Nadaljevanje iz: Zdenko Zavadlav, taborišče Šterntal (Strnišče), povojni pomori, Pohorje [4]

Franc Zdolšek (1924, Šentjur pri Celju–2006, Celje) je bil duhovnik in poznejši papeški hišni prelat v Mariboru. Udba ga je 6. septembra 1949 zaprla, »obsodili« so ga na tri mesece zapora in v Udbinem taborišču v Strnišču je do 19. februarja 1951 moral kot socialistični suženj prestati dve leti »družbeno koristnega dela«, kot so temu, značilno, rekli komunisti.

Leta 1962 so v prostorih nacionaliziranega frančiškanskega samostana v Ulici Vita Kraigherja 2 ustanovil Slomškovo dijaško semenišče, za ekonoma so postavili kanonika Franca Zdolška. Od leta 1966 do 1972 je bil župnik v Račah. Prelat Franc Zdolšek je bil stolni kanonik in dekan mariborskega stolnega kapitlja.

Leta 1949 je Udba v taborišču v Strnišču zaprla tudi desetino bogoslovcev

Jeseni 1949 je Udba v taborišču v Strnišču pri Ptuju spravila desetino bogoslovcev, največ Štajercev. Med njimi so bili kanonik Franci Zdolšek, župnik Feliks Zajec, tedaj že diakon, in tudi primorski bogoslovec, jetniški veteran Danilo Cimprič iz Volč pri Tolminu, rojen leta 1924 v družini z osmimi otroki (umrl je leta 2008).

Leta 1994 je Franc Zdolška, kanonik mariborske škofije, pripovedoval o svojem bivanju v komunističnem »delovnem« (suženjskem) taborišču Šterntal, povedal je naslednje.

Kot »protidržavni element« so ga zaprli v celjski zapor Stari pisker

Policija mu je podtaknila Matjažev glas ter ga pod obtožbo, da je protidržavni element odpeljala v celjski zapor Stari pisker, od tam pa kasneje v taborišče Šterntal in še druga taborišča. V Starem piskru je bil zaprt od 6. septembra do 8. decembra 1949. Obenem sta bila zaprta z njim tudi brat Milan in sestra Emilija. Bogoslovec Franc je prebil ves čas v celici. 8. decembra 1949 so ga prepeljali v Šterntal, kjer so ga vključili v 3. četo, ki je delala »družbeno koristno delo« (DKD) v gramoznici. Takrat je bilo v Šterntalu osem bogoslovcev.

Veliko so jih zasliševali, povečini ponoči, zasliševalci so jim v obraz usmerjali svetilke, jih pretepali in jim grozili s pištolo. Hrana v taborišču je bila nezadostna, zato so zelo oslabeli. Zjutraj so dobivali kavno vodo in kos kruha, ki pa so ga morali hraniti za ves dan. Opoldne so dobivali po večini nekakšno juho, z krompirjevo lupino ali fižolovo luščino, zvečer pa tudi nekakšno čorbo s peso ali repo. Majhen kos kruha (okrog 10 dag), ki so ga dobili zjutraj, je moral zadostovati za ves dan. V barakah je bilo takrat nekaj čez 400 kaznjencev.

Včasih je kdo naredil samomor

Ponoči jih je zeblo, ker niso imeli odeje, šele pozno jeseni so dobili po eno zaporniško odejo, vendar to ni zadoščalo, ker so bila telesa izčrpana. Bili so odrezani od doma in sveta, doma dolgo časa niso vedeli, kje se nahajajo in tako jim niso mogli ne pisati ne poslati paketa. Pogosto se je dogajalo, da se je komu utrgalo, začel je kričati, prositi za pomoč, včasih je kdo naredil tudi samomor. Zapornikom je zelo pomagala njihova vera, zaupanje v Boga. Poglobili so se v verske skrivnosti (meditirali), tiho molili (glasno se ni smelo moliti), podoživljali celo mašo. Zdolšek je povedal, da je zmolil čez dan tudi do 18 rožnih vencev. Vodili so evidenco ob nedeljah in praznikih ter podoživljali njihovo praznovanje. Po približno po dveh mesecih je smel prvič pisati in kmalu za tem je dobil tudi prvi paket od doma. Bil ga je zelo vesel, še bolj pa je bil vesel, da so doma vedeli, kje se nahaja. Določil si je, kako bo pojedel kruh, jabolko, hruško in ostalo, kar so mu poslali v paketu.

Med drugo svetovno vojno so imeli Nemci v Strnišču delovno taborišče, po vojni pa so ga komunisti uporabili za internacijo Nemcev, Madžarov in tudi Slovencev. Stavbo poveljstva so pozidali Nemci, takoj po vojni se je v njej ugnezdila komunistična Ozna (s fasade so odbili kljukasti križ in nanjo vzidali komunistično zvezdo). FOTO: Ivo Žajdela

8. decembra 1949 so ga premestili v taborišče Šterntal

Nekoč se mu je ponoči sanjalo, da je kruh in zjutraj je bila koca mokra od sline. 8. decembra 1949 je prišel paznik ponj v celico, podpisati je moral več listin (okoli tri), vrnili so mu vezalke, pas in uro, miličnik pa ga je spremljal na vlak, s katerim so ga potem peljali proti Pragerskemu. Ko se je peljal skozi Šentjur pri Celju, je videl skozi okno teto, vendar je ni mogel opozoriti nase. Ko sta z paznikom prispela v Pragersko, sta izstopila in na postaji mu je paznik kupil golaž ter kos kruha. Nato sta stopila na vlak za Ptuj in na Strnišču izstopila. Tu je bila njegova druga zaporniška postaja. Ko ga je paznik prignal v šterntalsko taborišče, so mu pregledali prtljago, odvzeli so mu obleko, vezalke, pas in uro, dobil pa je jetniško obleko in obutev, nato so ga namestili v barako. V njej je bilo kakih 30 sotrpinov. Gledal je z bodečo žico ograjeno taborišče, videl taboriščnike, neki Mikec pa ga je potisnil v barako in ga podrl na pograd, ki je zdaj postala njegova postelja.

Kot socialistični sužnji so gradili tovarno glinice in aluminija

V taborišču je bilo veliko barak, taborišče pa je bilo ograjeno z visoko bodečo žico, v vsakem kotu je bil tudi stražni stolp, na katerem so stražarji nadzirali dogajanje v taborišču. »V komandni zgradbi me je komandant taborišča odredil v 3. četo in me poslal na striženje in dezinfekcijo, da ne bi v taborišče prinesel bolezni. Brivec me je opozoril, da v taborišču kradejo in da naj svoje stvari, npr. čevlje, dobro pazim, da ne bom ostal brez njih. Še isti dan popoldne sem ugotovil, da je v taborišču tudi nekaj znancev, s katerimi sem izmenjal nekaj besed o življenju v taborišču.

Popoldne so nas tudi sklicali na zborno mesto in nas tako postrojene po četah odgnali na delo. Ko smo šli na delo, smo morali peti »V naših vrstah so milijoni samih delovnih ljudi ...«. To pesem so kasneje prepovedali, ukazali pa so nam peti razne partizanske pesmi. V gramoznici, kjer smo delali, je dobil vsak svojo lopato, nekateri smo kopali gramoz ter ga spravljali na kupe, drugi so ga presejali in sortirali na različne vrste peska oziroma gramoza, tretja skupina je nalagala vagončke, s katerimi so odvažali pesek in gramoz na gradbišče, kjer so gradili tovarno glinice in aluminija /Tisto tovarno, pred katero je direktor dal pred leti, globoko po demokratizaciji, pred vhod postaviti spomenik zločincu Borisu Kidriču, op. I. Ž./. Zvečer smo bili zelo utrujeni, vrnili smo se v barake, nato je sledilo spet postrojavanje za večerjo, vse to pa je spremljalo neprestano poniževanje in šikaniranje.« Če se je kdo uprl in ugovarjal je moral na zaslišanje, tam pa je dobil »zasluženo« kazen.

Pred mrazom so se varovali z vrečami od cementa

Kmalu po prihodu v taborišče Šterntal je Zdolška obiskal bogoslovec Feliks Zajec iz prve čete, ki je bil zaprt v Strnišču tedaj že skoraj pol leta. Povedal mu je, da je v taborišču še več bogoslovcev in ga tolažil.

Ko so taboriščniki legli zvečer na svoje pograde, so jih napadle stenice. Nemogoče se jih je bilo obraniti, luči niso smeli prižigati. Če je kdo moral na stranišče (latrina je bila skupna za vso taborišče), se je moral javiti stražarju. Zjutraj je taboriščnike zbudil gong. Potrebno je bilo pohiteti k umivanju, pri umivanju so bili slečeni do pasu, na razpolago pa je bila samo mrzla voda. Po umivanju je sledil zajtrk in nato odhod na delo. Delo je trajalo od 6. do 12. ure (poleti) oziroma od 7. do 12. ure pozimi, nato je bil čas za kosilo, popoldne pa spet delo od 14. do 19. ure (poleti) oziroma od 14. do 18. ure pozimi. Perilo so v taborišču dobivali enkrat tedensko: majico, kratke spodnje hlače in srajco. Onuče za ovijanje nog so si morali prati sami. Tople obleke jim niso hoteli dati. Taboriščniki so delali tudi pri betoniranju, oblekli so jih v vreče od cementa, ki so bile v začetku nekoliko bolj tople, kasneje pa nič več. Te vreče so imeli na sebi podnevi in ponoči. Stenice so skrbno preganjali noč za nočjo, prav tako uši, vendar se jih ni bilo mogoče znebiti.

23. avgusta 2024 so postavili spominsko ploščo v spomin na trpljenje v komunističnem koncentracijskem taborišču Šterntal (Kidričevo). FOTO: Ivo Žajdela

Pazniki so včasih kaznjence obmetavali s kamni

Ker v hudi zimi ni bilo mogoče delati v gramoznici in tudi ne betonirati (takrat niso zidali), so taboriščniki kopali glavni odtočni kanal od tovarne glinice. Tesarji so naredili opaže, jarek je bil štiri metre globok, izkopano zemljo in gramoz pa so sproti metali iz jarka in so morali paziti, da ni prišlo do zasipavanja, in da ni komu padel kakšen kamen na glavo. »Miličniki so si kurili okrog delovišča, se greli in nas stražili. Ko nas je zeblo, se nismo smeli ogreti pri njihovem ognju. Pazniki so včasih kaznjence obmetavali s kamni.« Zdolšek se je spominjal, da se je taboriščnik Škafar uprl, slekel in rekel pazniku, naj ga rajši ustreli, kot da ga obmetava s kamenjem. V tovarniški prostor, kjer so kopali jarek, so hodili v stroju po štirje. Drugi delavci, ki so vedeli, da so taboriščniki lačni, so včasih komu vrgli kos kruha ali cigareto, taboriščniki pa so se takrat prerivali, da bi prvi prišli do tega. Ko so taboriščniki prišli iz delovišča v barake, so jih pogosto pregledovali. Če so komu kaj našli, je bil kaznovan. Zaprli so ga v samico, ki je bila v kleti pod upravnimi prostori. Koščka kruha, ki si ga je kdo prihranil od zajtrka, mu navadno niso vzeli.

Zaradi omembe Dachaua so ga odgnali in niso ga več videli

Ob nedeljah in državnih praznikih, kaznjenci niso delali. Takrat so si morali čistiti pograde ter barake ter celotno taborišče, pa tudi obleko in obutev. Čistili so uši in stenice, krpali raztrgana oblačila ter poležavali na pogradih. Govorili so malo, ker so vedeli, da so med njimi vohuni. Čez oblast si ni upal nihče govoriti na glas. Nekoč je kaznjenec, ki se mu je utrgalo, kričal, da je bil v Dachauu, in da je bilo tam bolje, saj je lahko dobival pakete in pošto, in tudi pazniki se niso tako izživljali nad njimi, kot v Šterntalu. Takoj so ga odgnali in niso ga več videli.

23. avgusta 2024 so postavili spominsko ploščo v spomin na trpljenje v komunističnem koncentracijskem taborišču Šterntal (Kidričevo). Žal brez omembe taborišča in kraja. FOTO: Ivo Žajdela

Zaradi »Verujem« ga je miličnik Zupanič oklofutal

Bogoslovci, tudi Zdolšek, so se v taborišču duhovno pripravljali na praznovanje krščanskih praznikov. Na božični večer, ko so sedeli na pogradih, je začel nekdo peti Sveto noč. V barako je pritekel miličnik Zupanič, zahteval, da so zapustili barako in jih zunaj postrojil. Začel se je dreti na njih, Zdolška je vprašal, če veruje, da je Marija spočela od Svetega Duha. »Verujem«, je odgovoril. Tedaj se je zagnal vanj in ga oklofutal. Tudi druge je vprašal: »Verujete, da je Jezus Bog?« Vsi so odgovorili »Verujemo«. Zagnal se je tudi v njih in jih začel pretepati. Razbežali so se vsak v svojo barako. Miličnik se je nato umaknil, Zdolšek je odšel nazaj v svojo barako, vsi kaznjenci so odobravajoče molčali. Drugi dan je komandir čete Arlič poročal o dogodku komandantu taborišča. Na zboru so jim potem rekli, da je bil miličnik pijan in da se je nekoliko spozabil. Miličnik Zupanič, ki nas je tepel, je bil kasneje za kazen prestavljen. Zdolšek se je spominjal, da so ga na Štefanovo s skupino kaznjencev poslali v Maribor po moko za Gradisovo kuhinjo (s tovornjakom). Tam so dobili golaž in koruzno polento, po štirih mesecih je bil prvič sit.

Ubijali so in kradli, to je (bilo) njihovo bistvo

V začetku leta 1950 se je v politiki moralo nekaj spremeniti. Iz Ljubljane je prišla komisija, vse taboriščnike so postrojili. Zdolšek se je spominjal majhnega človeka v usnjenem plašču, ki jim je govoril. Tedaj so opazili, kako čudno so oblečeni in so jim obljubili, da bodo dobili toplo perilo in neka druga oblačila in obutev. Posamezne taboriščnike so klicali na zaslišanje, Zdolška niso. Iz Šentjurja so poklicali bivšega župana Gologranca, zavednega Slovenca, očeta partizana. Tega je seveda Šentjurčan Zdolšek poznal. Po zaslišanju je prišel povedat, da je podpisal, da da posestvo v državno last, vendar je bil skoraj povsem zlomljen. Zdolšek je imel vtis, da so Gologranca prisilili v podpis, saj je bil ta popolnoma razočaran /Naj ob tem poudarim, da so komunisti na različne načine dosegali, da so ljudem zaplenili – ukradli – lastnino, ubijali so jih, izganjali iz Slovenije, »obsojali« pod splošnimi »obtožbami«, da so izdajalci ali da so sodelovali z okupatorjem itn. Ubijali so in kradli, to je (bilo) njihovo bistvo. Op. I. Ž./. Nekaj časa so imeli tega premožnega Šentjurčana v taborišču. Neki dan je prinesel znancu Zdolšku kos kruha, in mu rekel: »Na, jej, ti si mlad, meni ni več toliko potrebno.«

23. avgusta 2024 je domače zgodovinsko društvo postavilo spominsko ploščo v spomin na trpljenje v komunističnem koncentracijskem taborišču Šterntal (Kidričevo), blagoslovil jo je mariborski nadškof Alojzij Cvikl. FOTO: Ivo Žajdela

Doma so dobro so vedeli, kako se jim godi

Spomladi 1950 so vozili v Šterntal vagone cementa. Za razkladanje so uporabljali običajno bogoslovce. Bili so tako razpoloženi, da so tlako pridružili Jezusovi daritvi (to je moralo biti v postnem času pred veliko nočjo). Ko so hodili na delo ali z dela, so morali biti tiho, niso smeli govoriti med sabo. Takrat so običajno molili in mislili na trpečega Gospoda. Na glas se ni dalo moliti, ni bilo dovoljeno. Zdolšek je imel takrat pri sebi rožni venec, ki si ga je sam naredil.

Po obisku komisije iz Ljubljane, so jim v taborišču tudi dovolili, da so lahko pisali domov. Dobili so dopisnice, pisali so skoraj vsi, vendar niso smeli pisati česarkoli. Smeli so napisati, da so živi in zdravi, domačim so lahko sporočili naslov, kamor jim lahko pišejo in pošiljajo pakete. Tudi Zdolšek je takrat pisal domačim in ti so mu kmalu odpisali. Takrat je bil brat že doma, sestra pa še ne, poslali so mu prvi paket, prepečenec ter nekaj mesa in potice. Na papirju, v katerem so bile dobrote, mu je mama napisala pozdrave in opravičilo, da ne upa poslati več mesa, da mu nebi škodilo, ker da je predolgo stradal. »Dobro so vedeli, kako se nam godi. Dobrote iz paketa pa mi tudi niso škodovale, saj smo jih pojedli družno v baraki vsi sotrpini.«

Mraz je bil strašen, zlasti ponoči

Zima je bila v taborišču huda. Šipe so bile enojne, mraz je bil strašen, zlasti ponoči, ko smo mirovali. Večina taboriščnikov je takrat zbolela, nekateri so preboleli tudi pljučnico. V taborišču je bil tedaj zaprt tudi zdravnik Matej Justin, ki jim je pomagal po svojih najboljših močeh. Nekaterim je predpisal bolniško (obvezno ležanje), vendar so tudi zdravnika kontrolirali in marsikateri taboriščnik, ki je bil bolan, je moral brez milosti iti na delo. Zato so delali večkrat tudi s povišano temperaturo, da so se kar tresli in so celo padali od izčrpanosti ter slabosti. Velika koncentracija je bila potrebna, da je človek zdržal na nogah.

Franc Zdolšek (desno) na posvečenju škofa Smeja leta 1993. VIR: Družina

Nekomu je prodal tri cigarete za kos kruha

Nekateri zimski večeri so bili še posebej »prijetni«. Stati so morali na taboriščnem dvorišču in čakati komandanta. Ta jih je pustil prezebati. Najbolj jih je zeblo v noge, saj niso imeli pravih čevljev. V stroju so morali stati zjutraj in zvečer. Četni starešine so raportirali, miličniki so jih potem odgnali na delo. Marca 1950 so jih prestavili na drugo delo, sejat pesek v gramoznico. Zidali so stanovanjske bloke, kmetje so vozili pesek. V gramoznici sta delali dve četi. Pesek je vozil tudi sin gostilničarja iz Sv. Lovrenca na Dravskem polju. Prosili so ga, da jim prinese hostije od župnika. Župnik je listek dobil, škof je dovolil in fant je prinesel blagoslovljene hostije v gramoznico. Veliko je tvegal, vendar ga niso odkrili. Bogoslovec Cimprič je lahko obhajal in na veliki četrtek zvečer so se bogoslovci in še nekateri zanesljivi taboriščniki obhajali. Prej so si izprašali vest in obudili kesanje.

Zdolšek je povedal, da mu je bilo hudo, ker je nekomu prodal tri cigarete za kos kruha, kar je sicer bila normalna cena v taborišču. Opravičil se je tovarišu, a njemu se je zdelo to naravno. Tisti, ki so prejeli obhajilo, so prosili Boga za milost in se mu zahvalili za neizmerno duhovno tolažbo.

Suženjsko delo je nadaljeval taborišču Litostroj in v Tacnu

Po veliki noči leta 1950 so nekega dne določili deset taboriščnikov za prekomando. Tudi Zdolšek je bil med njimi. Dobil je svojo obleko, imel je tudi še nekaj hrane od paketa za veliko noč. Odpeljali so jih v Šiško (taborišče Litostroj) in kmalu zatem v Tacen pod Šmarno goro.

Zdolšek je dodal, da je bilo na prelomu iz leta 1949 v 1950 v taborišču Šterntal okoli 400 taboriščnikov (v povojnem koncentracijskem taborišču, ki je bilo veliko bolj strašljivo, pa se je nahajalo do 14.000 internirancev, po večini Nemcev in folksdojčerjev).

1/7