Nadaljevanje iz: Franc Turnšek, Angelca Turnšek, Stranje, partizani, umori [1]

V prejšnjem prispevku smo videli, kako se je Angela Turnšek bojevala za rehabilitacijo svojega moža Franca Turnška – bil je organist in občinski tajnik v Stranjah pri Kamniku, decembra 1943 so ga umorili komunistični morilci – in za vnovično pridobitev družinske pokojnine, ki so jo družini odvzela leta 1946. Sedem let je trajalo to (brez)upno prizadevanje brez končnega uspeha.

Angelca Turnšek je nato čez dve leti v prispevku Izkušnje doživetega (Demokracija, 30. 1. 2003) opisala brutalni komunistični umor očeta in še šestih drugih decembra 1943 na območju Kamnika. O partizanskih umorih na širšem območju Kamnika bom še pisal, zdaj si oglejmo to dragoceno pričevanje Turnškove. Tako je napisala.

Komunistični umori sedmih ljudi na območju Kamnika

Ko sem pripravljala in objavila dokumentacijo, ki sem jo imela na voljo in ki govori o umoru mojega očeta Franca Turnška, organista in občinskega tajnika v Stranjah pri Kamniku – aktivisti so ga ubili 1. decembra 1943 (glej članek Kadar človečnost v človeku zamre, Demokracija, 1998, št. 37 in Kamniški občan, 1998, št. 19, 20, 22), in kasneje ob na novo pridobljenem gradivu, ki se nanaša na prizadevanje moje mame Angele Turnšek za rehabilitacijo moža Franca in za vnovično pridobitev družinske pokojnine (glej članek Čas, ki mi ne da miru, Demokracija, 2000, št. 52), sem imela v mislih še veliko spoznanj in tudi vprašanj. Podrobneje sem želela spregovoriti o samih umorih očeta in drugih šestih oseb v Stranjah in Zgornji Črni, o županu Karlu Žerjavu. Omeniti sem želela predvojnega stranjskega žup­nika Janeza Langerholca, p. Evstahija Berleca in dr. F. Puclja. Tudi posameznih dogodkov in izkušenj nisem mogla podrobneje opisati, ker bi članka tako postala prenatrpana s podatki, preobsežna in s tem tudi nepregledna.

Zločinski komunistični Seznam likvidiranih belo-plavogardistov

Omeniti moram, da sem gradivo, ki sem ga objavila v članku Čas, ki mi ne da miru, dobila v arhivu Zavoda za pokojninsko zavarovanje v Ljubljani. Potrebno se mi zdi tudi poudariti, da v Arhivu Republike Slovenije v Ljubljani obstaja le nekaj malega dokumentov, povezanih z mojim očetom in mamo, a nič takega, kar že ne bi poznala. Iz celotnega gradiva, ki ga imam na razpolago, in glede na številne postopke upravičeno lahko sklepam, da je tega gradiva moralo biti še veliko več, kot je ohranjenega.

V članku se bom tudi večkrat sklicevala na Seznam likvidiranih belo-plavogardistov, ki nosi datum 4. 1. 1944 in katerega podpisnik je tov. Tošo, občinski sekretar KPS. Ta dokument je že v medvojnem času zaupno prišel v roke moji mami. Podrobneje sem ga predstavila v članku Kadar človečnost v človeku zamre. Toliko za uvod.

Stranje pri Kamniku, okrog 1912.

Župan Kamniške Bistrice Karel Žerjav

Najprej nekaj besed o gospodu Karlu Žerjavu, ki je v Stranje prišel že pred drugo svetovno vojno. V kroniki župnije Stranje je za leto 1941, 2. maj, str. 304, zapisano: »Prav tega dne je prevzela okupacijska oblast občino Kamniška Bistrica. Župan Potočnik France je bil odstavljen in za župana imenovan gospod Karel Žerjav, vodja korporacijske žage v Stahovici, po rodu baje iz Koroške­ga, torej ... Upam, da bo dober mož.«

To je v kroniko zapisal tedanji župnik Janez Langerholc, ki ga je, tako kot premnoge slovenske duhovnike, okupator 9. junija 1941 izselil v Srbijo. Iz izgnanstva se je g. Langerholc vrnil hudo bolan. Stranj ni več videl, čeprav si je menda to želel. Po vrnitvi v Slovenijo je nekaj časa preživel v samostanu v Stični, nato pa v samostanu v Šmihelu pri Novem mestu, kjer je leta 1948 umrl in je tam tudi pokopan.

Kot že rečeno, je bil g. Žerjav med okupacijo župan kamniškobistriške občine, moj oče pa tajnik. To delo je opravljal že pred okupacijo. Gospod žerjav in moj oče sta dobro sodelovala. »Zagrešila« sta tudi marsikatero drzno in zanju nevarno dejanje. Tako je na primer moj oče izdal nakazila za obutev na že mrtve

osebe – domačine. Po zaupnih zvezah so potem ta material nabavili in posredovali partizanom. O takšnih in podobnih dejanjih mi je mama veliko pripovedovala. Tudi sama sem znala zelo dobro opazovati in prisluhniti in tako sem marsikaj uvidela in sčasoma tudi spoznala.

Trije morilci komunistične »OF«

Oče pred mamo ni ničesar skrival. Morala je biti pripravljena na vse, saj je očetu nenehno grozila nevarnost, da ga okupator aretira. Po čudežnem naključju se to ni zgodilo. Ker pa je podpiral narodno odporniško gibanje in bil narodnozaveden in ker je bil velik nasprotnik fašizma in nacizma, so ga predstavniki OF ubili. Zakaj so partizani dva ali tri tedne po očetovem umoru uničili tudi občinski arhiv oziroma gradivo?! To in še marsikaj drugega najbrž nikoli ne bo pojasnjeno.

Tu bom podrobneje opisa­la, kdaj, kje in kako je bil moj oče in drugih šest ljudi ubitih. Čeprav je vse to še vedno zelo boleče, menim, da to moram storiti. Naj ta kruta dejanja ne to­nejo v pozabo, naj ostanejo zapisana za naše potomce, zanamce.

Popoldanske uradne ure na občini Kamniška Bistrica so bile od 14. do 18. ure. Moja mama, ki je bila pljučni bolnik, se je morala veliko gibati na svežem zraku. Zato je šla pogosto v večernih urah na sprehod in nato k očetu v službo, da sta se potem skupaj vrnila domov. Tako je bilo tudi tistega večera 1. decembra 1943, le da je tisti večer mama vzela s seboj enega od petih otrok, ki je tedaj imel pet let.

Ko so se vsi trije nekaj po 18. uri vračali proti domu, so nenadoma zaslišali za seboj močne in hitre korake. Oče in mama sta ugibala, kdo naj bi bil. Kaj kmalu pa se je izkazalo, da so bili predstavniki OF, ki so prihiteli, da čim prej opravijo svoje brutalno dejanje. Bili so trije.

Franca Turnška, organista in občinskega tajnika v Stranjah pri Kamniku, so komunistični morilci umorili 1. decembra 1943. V tistih dneh so umorili še Viktorja Prodnika iz Kregarjevega, Antona Sitarja iz Stahovice, Jožeta in Stanislavo Petek iz Podstudenca v Zgornji Črni ter Franceta in Marijo Lukan iz Zgornjih Stranj.

Hladnokrvni umor komunističnih morilcev

Eden je stopil pred očeta, druga dva sta stala ob strani. Oče je z eno roko držal otroka, na drugi strani pa se ga je mama držala pod roko. Morilec, ki je stopil pred očeta, je ukazal, naj oče dvigne roke in se legitimira, kar je tudi storil. Takoj za tem pa je rekel: »V imenu postave kot belogardist« in sledil je strel v prsi. Mama je v trenutku zgrabila otroka, se malce oddaljila in že je sledil drugi, močnejši strel v glavo, katerega odmev smo slišali tudi doma. Ostrmeli smo. Nekaj trenutkov za tem je prihitela mama z bratom. Bila je vsa iz sebe, prestrašena in sploh ni mogla dojeti, kaj se je zgodilo. Ubogi moj bratec pa je samo strmel in ni ničesar razumel. Šele čez daljši čas nam je bila mama sposobna podrobneje opisati potek dogodkov. Le kaj bi morilec storil mami in bratu, če bi se mama kakor koli obotavljala in upirala? Najbrž bi ju enako ubili kot očeta.

Tista noč je bila strašna: polna negotovosti, strahu, ki se je dobesedno zajedel v nas, bilo je joka in veliko iskrenih čustev, ki smo jih otroci v tisti nikoli pozabljeni noči izrekli mami. Proti jutru je neki domačin, ki je šel v službo, prišel povedat, da oče leži mrtev nekaj metrov od doma. Kako živo sem si vse zapomnila, kar pa ni prav nič čudno, saj so vsi ti dogodki še vedno del mojega življenja. Nikoli si nisem upala pomisliti na to, da bom o tem kdaj lahko tudi spregovorila in pisala.

Otroci so morilce za očeta prosili na kolenih

Preden so očeta ubili, so trije partizani stopili v naš dom. Mogoče so upali, da ga bodo našli že doma. Bili so oboroženi, kar je nas, otroke, povsem zbegalo, saj česa takega nismo bili vajeni. Z otroki doma je bila starejša gospa – domačinka, ki nam je gospodinjila. Dva partizana sta se odpravila po hiši in se razgledovala po sobah. Eden je ostal v veži s puško v roki. S starejšim bratom, ki je že pokojni, sva začutila, da se to ne bo dobro končalo. Zato sva tistega, ki je stal v veži, kleče in s sklenjenimi rokami prosila, naj očeta ne vzamejo s seboj in naj mu ničesar ne storijo. Povedala sva mu, da je mama bolna, da so trije otroci še majhni itd. Najina skrb za očeta, prošnja in otroško prizadeta čustva ga niso niti najmanj ganila. Ostal je mrtvo hladen. Izustil je le, da partizani niso taki, da bi ljudi kar tako ubijali. Da so bili sposobni tudi kaj takega, so kmalu za tem dokazali.

Ko sta druga dva preiskala sobe, nista našla nič obremenilnega, pobrala sta le vso očetovo garderobo, nato so vsi trije molče odšli. Kam jih je potem vodila pot in naklep, sem že opisala. Če bi očeta tisti večer našli doma, bi ga zagotovo odgnali s seboj. Bogve kakšno smrt so si zamislili zanj!

Moji mami je bil pojem »bela garda« povsem tuj, neznan. To si je želela razjasniti, a ni imela nikogar, ki bi ga lahko vprašala in dobila ustrezen odgovor.

P. Evstahij Berlec

Med okupacijo je svoje duhovniško poslanstvo vse od Komende do Tuhinjske doline občasno opravljal p. Evstahij Berlec, skromen in plemenit človek ter duhovnik. Ko je okupator zasedel Gorenjsko, je odšel na svoj dom v Podhruško v Tuhinjski dolini. Bil je bolan in slaboten, zato ga verjetno Nemci niso izselili. Kljub bolezni pa je od svojega doma hodil na vse strani, blizu in daleč, kamor koli so ga ljudje klicali, vabili in kot duhovnika potrebovali. Mnogokrat je spovedoval tudi po 12 ur na dan. Zaradi svoje slovenske usmerjenosti je bil nekaj časa zaprt v Begunjah (kot je tedaj vedel povedati ljudski glas, so ga Nemci tako pretepli, da je skoraj oglušel). Gospod p. Evstahij je kljub izjemnim naporom in težkim preizkušnjam vojno preživel. Umrl je leta 1950 na Brezjah, kjer je tudi pokopan.

Spominjam se, da je v začetku leta 1944 prišel tudi v Stranje spovedovat, kar ni bilo prvič. Moja mama je skrbela za cerkev, župnišče je zasedla nemška žandarmerija, zato se je oglasil pri nas doma. Mama je to priložnost izkoristila in ga vprašala, kaj pomeni »bela garda«. Ker je veliko hodil po Gorenjski, je vedel, kdaj in kje je obstajalo takšne gibanje. Vse ji je pojasnil in izvedela je tudi, da takšnega gibanja na širšem kamniškobistriškem območju ni bilo, kar se je pozneje tudi potrdilo.

Komunistična »bela garda«

Mama si je začela postavljati vprašanje, kako so partizani lahko očeta obdolžili ustanavljanja »bele garde« in ga nato brez dokazov krivde ter možnosti obrambe in brez sodbe ubili. Po vojni si je mama sedem let prizadevala za rehabilitacijo svojega moža Franca, a brez uspeha. Totalitarna oblast je umor očeta utemeljevala z novimi lažnimi, izmišljenimi in neutemeljenimi argumenti, kar vse je privedlo do absurda (glej članek Čas, ki mi ne da miru).

Vse podatke in izpise iz kronike župnije Stranje, ki sem jih do zdaj objavila v svojih člankih, kot tudi podatke o p. Evstahiju Berlecu, ki sem jih smiselno povzela, mi je ljubeznivo pisno posredoval sedanji župnik v Stranjah, gospod Tone Berčan, za kar se mu najlepše zahvaljujem.

Partizanski umor Viktorja Prodnika in Antona Sitarja

Isti večer in približno ob isti uri, kot so ubili mojega očeta, so partizani od doma odgnali še dva domačina, očetova prijatelja, in sicer trgovca Viktorja Prodnika iz Kregarjevega in Antona Sitarja iz Stahovice. Kot se je pozneje izkazalo, so ju vodili peš iz Stahovice proti Kamniški Bistrici. Približno na sredini poti pa so ju kruto umorili. Tri dni za tem so njuni trupli našli v bregu pod cesto ob Kamniški Bistrici.

V Seznamu likvidiranih belo-plavogardistov je tako za Prodnika kot Sitarja navedeno, da sta sestankovala s Francem Turnškom, imela sestanke z »belogardisti«, in da sta ustanavljala »belo gardo«. Vse te navedbe ter obtožbe so eno samo podtikanje in laži. Nobenih dejstev, nobenih dokazov za to ni bilo in jih ni. Zaradi takih izmišljenih in krivičnih obtožb so trije predšolski otroci ostali brez očeta, dve mlajši ženi pa vdovi.

Partizanski umor Jožeta in Stanislave Petek ter Franceta in Marije Lukan

Do novih umorov s strani partizanov je prišlo 14. decembra 1943. Takrat so partizani ubili Jožeta in Stanislavo Petek iz Podstudenca v Zgornji Črni ter Franceta in Marijo Lukan iz Zgornjih Stranj. Župan Karel Žerjav je s svojo soprogo in okoli pet let staro hčerko stanoval pri Lukanovih v Zgornjih Stranjah, tik pod stranjsko (Plečnikovo) cerkvijo. Tudi družina Lukan je imela hčerko, tedaj staro okoli pet let. Tistega dne se je v večernih ali nočnih urah v Lukanovi hiši odigral tragičen dogodek. Gospoda Žerjava tisti večer ni bilo doma. Kako so partizani prišli v hišo in kako so se dogodki odvijali, lahko samo domnevamo. Stanje, kakršnega so našli v hiši naslednji dan, je bilo pretresljivo. France Lukan je ležal ustreljen v svoji delovni sobi v pritličju. Bil je ugleden krojač. Vse blago, ki je bilo last strank, je izginilo. Marijo Lukan in gospo Žerjav ter njuni hčerki so našli na podstrešju. Gospa Lukanova je bila teže, gospa Žerjavova je bila laže ranjena. Torej so streljali tudi na njiju. Uboga otroka, ki sta vse to doživela in potem vse do jutra prebedela ob svojih mamah, ki se na njuna vprašanja nista mogli odzivati. Gospa Žerjavova ju je menda zelo previdno bodrila. Bila pa je v strahu, da se kdo od morilcev ne bi vrnil; če bi opazil, da je še živa, ji zagotovo ne bi prizanesel. Marija Lukan je tri dni za tem umrla v bolnišnici na Golniku, gospa Žerjavova pa je preživela.

Ali res za vse to ne bo nihče odgovarjal?!

V Seznamu likvidiranih ... je za gospoda Lukana in njegovo soprogo zapisano: »Bila sta nasprotnika delavskega razreda. Udeleževala sta se sestankov, ki so jih prirejali belogardisti.« Kje so dejstva, kje so dokazi? Ne morem razumeti, zakaj so jim bili vsi ti ljudje tako na poti, da so jih tako kruto in nečloveško ter po krivici spravili s tega sveta. Ali res za vse to, kar so predstavniki OF neupravičeno storili, ne bo nihče odgovarjal?!

Hčerka Lukanovih je nato odraščala pri svoji teti. Danes je srečna mama petih odraslih fantov. Družina Žerjav pa je po tem žalostnem dogodku odšla iz Stranj. Kje in kako je potem teklo njeno življenje, mi žal ni znano. Gospodu Žerjavu sem še danes hvaležna, ker je mojega očeta razumel in ker mu je v najtežjih časih stal ob strani.

Sedela sem mami v naročju, ko je dvakrat počilo

Naj tu za trenutek pretrgam z zapisom Angelce Turnšek. Namreč, o umoru zakoncev Lukan so objavili pričevanje hčerke Mire Krt v Zborniku žrtev 2. svetovne vojne v občini Kamnik (Kamnik, 2004, str. 169–170). Poglejmo, kaj je napisala v Stranjah 9. novembra 2003.

Ime mi je Mira Krt, rojena Lukan 20. junija 1938. Bilo je 14. decembra 1943. Z mojo mami in očetom smo sedeli pri mizi in večerjali mlečni sok in krompir v oblicah. Kar začne nekdo zbijati po zunanjih vratih in kričati: »Odprite!« Moj oče je bil krojač, mati pa šivilja in v strahu, da so prišli neznanci ropat, nista upala odpreti. Vedno sta se bala, da bi jima pobrali blago in obleke strank.

Vpitja zunaj ni bilo konca in ko smo ugotovili, da bodo na silo vdrli vrata, smo se hoteli skriti na podstrešje. Z mamo sva šli prvi. Za nama sta pritekli še žena in hčerka gospoda Žerjava, ki je bil tisti čas župan in so stanovali pri nas v prvem nadstropju. Ker očeta ni in ni bilo, smo se prestrašene zaklenile na podstrešju, prepričane, da se je oče skril v klet. Toda kmalu so neznanci pridrveli po stopnicah in vdrli na podstrešje. Sedela sem mami v naročju, ko je dvakrat počilo. Najprej je zakričala gospa Žerjavova, potem je moja mama dobila kroglo v vrat in padla v nezavest. Spustila me je iz rok. Dolgo sem jo klicala in jokala, a ni odgovorila. Bila sem vsa krvava in strašno me je zeblo, saj smo ležale na betonu. Čez kako uro se je začelo svetiti skozi strešna okna in pokati, ker so partizani zažgali šolo, ki je bila blizu naše hiše.

Imela sta osem svojih otrok, mene sta vzela za devetega

Sosedje so povedali, da je bilo tisti večer na dvorišču okoli 40 partizanov, ki so čakali župana, da bi prišel iz Kamnika. Vendar je tega na srečo ustavil prijatelj, ki mu je povedal, naj ne hodi domov, ampak prenoči pri njem.

Mi smo v strahu celo noč čakali na podstrešju. Okoli štirih zjutraj je šla gospa Žerjavova iskat mojega očeta. Našla ga je mrtvega sredi stopnic. Tekla je v župnišče, kjer so bili nemški žandarji, in povedala, kaj se je zgodilo. Ko se je naredil dan, so poslali rešilni avto za mami, ki je bila še živa. Odpeljali so jo v bolnico na Golnik, kjer je živela še tri dni. Četrti dan so jo skupaj z očetom pokopali v skupni grob na stranjskem pokopališču.

Mene je vzela k sebi moja teta, ki je z možem živela v Godiču. Sama sta imela osem svojih otrok, mene sta vzela za devetega.

Hišo so na občini hoteli po vojni podržaviti

Še danes ne morem verjeti, da sta bila moja starša žrtev nasilne smrti, saj sta bila za vse ljudi dobra. Samo delala sta, da sta si zgradila lep dom, a žal sta ga uživala le pet let. Hišo so na občini hoteli po vojni podržaviti, a so se vsi kmetje iz Stranj zavzeli zame in šli na občino, da so povedali, da otrok še živi in da sta našo hišo starša zgradila s poštenim delom. Moja teta je dejala, da sta jo »pristradala«.

Moj oče in mami sta delala zjutraj od sedmih pa do osmih zvečer, za praznike pa od polnoči do jutra. Šivala sta za vso vas, pa tudi za partizane in Nemce. V politiko se nista spuščala, bila pa sta dobra cerkvena pevca, posebno oče, saj je študiral solo petje in bi bil operni pevec, če ne bi bil zbolel. Od nobenega sovaščana nisem slišala žal besede čez starša.

Nekateri otroci so dobili pakete od Rdečega križa, jaz pa nikoli

Tudi pozneje, ko sem izvedela, kateri od partizanov so ju ustrelili, sem jih vedno pozdravljala. Če mi je kdo rekel, naj se jim maščujem, sem korajžno povedala: »Bog bo njihov sodnik.« Najhuje mi je bilo, ko so nekateri otroci večkrat dobili pakete od Rdečega križa, jaz pa nikoli, ker so starša postrelili partizani – domačini.

V veliki družini, kjer nam je bilo lepo, sem se naučila skromnega življenja. Z dvajsetim letom sem se poročila. Z možem živiva v moji hiši v Stranjah. Hvala Bogu, da sem bila vzgojena lepo in skro­mno, zato sem v 45 letih zakona premagala vse težave. Z možem Janezom sva srečna sprejela pet sinov, ki so tudi versko vzgojeni. Z nobenim nisva imela težav. Štirje so že poročeni, imava osem vnukov.

V življenju sem naredila veliko dobrega ljudem

25 let sem delala kot snažilka v osnovni šoli in imam skromno pokojnino, prav tako mož. Vsi pojemo pri cerkvenem zboru Bogu v čast in večkrat molim in prosim Boga, da bi se vojne grozote nikoli več ne ponovile.

Včasih mislim, zakaj tudi mene niso ubili, saj sem bila v maminem naročju. Bog ni dopustil. V življenju sem naredila veliko dobrega ljudem, ki so bili pomoči potrebni. S prvim dnem, ko sva se poročila, sem vzela k sebi bratranca. Bil je star osem let, ko sta jim šestim otrokom leta 1958 umrla starša. Dvajset let je živel z nami in moji sinovi ga imajo še danes za brata. Je dvajset let srečno poročen in ima hišo v Godiču, oba otroka študirata.

Vidite, tako je potekalo moje življenje, lahko bi rekli kruta usoda moje mladosti, mnogo veselja ob otrocih v družinskem krogu. Zdaj me bolijo noge, saj se vsak človek z leti postara in obrabi. Imam trdno vero, da se nekoč še srečam s pokojnimi starši v večnosti in z njima zapojem pesem sreče Aleluja. Tako Mira Krt iz Stranj leta 2003.

Umor zakoncev Petek v Zgornji Črni

Vrnimo se k zapisu Angelce Turnšek. Tudi družina Petek je v noči na 14. december 1943 doživljala težko preizkušnjo. Jože Petek je bil znan in ugleden trgovec v Podstudencu v Zgornji Črni. S soprogo Slavko sta imela dva otroka. Sin Slavko je imel tedaj 7 let, hčerka Jana pa 11. Moja velika želja je bila, da bi spoznala njuno hčerko Jano. Po daljšem času iskanja in poizvedovanja se mi je to posrečilo, kar me je zelo razveselilo. Srečali sva se in beseda je tekla, kot da se poznava že vse življenje. Jana mi je pripovedovala o svojih bolečih izkušnjah tistega usodnega večera. Vse sem podoživljala z njo. Jana je tudi povedala, da je njena mama tedaj pričakovala tretjega otroka – bila je v sedmem mesecu nosečnosti.

Partizani so tisto noč vstopili v njihov dom in začeli pobirati in odnašati vse, kar se je dalo odnesti. tako iz trgovine kot iz hiše. To je trajalo kar lep čas. Nato so starše odgnali v klet. Njo, brata in gospodinjsko pomočnico so pustili v stanovanju v hiši. Jana se je tudi spominjala, da so kmalu za tem, ko so starše odgnali, zaslišali strel, nato pa mamin vzklik: »Oj, moja otroka,« in spet strel. Nato so se aktivisti vrnili v stanovanje in jim dejali, da gredo starši z njimi, ker jim bodo kazali pot. Verjeli so jim, zato na najhujše niso niti pomislili. Čas je tekel, čakali in čakali so, da se starši vrnejo, a jih niso dočakali.

Jana in brat Slavko sta po umoru staršev ostala sama

Naslednji dan zjutraj so očeta in nosečo mamo našli v kleti ustreljena. Zakaj?! V Seznamu likvidiranih belo-plavogardistov za gospoda Petka in njegovo soprogo piše: »Bila sta pomočnika bele garde, imela sta stalne veze z vsemi označenimi belogardisti in se udeleževala sestankov. Ko so naši prišli k njim, sta se celo postavila v bran.« Kakšne neutemeljene in nesmiselne obtožbe. S takimi izmišljijami so aktivisti opravičevali svoja surova in nečloveška dejanja! Jana je tudi povedala, da se starši niso upirali. Jana in brat Slavko, ki je že pokojni, sta ostala sama. Po končani vojni sta zapustila svoj dom, svoj rojstni kraj. Postavljena sta bila pred nove težke življenjske preizkušnje. Dokler nista odrasla in prišla do poklicev, sta bila odvisna od dobrih ljudi. Jana in brat Slavko sta si potem ustvarila družini. Ker je Jana s tem spremenila priimek, sem jo zelo težko našla. Kljub številnim in očitnim ter danes dokazanim brutalnim dejanjem, ki so jih morilci OF povzročili mnogim družinam, kontinuiteta tega ne zmore ali pa noče priznati in vsaj delno popraviti povzročene krivice. Vse to so počenjali tudi zaradi materialnih koristi.

Partizani so v Kamniški Bistrici ubili Slavko Erjavšek

V statističnem pregledu Zbornika žrtev 2. svetovne vojne v občini Kamnik (Kamnik, 1998) je na strani 27 v okviru župnije Mekinje za kraj Godič pod št. 18 navedeno, da so 2. 11. 1944 v Kamniški Bistrici partizani ubili Antona Šlebirja, podoficirja (s partizanskim imenom Tošo, op. A. T.).

V istem zborniku je na strani 39 v okviru župnije Stranje za kraj Kamniška Bistrica pod št. 1 zapisano, da so 2. 11. 1944 partizani na Kopišču ubili Slavko Erjavšek, civilistko.

Iz dokumentacije, ki jo imam na voljo; je razvidno, da je tov. Tošo (Anton Šlebir) občinski sekretar KPS skupaj s tov. Filipom (F. Bernotom) obdolžil sedem že omenjenih domačinov, da so ustanavljali »belo gardo« in so jih potem aktivisti brez možnosti zagovora in brez sodbe ubili, kar sem že opisala. Sprašujem se, ali se je tov. Tošo kot politični funkcionar nenadoma izkazal za nezanesljivega, da so ga potem partizani sami ubili. Osem ljudi so ubili 1. in 14. decembra 1943, tov. Tošo pa je bil ubit 2. 11. 1944. Težko razumljivo, a resnično.

»Zveza borcev« da bi kaj povedala?!

O umoru Antona Šlebirja in Slavke Erjavšek smo nekaj malega prebrali v zadnjih letih, a nič določenega. Bila so bolj ugibanja kot pa navajanje resničnih dejstev. O tem bi danes morala spregovoriti Zveza borcev Kamniška Bistrica. Domnevam, da ima v svojem arhivu o tem kakšno dokumentacijo. Mogoče pa je tudi, da ta obstaja v kakem drugem arhivu. Ko bi zveza borcev o tem umoru spregovorila in povedala resnico, menim, da bi se marsikaj razjasnilo, tudi kar zadeva sedem v tem prispevku obravnavanih in s strani partizanov po krivici ubitih ljudi.

Tako je Angelca Turnšek leta 2003 v prvem delu prispevka Izkušnje doživetega v Demokraciji opisala komunistično-partizanski umor sedmih ljudi na območju Kamnika decembra 1943.

Angelca Turnšek, Izkušnje doživetega, Demokracija, 23. 1. 2003Konec v: Franc Turnšek, Angelca Turnšek, Stranje, partizani, umori [3]