Mi ne moremo, da se tega ne bi spominjali

- Uh, koliko vas je? - Kaj delate tu? - Kaj imate od tega, da še vedno »preštevate kosti?!«

Ja, res! – Spoštovani! Kaj imamo od tega? Ne vem. Vem pa, da mi ne moremo se »ne spominjat«. Ne moremo molčati o žrtvah komunističnega zločina, katerega pekel – ali »katedrala« – je tudi tu, na tem mestu, na Teharjah.

Ni jih bilo malo. Neposredno so umorili med vojno in predvsem po vojni kakih 20 tisoč slovenskih fantov in mož, starih predvsem od 18 do 35 let. Takrat je bilo poldrugi milijon Slovencev, polovica, to je 750 tisoč moških, v tej starostni dobi pa kakšnih 150 tisoč. Umorili so torej več kot 10 % ustvarjalnega cveta slovenskega naroda. Tistih fantov in mož, ki so ljubili svojo družino, svoj dom, svojo slovensko zemljo. Pa naj bi ob tem sklonili glavo in molčali, ker nam je sedanja slovenska vlada ukinila »dan spomina na žrtve komunističnega nasilja«? Nikoli v zgodovini slovenski narod ni doživel tako grozljivega genocida. Da o trpljenju vsakega posameznika in njegovih sorodnikov ne govorim.

Mi ne moremo, da se tega ne bi spominjali – s sočutjem in molitvijo.

Kličemo mir in blagoslov na to nesrečno zemljo slovensko

In kaj imamo od tega? Kličemo mir in blagoslov na to nesrečno zemljo slovensko, ki jo je preplavilo prekletstvo sovraštva in laži. S tem ohranjamo in negujemo tudi svojo človečnost. Svojo zavest, da je človeško življenje sveto in da vsak zločin usodno prizadene ne le žrtev ampak tudi njegovo družino, njegov narod ter končno tudi samega zločinca, rablja.

Povojna morilska histerija je usodno zaznamovala slovenski narod. Gre za sistematično organiziran in izveden masovni zločin, ki še ni doživel Nürnberškega procesa ali javnega priznanja v stilu Srebrenice. Torej nobene javne katarze! Zato se je še desetletja po vojni na Ljubljanski psihiatriji zdravilo preko dva tisoč likvidatorjev – več ali manj neuspešno. Njihove psihične težave so spominjale na nemiren glas vesti, a uradna slovenska psiho-terapija je takrat temeljila le na pomirjevalih in prepričevanju, da so opravljali le svojo državljansko dolžnost kaznovanja »sodelavcev okupatorja«. Ni čudno, da je tudi v zdravniški dokumentaciji teh likvidatorjev najti vrsto grozljivih usod in samomorov.

Teharje, spominski park, pot tišine. FOTO: Ivo Žajdela

Svet empatije in spoštovanja življenja ter svet sovraštva in ubijanja

Lahko se vprašamo, kaj imajo t. i. »ponosni nasledniki« komunističnih revolucionarjev od tega, da preprečujejo spomin na žrtve komunizma? Če mi ob molitvi in spominski slovesnosti na kraju trpljenja poglabljamo svojo človečnost, sočutje in empatijo ter brezpogojno spoštovanje življenja, pa nasledniki komunistične revolucije na svojih slovesnostih ter ob spomenikih komunističnih zločincev utrjujejo načela, da je pomoriti vojne ujetnike in nasprotnike komunistične ideologije herojsko ravnanje.

Dva svetova torej. Svet empatije in spoštovanja življenja ter svet sovraštva in ubijanja. Med tema dvema svetovoma fizični spopad niti ni mogoč, saj nimata le povsem različnih ciljev, ampak tudi povsem nasprotujoče si metode. Svet empatije uporablja resnico, prepričevanje in vključevanje, svet sovraštva pa laž, izključevanje in ubijanje. Vendar skozi vso zgodovino poteka med njima prava vojna. Svet sovraštva zmaguje, če izključuje ali celo ubija svoje nasprotnike, svet empatije pa zmaguje, če oznanja resnico ali celo prepriča koga izmed svojih nasprotnikov.

Resnico moraš najprej spoznati, priznati in sprejeti

Poniževanja, diskriminacije, preprečevanje svobode govora in krivični sodni pregoni so – priznajmo – učinkovito orožje, ki ga uspešno uporablja svet sovraštva in laži.

A tudi svet empatije in Resnice ima svoje orožje. Mnogokrat v zgodovini je dokazal svojo nenavadno uporniško moč. Bo držalo, kar je rekel Nekdo, ki ga svet sovraštva in laži že dva tisoč let preganja, a ne more izgnati iz sveta in izbrisati iz naših src. Takole nas opogumlja: »Na svetu imate stisko, toda bodite pogumni: jaz sem svet premagal,« beremo v Janezovem Evangeliju (Jn 16.33). Kakšno orožje pri tem uporablja? Dobrohotnost in Resnico! »In spoznali boste resnico in resnica vas bo osvobodila.« je rekel (Jn 8.32). Z drugo besedo: Resnico moraš najprej spoznati, priznati in sprejeti, šele potem te Resnica osvobodi, spremeni, počloveči, napolni z dobroto.

Resnica mora na dan! Resnica hoče na dan!

Pred petdesetimi leti, ko sem študiral v Nemčiji, smo po nedeljski slovenski maši imeli kavico, sok ... in pogovor. Tam sem srečal nekoga, ki se je junija 1945 rešil izpred brezna v Kočevskem rogu. In to potem, ko je bil iz Vetrinja preko Šentvida transportiran v Kočevje in postavljen na rob brezna. Lačen, sestradan, pretepen, na pol gol ... Če bi bil jaz na njegovem mestu, bi si verjetno želel samo eno: da me rabelj dobro zadane in konča to kalvarijo. A ko sem ga vprašal, od kod takrat njemu moč, da se je rešil, mi je odgovoril:

»Ko je likvidator dvignil pištolo, sem skočil v njega, ga podrl, planil naravnost v skupino partizanov, skozi njih naravnost proti straži in v goščavo ... Niti en strel ni počil, ker bi lahko zadel koga od njih.«

»A od kod vam ta nenadna moč za reševanje?« sem vztrajal.

»Svetu povedati, kaj se dogaja! Resnica mora na dan!« je počasi in resno odgovoril.

Ja! Resnica mora na dan! Resnica hoče na dan! To je njena moč! Moč, ki se uresničuje preko ljudi, ki so jo pripravljeni sprejeti in povedati, tudi če se je ves svet sovraštva ter laži zarotil proti njej.

Teharje, odhajanje s spominske slovesnosti. FOTO: Ivo Žajdela

Živimo v svetu, ki je preplavljen z lažjo

Živimo v svetu, ki je preplavljen z lažjo. Z lažjo o tem, kdo so bili »osvoboditelji« in kdo »kolaboranti«. Z lažjo o tem, kako socializem bogati in osrečuje človeško družbo ter vse tja do neverjetno drzne in usodne laži o »prosti izbiri spola«. Obstajajo državne oblasti, ki sledijo tem lažem in celo take, ki te laži propagirajo in vsiljujejo ter preganjajo vse tiste, ki spoštujejo in javno zagovarjajo Resnico, Resnico o zgodovini, Resnico o človeški družbi, Resnico o človeški naravi ... Spopad svetov je dejstvo, ki se ga moramo zavedati in biti sposobni soočiti se z njim.

Ob koncu, spoštovani, pa se opravičujem, da sem vas na začetku tako grdo nagovoril s »preštevanjem kosti«! Kot da bi bil predstavnik tiste vlade, ki je z enim zamahom brisala Dan spomina na žrtve komunističnega zločina. V upanju, da tega zločina ne bo, če se o njem ne bo govorilo. Še so namreč ljudje, ki mislijo, da lahko na ukaz spremenijo zgodovino, zgodovinska dejstva.

Zločin, nekoč storjen, ostane za vedno zločin

A vse, kar se je dobrega ali slabega zgodilo, se je za vedno zgodilo. Tudi zločin, nekoč storjen, ostane za vedno zločin. Možno je le priznanje in kesanje, ki lahko doseže odpuščanje. A dejstvo ostane, zločin ostane za vse večne čase. In prav naše komemoracije ohranjajo prostor za iskren pogovor o težki zgodovini slovenskega naroda, prostor za Resnico, ki bi nas približala osvoboditvi od zamolčane množične grozote, pa tudi osvoboditvi od sovraštva in laži.

Svete in močne so Jezusove besede: »bodite pogumni: jaz sem svet premagal!« Svet sovraštva in laži.