bivanjski

Franček je nosil v sebi nekaj preroškega, kar je nujno moralo vznemirjati cerkveni kontrast, na katerega je bil sicer srčno navezan, kaj šele policijski socializem, sredi katerega mu je bilo živeti. Tako je zaradi hierarhije moral kot študent iz rimskega Germanika v nemško izgnanstvo, kakor je pravil, politična diktatura pa mu je jemala potni list in ga policijsko zasledovala. Čez to je znal iti z nekakšno vedro možatostjo, ne da bi se dal zapresti v zatohlost domače province. Dihal je samo v širini, tako intelektualni kakor bivanjski.

Sredi gluhega časa smo imeli med nami karizmatično osebnost

Miselno-teološki razgled mu je segal od Grkov prek Tomaža do Heideggerja in Kolakowskega, življenjska razgibanost pa se mu je razpenjala od Münchna, kjer je imel v sobratu Branku Rozmanu bratskega prijatelja, do Beograda, kjer je prijateljeval z Milovanom Djilasom; od Trsta, na katerega se je srčno navezal, do domače ljubljene Slovenije. Z eno besedo: sredi gluhega časa smo imeli med nami karizmatično osebnost, ki je strastno sodoživlja naš tako krščanski kot politični danes. Franček je bil človek, ki je tako rekoč v svojih kosteh slutil usodni potres, ki se je kuhal v leninističnem vesolju in ki smo mu mi danes priče. Nihče ni tako anticipiral teh naših dramatičnih dni kakor Franček Križnik. »O, ko bi danes živ!«, se utrže človeku iz srca ob sesipanju babilonskega stolpa, ki je hotel biti večen, in, zakaj ne bi rekli enkrat tudi tega, ob novi veličastni zmagi krščanstva ...

Pet strani dolgo, s še bolj razčlenjenim razočaranjem nad Kocbekom

Franček se mi je prvič pisno javil iz Münchna leta 1974, ko je za srečanje izseljenskih duhovnikov iz Evrope pripravljal predavanje Od Kristusa do Marxa, od Marxa do Kristusa. Želel si je, da bi mu pomagal osvetliti problematiko, ki ga je več kot begala, ki ga je mučila. Problematiko bi lahko strnil v eno samo ime: Edvard Kocbek z njegovim krščanskim socializmom, z njegovim sodelovanjem s Komunistično partijo, z njegovo povojno odrinjenostjo in neodjenljivo utopičnostjo. Pač stiska, v katero spravi Kocbek vsakega kulturnega katoličana, ko mu vsiljuje neodgonetljivo zmes človeške očarljivosti, kulturne veličine, krščanske zavednosti in politične nerealnosti. Bilo je grenko pismo, ki mu je dve leti kasneje sledilo drugo, pet strani dolgo, s še bolj razčlenjenim razočaranjem nad Kocbekom.

Ko se je v poletju 1976 pripravljal na svoj nastop v Dragi

Sicer pa se je Franček tedaj, v poletju 1976, pripravljal na svoj nastop v Dragi, kamor je bil povabljen kot predavatelj, poleg dr. Kazimira Humarja in pisatelja Borisa Pahorja.

»Kakšna škoda zame, da je Trst tako daleč od Münchna,« je zapisal v omenjenem pismu, precenjujoč tržaško kulturno vitalnost. Sploh je v tem pismu odkril tudi svojo žlahtno človeškost, ko se je na primer spomnil svojega vzornika, nekdanjega šmarskega župnika in dekana Jakoba Richterja: »V svoji kmečki preprostosti in skromnosti smo se pred njim, modrim, učenim in ljubeznivim gospodom Richterjem, čutili majhne ... Nekaj tega blaženega strahu pretrese vsakikrat moj život, kadar srečam duhovnika besede.«

Ko sem mu skušal spodbiti ta kompleks, je odgovoril: »Občudovanje karizme ... ostane v meni nedotaknjeno tudi v tistem trenutku, ko sem prisiljen soočiti se z etično nesprejemljivimi držami in naziranji ... Ta 'kompleks' pred duhovnikom in umetnikom me prav nič ne moti 'prerekati' se z vami. Kocbekom, Cankarjem, Pogačnikom, Jagodičem, Bagolo, Grmičem, Djilasom in še kom, če imam to za potrebno in koristno ...«

Spomin na svojega »vzgojitelja, dobrotnika in prijatelja«

A če bi hotel dati polno mero Frančkove duhovne osebno­sti, bi moral navesti daljši odlomek iz nekega drugega pisma iz leta 1977 kjer se spominja svojega »vzgojitelja, dobrotnika in prijatelja«, kakor ga imenuje, Jakoba Richterja. V pismu z občudovanjem omenja njegove »izjemne pridigarske sposobnosti, vestno izpolnjevanje vsakodnevnih duhovniških dolžnosti, izostren čut za umetnost, zlasti za besedno, redek posluh za notranje stiske človeka«, lastnosti, iz katerih ni težko uganiti, kakšen je bil Frančkov duhovniški ideal. Dalje z istim občudovanjem našteje vse, kar je plemeniti pokojnik prevzel na svoje rame v svoji duhovniški in kulturni vnemi.

Draga – »zbirališče jeznih mož in vojnih zločincev«

Nastopiti leta 1976 kot predavatelj v Dragi je bilo tvegano dejanje. Nad Slovenijo je ležala zmrzal, ki je sledila znanemu Titovemu pismu. Ribičičev režim je skušal narediti vse, da bi zaprl svobodno tribuno Drage, matičnim obiskovalcem in še bolj matičnim predavateljem. Bili so časi, ki je na primer današnji svobodoljubec zgodovinar Janko Pleterski Drago strupeno napadel v Delu, drug današnji svobodoljubec Milan Meden pa je v Ljubljanskem dnevniku Drago imenoval »zbirališče jeznih mož in vojnih zločincev«. Organizatorji tega simpozija smo imeli vtis, ko da na vse strani tipamo na tajno policijo in teror.

Da bi videl, ali je policiji šla temperatura čez 40

Leto prej, se pravi leta 1975, je bilo kar petim matičnim kulturnikom – laikom in duhovnikom – »odsvetovano« sodelovanje v Dragi: z drugo besedo, jim je Udba izrekla svoj diskretni memento. S tem, da je Franček v takšnih okoliščinah vabilo na predavanje sprejel, je s pogumom, ki ga je odlikoval kot malokoga, dejansko prebil režimsko blokado. Naslednje leto mu je z enakim pogumom sledil skozi vrzel Vinko Ošlak, leto pozneje pa prav tako neustrašni dr. France Bučar. Kako malo se je dal Franček prestrašiti od samoumevne policije, je dokazal s tem, da se je takoj po predavanju odpeljal čez mejo v Koper in nazaj, da bi videl, ali je policiji šla temperatura čez 40 ...

Franček Križnik na novi maši leta 1971. VIR: knjiga Zaustavljeni David

V Dragi je zaplaval kot riba v studenčnici

Še danes vidim prihajati po Donizettijevi nasmehnjeno münchensko trojko Rozmana, Zdešarja in Frančka. Ja, Franček je v Dragi zaplaval kot riba v studenčnici. Predaval je v petek, 4. septembra, zvečer o temi Marksizem in svoboda, in sicer, kot se je sam predstavil, »kot svobodno razmišljujoč kristjan in kot družbenopolitično drugorazredni slovenski državljan«.

Zapis v mojem dnevniku po Frančkovem predavanju. Za razumevanje naj dodam, da so organizatorji Drage vse do lanskega leta najavljali vnaprej samo naslove predavanj, ne pa imen predavateljev.

»Dejansko se je Franček pokazal v svojem predavanju kot kompleten mislec, podkovan v marksistični literaturi kot komaj kdo na Slovenskem. Danes bi rekli: dosti bolj podkovan, kot je bila vsa tista literatura vredna. Sicer pa se je sam tega zavedal: kar ga je vezalo nanjo, je bilo dejstvo, da je bila to literatura tiranije na oblasti.«

Nekaj, česar oko še ni videlo ne uho slišalo ne srce občutilo

Odtlej je bil Franček med najbolj navdušenimi obiskovalci študijskih dni v Dragi. Kako zavzeto je posegal v njene diskusije, je razvidno iz njenih zbornikov.

Čakala so ga še štiri leta življenja. Morda še intenzivneje živeta ob bolezni, ki ga je napadla in za katero je vedel samo on. Njegova angažiranost je segala prek študijskih znanstvenih okvirov, od informiranja o Sloveniji v Frankfurter Allgemeine Zeitung do zmeraj aktualno nabrušenih člankov v ljubljanski Družini. Zato je tem zanimiveje, da ne rečem pretresljiveje, da je na teološkem tečaju za študente in izobražence leta 1979 v Ljubljani spregovoril o eshatološki problematiki, o poslednjih rečeh. Če bi človek videl samo naslov predavanja Poslednje presenečenje, bi se ob Frančku, ob njegovi strašni zgodovinski angažiranosti, utegnil vprašati: gre morda za presenečenje, ko se bo zrušil komunistični sistem? Nič takega: za neznansko presenečenje, ki ga je Bog pripravil za tiste, ki ga ljubijo: nekaj, česar oko še ni videlo ne uho slišalo ne srce občutilo.

Človek se mora uresničevati v svoji imanentni zgodovinski poklicanosti

Da se je Franček s svojimi zadnjim večjim intelektualnim dejanjem usmeril v večna obzorja, je dokaz več za njegov veliki duhovni format, za njegovo veliko miselno in teološko nadarjenost. Naj navedem iz tega predavanja kakšen poudarek. Na primer: da je Jezusovo oznanilo bistveno eshatološko; da je vnašanje marksističnih kategorij v krščansko eshatologijo le oblika političnega zelotstva; da nam tehnika in znanost ne moreta odgovoriti na vprašanja o smislu življenja; da je absolutnost v človeku dosegljiva edinole v Bogu. Je zaradi tega morda v Frančku popustila njegova angažiranost za ta svet? Naslednji odlomek naj pokaže, da je eshatološka vizija v njem samo dopolnjevala njegovo zgodovinsko zavzetost: dokaz njegove žlahtne duhovne uravnoteženosti! Takole pravi: »Kristusov prihod presega vsako logiko in se vendar nanjo nanaša v celoti. Spričo tega se človek mora uresničevati v svoji imanentni zgodovinski poklicanosti, vera mu torej v nobenem primeru ne sme biti opij, temveč samo in edino vzgib za odgovorno in polnokrvno zgodovinsko uveljavljanje svojega bivanja, s tem pa mora tudi svet, v katerem živi, odpirati nove razsežnosti, v stalni pripravljenosti na Kristusov prihod, s čimer preprečuje zapiranje zgodovine same vase, kar bi človeka pahnilo v nesmisel in brezciljnost ... «

Ko sem pred dnevi ponovno prebral to predavanje, sem si rekel: »Kako lepo si se poslovil, Franček!«

Franček Križnik kot duhovnik, med poroko sestrične Zinke v Šentjurju. VIR: knjiga Zaustavljeni David

V Nemčijo je odšel samo zato, ker ga je Udba stalno zasliševala

In prišel je tisti 28. marec 1980, ko je Franček skupaj s prijateljem bogoslovcem Martinom Kastelicem ob 20.30, 30 kilometrov od Münchna, na cesti B12, blizu kraja Westling, doživel svoje poslednje presenečenje, nas, svoje prijatelje pustil v globokem pogrešanju.

Tiste dni sem pisal njegovemu prijatelju Branku Rozmanu, da bi kaj zvedel o njegovih poslednjih dneh. Branko Rozman mi je odgovoril z izčrpnim in občutnim pismom. V njem se je poleg Frančka spominjal tudi njegovega sopotnika, mladega bogoslovca Martina. O njem je zapisal: »Tudi Martin je bil čudovit: vesel, dober, pogumen, v načelih jasen. V Nemčijo je prišel samo zato, ker ga je Udba stalno zasliševala ...«

In še stavek iz pisma o tem, kako sta ob doživetju skupnega poslednjega presenečenja pomešala lastno kri: »... Naslednje jutro sva šla s kaplanom Bečanom blagoslovit trupli v Wessling. Obraza sta bila nedotaknjena, le Frančkov močno oblit s krvjo, najbrž z Martinovo ...«

V Dragi 1980 Frančka ni bilo več.

To bo prva Draga brez Frančka Križnika

Izpis iz mojega dnevnika: Petek, 29. avgusta. »To bo prva Draga brez Frančka Križnika, ki nam ga je tako okrutno ugrabila nemška pomlad. To je prvo, kar si rečeva z Vinkom Ošlakom, potem ko sva si podala roko. Prihaja s Prevalj, prinašajoč svoje darove, fižol v stročju, kumare in kaj vem kakšno svetost.

Ja, Franček. Kako bomo šli v opensko dolinico brez njega? Bo Draga sploh Draga brez njegove žarne naproženosti? Bo sploh kaj, brez njegove fantovske avfbiksarskosti? In kakšen bi bil šele zdaj, ob dogajanju na Poljskem, ob tistem fantastičnem toplem slapu sredi sovjetskih ledenikov? Če bi sploh prišel na Opčine te dni, če si ne bi upiral rok v boke kje sredi Varšave ...

Zvečer na zakuski ne manjka nič in manjka vse: manjka Franček ...«

Zahvala za duhovni val, s katerim je poživil slovenstvo v Trstu

V nedeljo zjutraj, pred predavanjem Marija Maverja, se je takole spomnil Frančka predsednik Društva slovenskih izobražencev Sergij Pahor: »Na koncu pa naj se spomnim najdražjega prijatelja Frančka Križnika, ki je prispeval, da je Draga postala to, kar je in kar ne bo nikoli več mogla biti spričo njegove odsotnosti. Tragična usoda nam ga je iztrgala, ne samo Dragi, ampak vsej širši slovenski skupnosti; pomislimo samo na vpliv, ki ga je imel na mlajšo generacijo ne samo slovenskih duhovnikov, mladih vernikov, temveč tudi na vpliv, ki ga je imel v slovenski publicistiki in v svetu kulture na splošno. Odkar je on prvič prišel med nas, je zavel res nov duh, kar zadeva diskusije, predavanja in splošno vzdušje. Resnično nam je žal za njim, žal njegovega temperamenta, njegove žive zavzetosti za vsak problem, saj je ob vsakem problemu znal bliskovito najti prvo misel in zadeti v jedro vprašanja ...«

Naj torej moj nastop na koncu izzveni v zahvalo nepozabnemu Frančku, Tilnu v mojem romanu Zeleno izgnanstvo, za duhovni val, s katerim je poživil slovenstvo v Trstu.