Knjiga, ki obsega 520 strani velikega formata, zajema vsa Forstneričeva dela in s spremnimi besedami Toneta Partljiča, hčerke Melite Forstnerič Hajnšek ter vnuka Roka Hajnška ponudi vpogled v življenje, razmišljanje Franceta Forstneriča, da ga lahko začuti tudi tisti bralec, ki njega, njegove predzgodbe pred tem ni poznal.

Forstnerič je pisal o stvareh, ki so vidne, o Dravi, o travah, žitih, o jablanah, o kruhu, pesku, Ljubstavi ...

Njegova literatura temelji na motivih, ki so Haložanom domači, ki so njihovi, njim ljubi. Ravno zaradi te motivike in nerazumevanja zapisanega so ga označevali za domačijskega.

»Tudi sama sem morala dozoreti, da sem razumela njegovo pisanje,« je pojasnila hči, ena najboljših novinark pri Večeru, Melita Forstnerič Hajnšek.

Tone Partljič, pisec spremne besede Prijatelj France, pa pravi: »France mi je bil najljubši človek, ob njem sem zorel in z leti sem videl, kako dober je. Čas dela za njegovo poezijo.«

Bil je novinar pri Večeru in Delu

France Forstnerič (1933–2007) se je rodil v Pobrežju pri Ptuju kot prvorojenec med sedmimi otroki matere dninarice in očeta železničarja.

Po ptujski gimnaziji in končanem učiteljskem izpitu so ga jeseni 1950 poslali učit v Leskovec, sledil je Zavrč, dve dveletji, pa Višja pedagoška šola v Ljubljani, bivanje s Petrom Božičem v študentski sobi v Mostah, druženje z Danetom Zajcem, Gregorjem Strnišo ... Tudi ljubljansko obdobje je bilo dveletje precejšnje gmotne bede.

Po preboleli težki tuberkulozi je odšel v novinarstvo in v Maribor, k dnevniku Večer. Pol poklicne dobe je bil pri Večeru, pol pri Delu.

Med delom je diplomiral na tedanji Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo iz komunikologije.

Leta 1956 mu je urednik Jože Košar v reviji Nova obzorja objavil prvo pesem v življenju Moj vlak je odpeljal v noč.

Njegova literarna zapuščina ni obsežna, je pa globoka

Pesnik, pisatelj in novinar France Forstnerič je pomembno zaznamoval slovenski pesniški prostor. Njegova literarna zapuščina ni obsežna, je pa gotovo velika in globoka v svojem duhovno-umetniškem bistvu.

Izdal je pet pesniških zbirk: Zelena ječa (1961), Dolgo poletje (1968), Pijani kurent (1971), Pesniški list 32 (1976), Ljubstava (1981).

V zbirki Dolgo poletje je pesem, ki najbolj precizno detektira njegovo stisko.

Pesniška zbirka Pijani kurent je unikatna, dovršena, predvsem pa izpisana z vnemo in »ognjem«.

Zbirka Ljubstava je najbolj žlahtna, najbolj njegova, najbolj zrela, njegova poslednja knjiga pesmi. V njej je znana pesem Moja mati že od ranega jutra.

Peter Kolšek je Ljubstavo označil kot »eno najvišjih razglednih točk povojne slovenske lirike«.

Napisal je dve knjigi za otroke, pesniško zbirko za otroke Bela murva (1976) in zbirko Srakač (1970), v kateri se pripovedovalec spretno vživlja v svet otroka, ki doživlja vojno. Srakač je njegova avtobiografija.

Publicistiko je objavil v knjigi Kaj smo sanjali in kaj se je dogajalo (1997).

Izdal je zbirko novel Brlog, s podnaslovom Zgodbe o zakoncih (1987).

Karel Destovnik - Kajuh – proza

Založba Litera ob stoti obletnici rojstva pesnika Karla Destovnika - Kajuha izdaja sedem ilustriranih knjig o njem in njegovem delu, ena od njih nosi naslov Kajuh v prozi.

Karel Destovnik - Kajuh (1922‒1944) se je rodil v Šoštanju, središču usnjarske industrije v nekdanji Jugoslaviji.

V tem delavskem okolju je preživel otroška in mladostniška leta, neenakost in krivice v družbi pa so v njem spodbujale globoko občuteno socialno poezijo, ki jo je začel objavljati že kot 16-letni dijak celjske gimnazije.

Destovnik se je leta 1933 vpisal na gimnazijo v Celju, a so ga zaradi »sodelovanja pri širjenju komunističnih idej« izključili.

Ob začetku okupacije se je pred Nemci umaknil v Ljubljano, kjer je delal za komunistično morilsko organizacijo VOS; ta je po ljubljanskih ulicah ubijala politične nasprotnike.

Destovnik je vodil t. i. sledilsko skupino, ki je za VOS zbirala informacije o gibanju oseb, ki so jih nato ubili.

Karel Destovnik – Kajuh je delal za komunistično morilsko organizacijo VOS; ta je po ljubljanskih ulicah ubijala politične nasprotnike. VIR: knjiga

Enaindvajset pesmi za enaindvajset let življenja

Avgusta 1943 je Destovnik odšel v partizane, saj bi ga prej ali slej aretirali, kjer je postal vodja kulturniške skupine v XIV. »udarni« diviziji.

Med Destovnikova pomembnejša dela spadajo Slovenska pesem, cikel ljubezenskih pesmi ter pesmi Materi padlega partizana, Materi treh partizanov in Dekle v zaporu.

Prva tiskana izdaja njegovih pesmi je izšla leta 1945 v Ljubljani.

Leta 2012 je pri Mladinski knjigi ob 90. obletnici njegovega rojstva izšla antologija Enaindvajset pesmi za enaindvajset let življenja; urednik Matjaž Kmecl je v knjigo vključil 21 Destovnikovih pesmi.