Nadaljevanje iz: Franček Križnik, Edvard Kocbek, Alojz Rebula [5]

Alojz Rebula: Franček Križnik v mojem dnevniku

Pod naslovom Franček Križnik v mojem dnevniku je uvodoma zapisal (str. 150–157): Franček Križnik je bil eno od mojih velikih življenjskih srečanj. S tem Štajercem izrednega duha in temperamenta sva se srečala, ko se iz slovenskega kulturnega prostora še ni izbrnel program ob 2. Kocbekovi aferi. V moje medleče zamejsko obnebje je zarezal kot meteor pristnosti in poguma.

Na Tržaškem sem namreč bival bolj geografsko kot duševno, v intimnem sodoživljanju more, ki je v tistih letih dušila matični prostor. S tem novim prijateljem sva poznanstvo, do katerega je prišlo v »Kocbekovem letu« 1975, ohranila neskaljeno do njegove smrti: zadnji dopis od njega sem dobil nekaj dni pred tragičnim dogodkom.

Naj si iz svojega dnevnika izpišem trenutke iz tega prijateljevanja. Tako utegne zaživeti Franček bolj kot iz konvencionalnega spominskega zapisa.

Tudi intelektualno je sogovornik in pol

1975, četrtek, 2. oktobra. Nihče tako praznično ne prevetri hiše kakor dragi Franček Križnik. Prišel je s slivovko zame in z bonboniero za Zoro, ki pa je danes na kongresu slavistov v Postojni. Franček je na poti v München, kjer ga čakajo rigorozi. Seveda ima tudi on kaj povedati o razdražnenosti matične diktature. Ko je obiskal dr. Cajnkarja, ga je našel v zaskrbljenem pričakovanju udbovca, ki vodi preiskavo na Mohorjevi v Celju. Sicer pa ta moj žlahtni novi prijatelj ni iz snovi, s kakršno se hranijo tiranije: njegova sproščenost meji na izzivalnost, njegov pogum na predrznost. Tudi intelektualno je sogovornik in pol. Pravi, da sta tako on kot Stres sita ukvarjanja z marksizmom. Rada bi šla k novoplatonizmu ...

Metropolitu ni šlo njegovo kritiziranje cerkvenih razmer ...

1976, petek. 3. septembra. Ko se s tržaškim prijateljem peljem v njegovem avtu na tiskovno konferenco pred začetkom Drage, mi reče moj voznik: »Oprostite moji ignoranci. Poleg Kazimira Humarja in Borisa Pahorja bo letos predaval Franček Križnik. Saj slovenski kulturi sledim, kolikor morem. A kdo je pravzaprav Franček Križnik, ki bo govoril o Marksizmu in svobodi, to moram šele izvedeti ...«

Omenim Šmarje pri Jelšah, študij v Germaniku v Rimu, nastopanje v ljubljanskih glasilih kot Problemi in Naši razgledi, študijo o teologiji Stanka Cajnkarja v Novi poti, peripetije z ljubljansko metropolijo na eni in s socialističnim javnim tožilstvom na drugi strani. Metropolitu ni šlo njegovo kritiziranje cerkvenih razmer, zaradi česar je moral iz Germanika. Tožilstvu pa njegov intervju, v katerem je menda izjavil, da se mu upira, kako se desettisoči delavcev iz SR Slovenije vdinjajo zahodnonemškemu kapitalizmu. List je bil zaplenjen.

»Komunisti se pač morajo vdati v to, da danes slovensko krščanstvo ne more postreči Dragi z bolj progresističnim predavateljem,« rečem.

»Komunisti bi vam servirali kristjane, ki so po njihovem še bolj na levi.«

»Zame se vsaka levica – in vsak progresizem – neha, ko se neha ponos. Krščanstvo kot priročnik za ovčjerejo mi je prav tako tuje kot klerikalno krščanstvo ...«

Ob tako akademskem nastopu jim rastejo nosovi v kumare

Marksizem in svoboda. Nekaterim se je od tega naslova kadilo kot od zažigalne vrvice. Vohljanje na vse strani, po vseh dostopnih kanalih, kdo neki je miner in kakšen je eksploziv. Želeli so si pohujšanja, da bi lahko proglasili Drago za izpostavo čilske hunte. Zdaj, ob tem tako akademskem nastopu, jim rastejo nosovi v kumare.

Uvodni teroretično-zgodovinski del je mogoče preveč obširen. Vsekakor pa vžge drugi del, ko predavatelj pride od klasikov marksizma k modernim mislecem, pred vsem h Kolakowskemu, katerega s pridom navaja.

Diskutantov sedem: profesor iz Bologne, časnikar iz Trsta (dvakrat), študent iz Trsta, študent iz Ljubljane, profesor iz Fribourga, pisatelj iz Trsta, sindikalist iz Trsta. Predavatelj samozavestno parira.

Franček Križnik na novi maši s sobratoma Antonom Petkom in Jožetom Butom ter z bogoslovci in dijaki iz Šmarja pri Jelšah, leta 1971. VIR: knjiga Zaustavljeni David

Frančkov obisk zmeraj prinese praznik v hišo

1977, torek, 11. oktobra. Frančkov obisk zmeraj prinese praznik v hišo. Z njim seveda prihaja senca matice s svojo politično moro, ki jo pa ta mladi Štajerec, ki utegne postati Krek nove dobe, zna veličastno razpršiti.

Pred dnevi je doma blizu Šmarja pri Jelšah grabil seno, ko je prišel udbovec, da bi se »razgovoril«, z njim. Pa ga je Franček z visokega svojih grabelj zavrnil s kratkim »Nimam časa«.

Vendar nama je politika bolj v uverturo. Celo popoldne v kuhinji teologizirava: Kristus, neumrljivost, evharistija, to so teme, o katerih se da razpravljati s tem duhovnikom, sicer tako zmožnim politične strasti.

Fant, kakršne danes Slovenija proizvaja enega na petsto tisoč

1978, nedelja, 3. septembra. Jutranja zamračenost se nam razkadi v sijajen dan, v dan za Drago. Ko danes ne bi v Rimu ustoličevali Janeza Pavla II., bi nam maševal škof Bellomi. Tako pa ga nadomešča njegov vikar dr. Škerl. Pridiga o križu, ne da bi navezal na praznični dan Cerkve.

Dr. Anton Ilc nam je prišel predavat iz Belgije, kjer ima na skrbi rusko katoliško skupnost. Njegov prikaz verske situacije v Sovjetski zvezi je na spodobni višini, čeprav brez tehtnejšega kulturnega reza.

V diskusiji dominira Franček Križnik. Fant, kakršne danes Slovenija proizvaja enega na petsto tisoč. Intelektualna ostrina, politični čut, značajska brezkompromisnost, očarljiv štajerski temperament – vse to dela iz tega okretnega debelinka človeka iz rodu Trubarjev in Krekov. Ko si med nastopom izzivalno upre obe roki v bok, njegova nizka zajetna silhueta zadobi nekaj preroškega.

Bogoslovni vestnik je imel njegov esej Med komunistično diktaturo in demokracijo že postavljen. potem pa si uredništvo ni upalo z njim na dan. Objavili ga bodo v Trstu ...

Kocbek in Đilas, dva značaja ...

Sobota, 11. novembra. Franček prihaja izza meje razvnet, ko da bi se vračal iz bitke. Hotel se je srečati s Šetincem, a Meden ga je poklical na SZDL. »Tovariš Šetinc mi je naročil, naj vam povem, da se z vami nima ničesar razgovarjati, ko pa hodite v Drago.« »Tri ure sva rjovela drug v drugega,« pravi Franček.

Njegov članek o krščanskem socializmu je izšel v Družini okleščen. Kocbeka je zaprosil za intervju o krščanskem socializmu, pa je odklonil, češ da je doživel že dovolj napadov.

Đilasa, s katerim se je srečal v Beogradu, pa je našel drugače razpoloženega. »Čim starejši sem, tem manj se bojim,« mu je rekel Črnogorec. Dva značaja ...

Franček, to ni obisk, to je praznik v hiši

1979, nedelja. 4. februarja. Obisk izza meje. Franček z duhovnikom iz Sežane. Režimska ateizacija gre zavratno naprej kljub fasadni koeksistenci med Cerkvijo in državo. Predstavnik notranje uprave iz Kopra je sežanskim prosvetarjem zabičeval proticerkvenost. V sežanski cerkvi je župnik našel pornografske letake blasfemične vsebine. Večkrat dobiva izzivalne telefonske klice. Na duhovniško konferenco pokliče ženski glas: »Kako je Marija rodila Jezuščka?« Drug glas, moški: »Tukaj Jezus Kristus.«

Petdeset odstotkov pogrebov je že civilnih. Ti so posebej porastli, odkar je občina poobčinila pogreb, zasukala zastavo itd.

Sicer pa življenje ni samo iz komunizma. Obiskovalec, ki je študiral v Pazinu, ima prav mučne spomine na vzdušje v tisti katoliški ustanovi. Bilo je, pravi, hujše kot pod fašizmom. Hrvaški predstojniki so slovenskim dijakom prepovedali govoriti slovensko, spreminjali so imena ... To mi potrdi tudi prijatelj Franček.

Franček, to ni obisk, to je praznik v hiši. Z njim se je mogoče praznično počutiti tudi na sprehodu po zamegljenih Opčinah. Kolikokrat v stoletju pa te ulice slišijo pomenek o Gregorju iz Nise in o Wittgensteinu ...

Ribičič išče podpisov, da bi dr. Grmič postal ordinarij v Mariboru

Petek, 1. junija. Naši licejci na valeti niso pripravili vsega, kar so bili napekli, in tako jo nadaljujemo na Čokovem hribu na Bazovški. Ko se vrnem od tam, me čaka Franček. Od mene hoče članek za novomašniško številko Družine.

Ribičič, kot navaja glas Franček, išče duhovniških podpisov, da bi dr. Grmič postal ordinarij v Mariboru.

Mariborski kapitularni vikar spodbudil bogoslovce, da so napisali protestno pismo proti Razgovorom

Petek, 22. junija. Večkratno pregledovanje potnega lista med vožnjo v vlaku spada, kot kaže, v socialistično policijsko prakso. To se je zgodilo tudi Frančku, ko je zadnjič potoval v Nemčijo. Prijatelj je namreč tu, s svojo štajersko karizmo, z godovnimi steklenicami, z Rodetovim prepovedanim predavanjem, z Meškovo korespondenco, z novicami s cerkvenega področja.

Na primer: da je mariborski kapitularni vikar spodbudil svoje bogoslovce, da so napisali protestno pismo proti zadnjim Razgovorom, listu ljubljanskih bogoslovcev, koprski škof dr. Jenko pa da je telefonsko čestital urednikom.

Na obisk k Borisu Pahorju

Sreda, 4. julija. Dopoldne se v moje kuharjenje prismejeta prijatelja Franček in Tone. Želita, da bi ju peljal k Borisu Pahorju. Zapeljemo se v Barkovlje in potem po kontovelski rebri do njegovega tuskuluma /zavetišča/ na številki 71.

Ne vem, koliko je v svoji rezerviranosti do Cerkve vesel obiska dveh teologov. Vsekakor nas posede v prostor, ki daje vtis kajute, z razgledom čez morje na Gradež. Pomenimo se in Pahor nam iz korektur novega Zaliva prebere odprto pismo Javoršku, človeku, ki po mojem ni vreden takšnega korespondiranja.

Stopimo na vrt, terasasto naslonjen na hišo. Vreden je upesnitve, živ od ptičev in modrasov.

Mlajši moški in ženska pri sosednji mizi, in nekakšen fotoaparat

Sreda, 10. novembra. S Frančkom in Vinkom sedemo v slaščičarno kavarne Slon. Saj ne bomo sami, v osrčju samoupravljalske Ljubljane? Res, k sosednji mizi sedeta mlajši moški in ženska in odložita na stol, ki nam je najbližji, nekakšen fotoaparat: natančno takšen, kakršnega je neki drug par držal na vogalu mize, ko sva kosila s Stanetom v Bellevueju. Razumimo jih: nič jih ne sme presenetiti!

Pa bi jih Franček moral, ko razgrne izvod Đilasove šapirografirane revije Časovnik. Dovolj jo je odpreti, da vidiš, da to ni slovensko, da je tu ponos, zamah onkraj naših mer ...

Na dan Brezmadežne je doživel sedemurno hišno preiskavo

Ponedeljek, 10. decembra. Že sem zdvamljal nad Frančkovim prihodom, ko se je le prikazal. Dejansko je v Kamniku na dan Brezmadežne doživel sedemurno – od 9h do 16h – hišno preiskavo, poleg tega je moral dvakrat zapored, v soboto in nedeljo, na zaslišanje k udbovcu na postaji milice v Kamniku. Skrajna korektnost, a na rezilu zapora. »Če vas bomo zaprli, se lahko vsa Amnesty International postavi na glavo!«

Mož, petdesetletnik, mu je očital udeležbo pri ustaških pogrebih v Münchnu, a predvsem njegove izjave o pokolu domobrancev in o insceniranih duhovniških procesih po vojni. Na vprašanje, ali še misli vzdrževati stike z Đilasom, je Franček odgovoril, da še, iz kulturnih razlogov. Na vprašanje, zakaj je proti Grmiču, je odgovoril, da zato, ker on ne nadaljuje Cajnkarjeve linije, ki je bila do režima tudi kritična.

V soboto mu je bil odvzet pasport. »V ponedeljek imam v Trstu predavanje. Moral jih bom obvestiti,« je rekel »Nič ne obveščajte, je še nedelja vmes.« je odgovoril udbovec. Dejansko mu je v nedeljo potni list vrnil. Odvzem je bil torej zastraševalna poteza.

Nad Križnika Udba s kar tremi obveščevalnimi vajami

V Kamniku je Franček doživel toplo duhovniško solidarnost. Obe zaslišanji je s sobrati zalil v gostilni. Sicer pa mislim, da ga bolj kot režim ogroža kaj drugega. Kozarce meče vase, kot da ni nič, s tistim požvižgavsko iztegnjenim mezinčkom.

No, razpoloženje gori mora biti že manj taborniško, če je vrsta duhovnikov, na primer Matičič pri Sv Križu, s prižnice reagirala na izbruh, v katerega se je izlajal Dolanc v Trebnjem nad sestavljalci Priloge v Družini.

Za razliko od mene prijatelji niso imeli dvomov o Frančkovem prihodu. Zakaj? Ker so bili predčasno v Društvu vsi trije informatorji: znani pravnik iz Kopra, znani inženir iz Ljubljane ter znani šolnik iz Trsta: ljudje, ki jih sicer ni nikdar v klub, tako da so zdaj zasvetili v njem, kakor da jim gorijo na čelu rudarske svetilke. In zakaj trije? Ker gre za tri obveščevalne vaje režima?

Frančku se je udbovska masaža le poznala, kolikor ni šlo za trudnost. Govoril je sicer sproščeno, a z malce ugaslim glasom, brez siceršnje polemične iskrivosti. V Društvu smo zavlekli pogovor do polnoči, potem pri meni – z Marijem /Mavrom/ in Sergejem /Pahorjem/ – do treh.

Čudovito je videti takšno neupogljivost sredi slovenske močvare

1980, torek. 25. marca. Po nekajmesečnem molčanju se je iz Münchna javil Franček in razsvetlil dan. Pismu je priložil celostranski članek o Cerkvi na Slovenskem v Frankfurter Allgemeine Zeitung, očitno njegovo delo. Obljublja govor bogoslovcem na dan republike ter daljše pismo. Udbo je, kot kaže, bleščeče prebolel. Grmiču, ki ga je prijel v Znamenju, obljublja odgovor, »da se bo stresla Slovenija«, kakor je zapisal.

Čudovito je videti takšno vitalnost, takšno neupogljivost sredi naše slovenske močvare.

Novica je pretresljiva, da bolj ne bi mogla biti

Sobota, 29. marca. Ko zvečer odprem prijatelju Mariju /Mavru/, ga vidim vsega bledega. Saj, novica, s katero prihaja, je pretresljiva, da bolj ne bi mogla biti: Franček je umrl, umrl v prometni nesreči pri Münchnu, skupaj z bogoslovcem Kastelicem.

Prva misel seveda: atentat. A vendar: da je Udba šla na to v času, ko režim odlikuje nadškofe in televizija izkopava Janeza Evangelista Kreka? Avto pa je menda bil od sobrata /Branka/ Rozmana.

Narod in Cerkev sta izgubila enega svojih najidealnejših bojevnikov

Od te novice pomlad ne bo pomlad. Bo Draga še Draga? Narod in Cerkev sta izgubila enega svojih najidealnejših bojevnikov. Kaj vse je Franček napravil v svojem meteorskem mimohodu! Bil je prvi Jugoslovan, ki je nastopil v Dragi po režimski zapori. Bil je prvi, ki je pogumno spregovoril v Družini o Dragi. Tu je zasnoval tako odmevno Prilogo. On je pobudil pismo nadškofa Pogačnika ...

Nocoj še nimam moči, da bi ti rekel zbogom, Franček ...

Konec v: Franček Križnik, Alojz Rebula [7]