Gender ideologija kot laž

Pariz 2024

Olimpijske igre v Parizu avgusta 2024 si bomo zapomnili ne toliko po medaljah kot po prostaškem norčevanju iz enega največjih simbolov krščanstva: Zadnje večerje. In po žaljivem izigravanju človeške narave, to je spolne identitete tekmovalcev oziroma tekmovalk. Alžirski tekmovalec Imane Khelif, ki je biološko nesporno moški – s kromosomskim parom XY – se je po načelu »moderne« ideologije gender razglasil za žensko in v ženskem boksu do 66 kg dosegel zlato kolajno. Tajvanski boksar, Lin Yu-ting, ki je biološko nesporno moški – s kromosomskim parom XY – se je prav tako razglasil za žensko in v kategoriji ženskega boksa do 57 kg brez težav dosegel zlato kolajno.

Mednarodni olimpijski komite je tekmovanje v ženski konkurenci dovolil tudi vsem moškim, ki so se razglasili za ženske in v osebnih dokumentih »spremenili« svoj spol. Neokusno in prostaško – z nesramno krivico do tekmovalk! Nora ideologija je postala resničnost! Lahko bi rekli, da so sanje o »enakosti« spolov končno uresničene.

Torej: sodobni prebujenci »vedo«, da sta moški in ženska enaka, imata enaka pričakovanja, enake cilje, enake fizične sposobnosti ..., in samo še »skrajna desnica« ne razume, da bi morali ukiniti ločevanje tekmovalnih športov na moško in žensko konkurenco.

Na laži temelječa ideologija

Laž o enakosti spolov pa ni le smešna, ampak destruktivna za celotno človeško družbo. Zakonska zveza je tradicionalno pojmovana kot življenjska skupnost moškega in ženske, ki človeka socializira, značajsko bogati in čustveno stabilizira, saj sobivanje moške in ženske narave pomeni novo kvaliteto življenja, ker sta ti dve naravi različni, a kompatibilni in se medsebojno dopolnjujeta. Obenem je ta skupnost prav zaradi biološke in psihološke različnosti usmerjena v porajanje novega življenja, s čimer osrečuje in izpopolnjuje ne le roditelje, ampak tudi nebogljenemu otroku daje najbolj naravno okolje za razvoj, rast in življenja.

Ločitev spolne zveze od roditeljske odprtosti pa je usodno degradirala sâmo zakonsko zvezo. Najprej je ponižala spolnost v čisti fiziološki užitek brez naravne ljubezenske združitve, s čimer se je modrovanje o spolnosti izgubilo v razpravi o vseh mogočih spolnih praksah, v katerih se pojavlja skrajna dehumanizacija spolnega partnerja, ki služi le še kot tehnični pripomoček za dosego fiziološkega užitka. Takšna spolnost pa ne izpolni ne moškega ne ženske. Zato se človek zateka v vse pogostejše in vse bolj deviantne oblike spolne prakse. Spolna revolucija ni prinesla več užitka in zadovoljstva, ampak več razočaranih, osamljenih in neizpolnjenih moških in žensk.

Nasilna uveljavitev laži

Človeška narava je spolnosti namenila velik pomen: od zbujanja privlačnosti in erotičnosti do spolne združitve. A razsvetljeni človek hoče sam določiti, čemu naj spolnost služi. In v šestdesetih letih prejšnjega stoletja si je zastavil projekt, da bo celo sam izbiral svoj spol. Da bo sam svoj stvarnik, ne glede na zakonitosti narave, ki se odražajo v njegovi biologiji in genetiki.

Iz neutemeljenih blodnjav je ustvaril filozofski konstrukt, v katerem naj bi človekov spol določala družba ali kar človek sam – ne pa narava s svojo zakonitostjo podedovanega oziroma spočetega biološkega genoma.

In sredi prejšnjega stoletja smo dobili ameriškega psihologa Moneya, preroka te blodnje oziroma laži, nato pa revolucijo pod okriljem feministične LGBT, kar je vodilo v epidemijo hormonsko-kirurškega pohabljanja tisočev odraščajočih fantov in deklet. Ta obsedenost z ideologijo gender je očitna tudi pri aktivistkah in aktivistih sedanje slovenske vladajoče politike, katerih velika želja je naše, slovenske šoloobvezne otroke po zgledu »modernih« zahodnih družb spolno zmesti in oropati normalnega biološkega razvoja. Z nivoja oblasti! Z zakonodajo, predpisanim šolskim programom in z medijskim ter sodnim pregonom vseh učiteljev in staršev, ki bi si drznili temu nasprotovati.

Dobili smo razred, ki je ponotranjil laž o prosti izbiri spola in posledično razred, ki spoštuje človekovo prirojeno naravo in nasprotuje beganju otrok s tako lažjo. Pred nami je spopad teh razredov, spopad resnice z lažjo, ki bo zaznamoval naslednje desetletje.

Letos so Ehrlichovo priznanje podelili Francetu Cukjatiju. Šentjošt, spominska slovesnost, od leve župnik Franc Kadunc, nadškof Stanislav Hočevar, France Cukjati, Tone Rode, 23. junija 2024. FOTO: Ivo Žajdela

Že videno

Komunistična revolucija razredov

V ozadju človeškega (političnega) delovanja, tako dobrega kot slabega, je vedno ideja oziroma svetovni nazor. Na začetku vsakega družbenega zla so ideje, ki najprej morda zvenijo plemenite, pravične in človeka navdušujejo, a končno dobijo poteze fanatizma, saj povzročajo netolerantnost do ljudi, ki o njih dvomijo in jih ne sprejemajo. Pravi revolucionarni pekel pa se odpre, ko oblast – po svojih črednih zamislih – razporedi posameznike v razrede, pri čemer dobimo razred privilegiranih in razred preganjanih.

V Črni knjigi komunizma (Stephane Courtois) beremo, da je že Lacis, eden prvih šefov čeke (sovjetske politične policije), 1. novembra 1918 dal svojim policistom naslednja navodila: »Ne vojskujemo se z nikomer posebej. Pokončujemo buržoazijo kot razred. Pri preiskavah ne iščite dokumentov in dokazov, kaj je obtoženec naredil z dejanji ali z besedami proti sovjetski oblasti. Prvo vprašanje, ki mu ga morate zastaviti, je, kateremu razredu pripada, kakšen je njegov izvor, njegova izobrazba, vzgoja, poklic.«

Tudi Stalin je pokončevanje kulakov v letih 1930–1932 ukazal z geslom, da je treba »izkoreniniti kulake kot razred«. Tiste, ki so se upirali kolektivizaciji, so postrelili, druge pa deportirali z ženskami, otroki in starci vred.

Privlačnost totalitarnega sistema – odvzem bremena odgovornosti

Razvrščanje državljanov v razrede, pa naj gre za Jude, kulake, »fašiste«, »kolaborante« ali »janšiste«, je značilnost primitivnih lažnih ideologij, kot je komunistična, od Marxa do današnjih oblastnikov: Če bomo z uspešnim holokavstom Evropo očistili Židov oziroma slovensko RTV, policijo itd. »janšistov«, bo nastopila zlata doba Evrope oziroma zlata doba slovenske države!

Te ideologije so uspešne zato, ker ponujajo utvaro boljše družbe, če bo vlada zatrla razred, ki ga je razglasila za sovraženega. Klasična komunistična diktatura tudi odvzema posamezniku breme odgovornosti, saj zmeraj odločajo »oni«. In odgovornost je mnogokrat neprijetno breme. Privlačnost totalitarnega sistema izvira iz določenega strahu pred svobodo in odgovornostjo – in tudi to pojasnjuje zgodovinsko priljubljenost avtoritarnih režimov, kot je bil titoizem, pod katerim so otroci že v prvih razredih osnovne šole zborovsko vzklikali: »Za domovino s Titom naprej!«

Vzorčno kraljestvo laži

Kako zelo je bil komunizem od vsega začetka prežet z lažjo, zaslutimo v izpovedih zapornikov ruskih gulagov, kot je Jules Margoline: »Razloček med sovjetskimi taborišči in vsemi drugimi jetnišnicami na svetu /.../ tiči v tem, da mora človek neprenehoma lagati, da bi ostal živ, zmeraj lagati, nositi masko leta in leta, ne da bi smel kdaj povedati, kaj misli.«

Vse komunistične revolucije so se začele z lažno obljubo svobode, bratstva, enakosti, zaščite delavskih pravic, demokracije itd. Tudi ruska, ki je postala vzorčna za ves komunizem. Carsko Rusijo pod Ivanom Groznim in vse do Petra Velikega je res zaznamoval teror. Toda od srede 19. stoletja je Rusija ubrala zmernejšo, bolj »zahodnjaško«, bolj »demokratično« pot, beremo v Črni knjigi komunizma (stran 909). Leta 1861 je car Aleksander II. odpravil tlačanstvo in osvobodil kmete. Ustanovil je zemstvo in organe krajevne oblasti. Leta 1864 je uvedel neodvisen pravosodni sistem, da bi vzpostavil pravno državo. Univerze, umetniške dejavnosti in literarne revije so se razcvetele. Leta 1914 je bil odpravljen dobršen del nepismenosti. Kazalo je, da je rusko družbo zajel nov civilizacijski tok.

Leninov državni udar 7. novembra 1917

Na prelomu v 20. stoletje je ruska ekonomija stopila v obdobje hitre rasti in družba je z vsakim dnem krepila svojo avtonomijo. Toda izredna bremena prve svetovne vojne so razkrila omejitve takratnega političnega režima, katerega vodstvo ni imelo ne energije ne jasnovidnosti, da bi lahko rešilo položaj. Februarska (nekomunistična) ruska revolucija leta 1917 je bila odgovor na ta težek položaj in je ubrala »klasično« smer v »meščansko« in demokratično družbo z volitvami v ustavodajno skupščino in hkrati s socialno, delavsko in kmečko revolucijo. Z Leninovim državnim udarom 7. novembra 1917 pa se je vse to podrlo in revolucija je stopila v obdobje splošnega krvavega nasilja.

Potem ko so umorili na desettisoče posameznikov brez sodbe

Že novembra 1917 je Lenin namerno organiziral teror, in to takrat, ko ni bilo nobenega nasilnega odpora. 4. januarja 1918 je razpustil ustavodajno skupščino, ki je bila prvič v zgodovini Rusije izvoljena na temelju splošne volilne pravice, in ukazal streljati na privržence te skupščine, ki so demonstrirali na ulicah. Že nekaj dni po prevzemu oblasti so boljševiki pobijali civilne vojne ujetnike, kot delajo divjaki. Potem ko so umorili na desettisoče posameznikov brez sodbe, so se lotili usmrtitev »po pravilih«. Ustanovili so novo vrhovno revolucionarno sodišče za sodne procese proti »sovražnikom sovjetske oblasti.«

»Zver je okusila toplo človeško kri. Stroj za pobijanje ljudi je stekel. Sodniki revolucionarnega sodišča so si zavihali rokave in se prelevili v mesarje,« je to komentiral Jurij Martov, voditelj menjševikov.

Brezobzirna laž je slavila svojo zmago – kot v Sloveniji leta 1945.

Od kod taka moč laži

Kako je mogoče, da v določenih okoliščinah dobijo primitivno poenostavljeni svetovni nazori tako moč prepričljivosti? Kako je mogoče s primitivno lažjo prepričati množico, da je za vse tegobe sveta kriv neki »razred« oziroma ljudje, ki jih revolucionarji uvrščajo v ta razred? Kako je mogoče, da se teorija o prosti izbiri spola tako resno uveljavi in so tisti, ki ne sprejemajo, da je »zemlja ploščata«, diskreditirani, preganjani, metani iz javnih služb? Kako je mogoče, da se tej zadnji norišnici zahodne civilizacije toliko ljudi ne le pridružuje, ampak v njej tudi aktivno sodeluje? Kako je mogoče, da se vedno najde toliko ljudi, ki »tulijo z volkovi«?

Znan ameriški psiholog Stanley Milgram (1933–1984) se je posvečal vprašanju, zakaj so posamezniki pod vplivom zlonamerne avtoritete sposobni nekomu škoditi, čeprav po svoji morali in presoji tega ne bi nikoli počeli. Na univerzi Yale je leta 1960 opravil »eksperiment ubogljivosti«, rezultate pa objavil tri leta kasneje: 65 odstotkov povprečnih študentov je v poskusu pod vplivom banalnih pravil (avtoritete) postalo ubogljivih rabljev.

Kako se lahko dobri ljudje spremenijo v zlobneže

Drug ameriški psiholog Philip Zimbardo (rojen 1933) pa je v knjigi Luciferjev učinek objavil rezultate leta 1971 izvedenega Stanforskega zaporniškega eksperimenta, s katerim je raziskoval, kako se lahko dobri ljudje spremenijo v »zlobneže«. Dokazal je naslednje stopnje: najprej razčlovečenje žrtev, da postanejo ničvredne, nato vzpostavitev splošne poslušnosti avtoriteti in končno prilagoditi in prepustiti se skupnim normam, pogledom, navadam.

Judinja Hannah Arendt, ki je spremljala sojenje Adolfu Eichmannu, je govorila o njem kot o povprečni, neoblikovani osebnosti, birokratskem tipu preprostega človeka, ki je nagnjen k sledenju ukazom in prilagajanju splošnemu mnenju, človeka, ki ni sposoben oblikovati lastnega mnenja in delovati po svojih moralnih načelih.

Vojna z lažjo je prisotna skozi vso človeško zgodovino

Že ob tem lahko zaslutimo mehanizme pranja možganov, ki ga tisti, ki obvladujejo medije, kulturo in šolstvo, očitno zelo dobro poznajo. Tudi v primeru vdora ideologije gender v šolske klopi lahko pri mnogih učiteljih pričakujemo odziv, kot sta ga razkrila Milgram in Zimbardo. Vsi drugi, ki ohranijo trezno glavo, pa bi se morali zavedati, da je zmaga laži možna le ob molku ljudi, ki vedo za resnico.

Vojna z lažjo je prisotna skozi vso človeško zgodovino. Z vsakim korakom novega intelektualnega in civilizacijskega razvoja pa postaja laž ne le vse bolj sofisticirana, ampak tudi vse bolj drzna in agresivna, zato je tudi spopad z njo vse zahtevnejši. In vse jasneje postaja, da je – ob molku ljudi, ki vedo za resnico – ne bo nikoli mogoče obvladati!

Resnica je mrtva, če ni ljudi, ki jo živijo in oznanjajo – v medijih, šolstvu, kulturi, politiki ..., na ulici in celo za šankom.