Nadaljevanje iz: Franc Rozman - Stane: »Trinajsti bataljon«

Kjerkoli so se gibali Franc Rozman, Dušan Kveder in Peter Stante, prva dva prekaljena komunistična borca iz španske revolucije, Kveder in Stante pa izgrajena komunistična revolucionarja, člana partije od leta 1933, povsod so za seboj puščali hude zločine. V zvezi z »legendarnim« pohodom II. grupe odredov (na Štajersko) in spopadom ter hudim porazom na Jančah maja 1942 sta povezana dva izredno kruta partizanska zločina. V dveh pokolih so umorili skupno deset nedolžnih civilistov.

Sredi maja 1942 so v taborišču II. grupe odredov tekle priprave na uresničitev ukaza »glavnega poveljstva slovenskih partizanskih čet«, da krenejo čez Savo na Štajersko. Tam naj bi v sodelovanju z gorenjskimi partizani izvršili močne akcije proti Nemcem, vendar potem tudi s tem načrtom ni bilo nič. Razen seveda veliko trpljenja in mrtvih.

Pred pohodom na Štajersko sta Rozman in Kveder 17. maja 1942 poslala pod Svetega Urha »likvidatorsko« skupino, ki je ugrabila pet nedolžnih civilistov. Blizu taborišča pri Polici so jih po hudem mučenju umorili. Spominska razglednica iz leta 1943.

Komunistična »četniška banda«

Toda tik pred odhodom je štab sodeloval pri novem velikem zločinskem dejanju – pri novi, tipični revolucionarni akciji. Jože Mekinda je v svoji obsežni knjigi Pohod II. grupe odredov na Štajersko, izšla je leta 1959, zapisal (str. 219): »Tedaj sta obveščevalna služba in Narodna zaščita javili, da se zbira okoli Dobrunj četniška banda.« Štab grupe je »odredil, da polovijo četniško bando in krenejo na nove položaje šele naslednji dan«. Vse podatke o »četniški bandi« je zbral vosovec Albin Grajzer.

Mekinda (str. 219–220): »Štab grupe /Rozman, Kveder, Stante/ je takoj ukrenil vse potrebno. Bataljonski komandant Risto /Franc Mazovec/ naj bi v noči od 17. na 18. maj 1942 obkolil Dobrunje in ujel organizatorje bele garde. Vrhu tega so nekateri domnevali, da se organizira v Dobrunjah tudi 'plava garda' /.../. Ko je bataljon krenil na pot, je šel s predhodnico Albin Grajzer, kateremu je komandant Stane /Rozman/ naročil, naj stanje vnovič pregleda in šele nato sporoči, da bo obkolil Dobrunje. /.../ Albin je v večernih urah aretiral dva belogardista, ki sta se pozneje izmuznila /.../.

Bataljon je obkolil Dobrunje in izvedel hišne preiskave. Ob tej priliki so prijeli Franca Jakoša, čevljarja iz Dobrunj, Franca Jakoša ml., pleskarja iz Dobrunj, Maksa /prav Milka/ Cankarja, dijaka iz Dobrunj, Janeza Pavčiča, študenta in Franca Jakoša, študenta iz Bizovika. Aretirali so tudi dve ženski ...«

Bataljonski komandant Franc Mazovec - Risto je ponoči od 17. maja 1942 obkolil Dobrunje ter ugrabil »organizatorje bele garde« in »četniške bande«.

Partizani so peterico ugrabljenih pod Svetim Urhom hudo mučili

Ugrabljene so odgnali v partizansko taborišče pri Polici. Tam so jih med »zasliševanjem« hudo mučili, kar so kasneje povedale prisotne priče (o tem zločinu, ki je imel za nadaljevanje dogodkov leta 1942 v Sloveniji hude posledice, sem podrobneje pisali v prispevku Ugrabitev pod Urhom v Demokraciji, 13. 2. 2003, še bolj podrobno pa je opisan v knjigi Karel Wolbang, Jožef Kočar, Rekviem za organista, Družina, 1998).

Mekinda je v svoji knjigi objavil tudi zapisnik zaslišanja, ki ga je štab II. grupe odredov (Rozman in Kveder) poslal »glavnemu poveljstvu«, nato pa je zaključil (str. 220–224): »Na podlagi vseh teh dejanj, katere so obtoženci priznali, je vojaško sodišče pri Štabu II. grupe odredov v imenu Osvobodilne fronte izreklo za obtožence smrtno kazen.«

Partizanski umor petih civilistov

Peterico civilistov so umorili v Krčmarjevem gozdu nad Blisko vasjo pri Polici. Naj omenim, da »dejanja«, ki naj bi jih »obtoženci priznali« (ob hudem mučenju) nimajo nikakršne zveze s kakšnimi dejanji, ki bi jih kdor koli lahko sankcioniral; še najmanj pa Rozmanova zločinska združba (morda se bo ob teh besedah kdo zdrznil, češ da so preostre, toda samo te besede natančno označijo Rozmanovo druščino in dejanja, ki jih je počela).

Poleg tega je Rozmanov štab »glavnemu poveljstvu« poslal še »vojno poročilo«, kjer je med drugim zapisal: »Dne 18. V. je obveščevalna služba javila v naš štab, da se v gozdovih v bližini Dobrunja mobilizira belogardistično-četniška banda. Takoj je bil na lice mesta poslan partizanski oddelek, ki je to bando obkolil in ujel. /.../ V smislu dekreta Izvršnega odbora OF so bili obsojeni na smrt in ustreljeni sledeči belogardisti ...«. Poročilu je dodano pojasnilo, da se je »odhod zavlekel« tudi zato, »ker so prej zasledovali četniško bando«.

Izkop ugrabljenih v Dobrunjah in Bizoviku ter umorjenih pri Bliski vasi pri Polici (Janeza Pavčiča), 20. marca 1943.
VIR: knjiga Aleš Nose

Kako je bilo s komunistično bando?

Kjerkoli so se gibali Franc Rozman, Dušan Kveder in Peter Stante, prva dva prekaljena komunistična borca iz španske revolucije, Kveder in Stante pa izgrajena komunistična revolucionarja, člana partije od leta 1933, povsod so za seboj puščali hude zločine. Tudi na naslednjih kilometrih svoje poti.

Komunisti so druge obkladali z vsem mogočim negativnim besednjakom, kot v tem primeru z bando in jih pri tem s pomočjo tega besednjaka ubijali. Vsakemu je jasno, da so bili oni, povsem nelegitimni in nelegalni, banda, v tem ter v neštetih drugih primerih morilska banda.

Na še en pohod smrti – poimenovan »bitka na Jančah«

Ponoči 19. maja 1942 je II. grupa odredov vendarle odšla na pot proti Savi in Štajerski. Prešli so nemško-italijansko »mejo« med Kožljevcem pri Polici in Trebeljevim. Ker je njihova pot v naslednjih kilometrih povezana s kasnejšim strahotnim zločinom, ki mu je spet botrovala velika partizanska trojica – 25. maja so partizani v Gozd-Reki umorili pet članov družine Černe (o primeru sem pisal v dveh prispevkih: Mit in resnica in Pohod smrti, 4, in 11. julija 2002 v Demokraciji) –, si oglejmo, kako so pot dolge partizanske kolone od Prežganja, mimo Černetove (Mokotarjeve) domačije v Gozd-Reki opisali različni pisci.

Opisi se bistveno razlikujejo, iz česar je razvidno, da so nekateri avtorji opis podredili scenariju, da so Černetovi gibanje II. grupe izdali Nemcem, zaradi česar so jo ti pri Jančah obkolili, napadli in preprečili njen pohod na Štajersko, in po katerem so bili potem za to dejanje »kaznovani s smrtjo«. Tudi če ne bi bilo drugih opisov, ki kakšne izdaje sploh ne omenjajo, je scenarij z izdajo poln nelogičnosti in prav neverjetne obtožbe.

Prevoz po izkopu ugrabljenih v Dobrunjah in Bizoviku ter umorjenih pri Bliski vasi pri Polici, 20. marca 1943. VIR: knjiga Rekviem za organista

Dali so si duška s krutim psevdomaščevalnim zločinom

Poglejmo zato, kako je ta uvodni del poti julija 1952 v takratnem režimskem dnevniku v kratkem podlistku z naslovom Borba II. grupe odredov na Jančah opisal Jože Mekinda - Iztok, avtor obširne knjige o II. grupi odredov, ki je izšla leta 1959. Bilo je deset let po dogodku in očitno je oblast preživele borce tako prevzela, da so povsem pozabili na realnost oziroma da bo morda kdaj kdo njihove javno objavljene zapise kritično pretresal ter ocenjeval njihova dejanja.

Zagotovo se je zgodba o izdaji porodila v Rozmanovi in Kvedrovi glavi že ob katastrofalnem porazu na Jančah ali takoj po umiku nazaj na Polico. Gotovo jima je moral kdo, ki je poznal Černetove, prišepniti, da so oni izdajalci oziroma krivci, da so se nadnje na Jančah zgrnili Nemci. Takrat, takoj po dogodkih, ki so hudo zarezali v duše, se niso spraševali o svojem početju ali o logiki svojih obtožb. Dali so si duška s krutim psevdomaščevalnim zločinom. Z njim so kompenzirali svoj del krivde, saj so jo zvalili na grešnega kozla, na »izdajalce«.

Pokop umorjenih maja 1942, v Bizoviku marca 1943. VIR: knjiga Rekviem za organista

Nora Mekindova »pravljica«

Mekinda se je deset let kasneje, leta 1952, sicer poskušal potruditi, da bi napisal prepričljivo zgodbo, vendar mu to seveda ni moglo uspeti. Skoval je naslednji zapis (dogaja se sredi bojev pri Jančah): »Komandant Stane /Rozman/ in Tomaž /Kveder/ sta odšla v štab, da bi se skupno s Skalo /Stante/ in Marokom /Kolmanom/ pomenili o situaciji. /.../ 'Glej, izdani smo,' je dejal Tomaž komandantu Stanetu, ki je še vedno proučeval nemški načrt za napad na partizane.

'Izdani, izdani.'

Se še spominjate lepe ženske postave, zavite v volneno ruto, kako je stala v senci luninega svita za priprtimi vrati? Mimo je korakala kolona in ženska je štela, štela. Njene grudi so se divje dvigale in padale. Vse bo naredila za ljubčka gestapovca. Toda vse to za ceno življenj 513 mož. Prekleti gestapo!

Stane je strmel nad strašnim izdajstvom. Podatki so točni, ženska je dobro štela. Pravilno je označena pot, kjer smo hodili in kjer smo mislili prekoračiti. Savo. Toda Sava je zasedena. Točno so označene zasede ob Savi. /.../

'Kdo bi si mislil, da je imela pri sebi kar dva ljubimca gestapovca, ki sta nas opazovala skozi okno. Fricem bomo dali vetra, naj le še malo potrpe.' Tako je govoril Stane ostalini članom štaba in prekladal svoj čik, Tomaž pa je slonel ob njem. Tu nad tem izdajstvom so bili sklonjeni trije ljudje, ki jim je brez vsakega pridržka zaupalo svoje življenje 500 mož. Stane, Tomaž, Skala, to so imena, ki bodo za vedno zapisana v zlati knjigi našega partizanstva.«

Res nepojmljivo nakladanje.

Pokop umorjenih maja 1942, v Bizoviku marca 1943. VIR: knjiga Rekviem za organista

Dviganje grudi v noči

Iz tega zapisa se vidi, naj bi bil vprašanje izdaje prvi sprožil Kveder, kar glede na to, da je nenehno veliko pretiraval, kot bomo videli v nadaljevanju, in je bil tudi neformalni vodja partizansko-revolucionarnega »sodišča« v enoti, ne bi bilo nič čudnega. Rozman je Kvedrovi bujni domišljiji seveda z lahkoto nasedel.

Praktično vse, kar se tu očita Černetovim v zvezi z »izdajstvom«, je nelogično ali prav malo verjetno. To, da bi »ženska« štela mimo korakajočo kolono, je zelo malo verjetno. Najprej, saj nihče tam okoli ni vnaprej vedel, da se bodo takrat tam mimo pomikali partizani, da bi jih potem zavestno počakal in nato štel. Poleg tega je bila noč, ne glede na omenjeno mesečino, kar je verjetno bolj pesniška fraza. »Pravilno« naj bi bila celo označena partizanska pot, kjer so hodili in kjer so nameravali preiti Savo, kar je sploh povsem nelogičen očitek. Kvečjemu bi takšne podatke lahko dal Nemcem samo nekdo iz partizanskega štaba, nikakor pa ne kdo od okoliškega prebivalstva. Nadalje, le kako naj bi vedeli, da sta pri Černetovih dva »ljubimca« in »gestapovca«, kakor je Mekinda tu pomešal kasnejši podatek ter ga položil v Rozmanova usta že kar na Jančah. Da ne govorimo o neresnih navedbah o »lepi ženski postavi«, zaviti »v volneno ruto«, in kako so se njene grudi »divje dvigale in padale«.

Branje te pravljice bi bilo smešno, če ne bi hitro zatem Rozmanovi partizani člane te družine zaklali na najbolj grozovit način.

Grob Franca Jakoša, pripadnika vosovske izmišljije s »četniško bando«, na pokopališču v Bizoviku.

Spreminjanje »pravljice«

V svoji knjigi Pohod II. grupe odredov na Štajersko, ki jo je Jože Mekinda, udeleženec opisanih dogodkov izdal leta 1959, sedem let po svoji prej citirani pravljici, je bil že veliko bolj skop z opisom (str. 227): »Več kilometrov dolga kolona se je vila pod vasjo Trebeljevo čez glavno cesto mimo Mokotarja pri Štrusovem mlinu. Tu je zavila z glavne ceste v dolino pod vasjo Račica. Ravno toliko se je zdanilo, da so borci lahko videli pri Mokotarju priprta vrata, za njimi pa so v poltemi opazili žensko postavo.

»'Glej, nekdo nas ogleduje,' je opozoril Karo četnega komandirja.

Odgovorjeni je samo skomignil z rameni in stopil naprej. Nihče si pa ni mislil, da bi za vrati bila prodana duša, ki je komaj čakala, da je bila patrulja mimo in da je šla javit Nemcem, kam so se oddaljili partizani.«

Kljub Mekindovim obširnim in neverjetno »podrobnim« opisom dogodkov v tej knjigi (ves čas ji verodostojnost jemlje tudi uporaba premega govora) tu več ni ne »luninega svita« ne »volnene rute« ne grudi, ki so se »divje dvigale in padale«. Poleg tega Mekinda tu omenja najprej »več kilometrov dolgo kolono«, na koncu pa le še patruljo. Pa tudi očitek, da naj bi komaj čakala, kdaj bodo mimo, da bi potem »šla javit Nemcem, kam so se oddaljili partizani«, ni logičen. Kako pa naj bi vedela, kam so se »oddaljili«?

Opis pri Ladislavu Gratu je povsem drugačen, kot pri Mekindi

Drugi udeleženec dogodkov Ladislav Grat - Kijev je v svoji knjigi V metežu, izšla je deset let za Mekindovo (Ljubljana, 1969), dogajanje, povezano s tem, zakaj oziroma kako so jih Nemci odkrili, opisal drugače. Omenil je nemško postojanko na Prežganju, v bližini katere je dolga kolona šla. Zapisal je naslednje (str. 13–14): »Borci nismo vedeli, kdaj smo šli čez mejo. Danilo se je že, ko smo šli mimo manjše kmetije in tam zavili z glavne ceste na stransko pot proti severu.«

Recimo, da je to opis pohoda mimo Černetove hiše; očitno je malo pomešal vrstni red. »Mudilo se nam je naprej – porajal se je dan in previdnost nam je narekovala, da moramo čimprej do gozda. Bil je že dan, ko smo se pognali v hrib /.../ Brž ko smo se za silo utaborili in se razgledali, smo ugotovili, da nismo daleč od prežganjske cerkve, ob kateri so imeli Nemci postojanko. Med cerkvijo in nami je ležala ozka dolina, vendar pa so bili Nemci nad nami in bi bilo slabo za nas, če bi nas začeli obstreljevati. /.../ Kmalu smo zagledali okoli cerkve postave v uniformah – Nemce! Bilo jih je precej, postopali so okoli cerkve in se razgledovali, mi pa smo skrbno opazovali vsak njihov gib. Takrat še nismo vedeli, da smo bili že izdani.«

To, da bi bili tu »že izdani«, je seveda nov nesmisel. Poglejmo naprej: »Tesnobno smo se ozirali proti cerkvi /.../ Nemci onkraj doline že kažejo proti nam in se posvetujejo. Med nami vlada napeta tišina. /.../ Proti deseti uri se oglasijo rezki rafali naših strojnic na našem začelju. /.../ Nemudoma smo se premaknili skozi redek gozd, ne da bi nas Nemci s Prežganja nadlegovali. Ko smo bili spet na kolovozu, sem zagledal v dolini pod seboj ujetega Nemca.«

In tako naprej, sledijo nadvse podrobni opisi boja pri Jančah kot pri Mekindi. Od izdajstva Černetovih je tu ostal samo še droben namig. Grat bi mu verjetno namenil vsaj nekaj stavkov, če bi vanj verjel, saj je v svoji knjigi na drugih mestih podrobno opisoval partizanske umore in druge nečednosti.

Spomenik »narodnemu heroju«, velikemu partizanskemu (VOS, VDV) morilcu Francu Grajzerju - Albinu v Stični. Maja 1942 je Grajzer na obrobju Ljubljane, v Dobrunjah in Bizoviku, vodil ugrabitev petih civilistov ter jih s svojo morilsko skupino umoril pri Polici. FOTO: Ivo Žajdela

Konec partizanske »pravljice«

V knjigi o Dušanu Kvedru, izšla je leta 1976, se je avtorica Vida Rojic glede tega dela pohoda sklicevala na pisanje Ivana Ferleža v njegovi tudi obsežni knjigi Druga grupa odredov izleta 1972. Mekindovo obsežno knjigo je povsem ignorirala. Po Ferležu je zapisala naslednje: »Z Malega vrha so se po kratkem postanku spuščali proti Šmartnemu pri Litiji. Kolona borcev je bila dolga dober kilometer. Na poti jih je opazila tričlanska nemška patrulja. Med zaščitnico in Nemci se je vnel kratek spopad, v katerem je padla prva partizanska žrtev pohoda – mitraljezec; ranjen pa je bil njegov pomočnik. Ko je nato nemška patrulja naletela na partizansko zasedo, je padel sovražni vojak, drugi nemški vojak je bil ranjen, tretji pa je pobegnil.«

Spomenik »narodnemu heroju«, velikemu partizanskemu (VOS, VDV) morilcu Francu Grajzerju - Albinu v Stični. V Ljubljani je po njem še 33 let po demokratizaciji poimenovana ulica (v Vevčah). FOTO: Ivo Žajdela

Partizanski način razmišljanja je bil revolucionaren oziroma zločinski

Poglejmo še Ferležev opis. Njegova knjiga Druga grupa odredov (Ljubljana, 1972, 640 strani) je bila napisana predvsem zato, ker je bila Mekindova knjiga iz leta 1959 neverodostojna in zaradi nenehne uporabe premega govora (literarizirana kronika) praktično neuporabna. Pomembna pa je zato, ker vendarle kar dobro prikazuje partizanski način razmišljanja – česar pri Ferležu »seveda« ni – ta način razmišljanja pa je bil revolucionaren oziroma zločinski.

Ferlež, sam borec II. grupe odredov, je zapisal: »Čeprav je bataljon prešel mejo kot najbolj kritično točko v tej noči v temi in neopaženo, dober kilometer dolga kolona pri nadaljevanju pohoda ni mogla več ostati prikrita. Ko je z glavne ceste zavila v jarek, so borci videli, kako jih nekdo opazuje skozi na pol odprta vrata bližnje hiše, vendar ni takrat nihče temu posvečal večje pozornosti. Po vsej verjetnosti je opazovalec kasneje opozoril tričlansko nemško patruljo, ki je krenila po sledi in s streli presenetila počivajočo zaščitnico. /.../

Ko je kolona pri Burgarju prek čistine nadaljevala pot proti Koškim poljanam, so jo iz Prežganja opazovali nemški obmejni stražarji, ki se niso niti prikrivali, vendar zaradi velike razdalje ni prišlo do streljanja.«

»Velika« trojica Dušan Kveder - Tomaž, Franc Rozman - Stane in Peter Stante - Skala. Kamor koli so šli ti »legendarni« partizanski komandanti s svojimi partizani, povsod so za seboj puščali kupe ubitih, ropanje in strašno gorje. VIR: Arhiv Slovenije

Krvavi partizanski ples z noži

Tu ni več sledu o kakšni izdaji. Gratova in Ferleževa pripoved sta si tu povsem blizu in neskončno daleč od Mekindove. Ferlež v svoji dokaj resni knjigi pač ni mogel več navajati očitnih nesmislov in neresnic. Morda je kdo kolono res opazoval skozi »na pol odprta vrata« pri Černetovih?

Prav verjetno je, da so se Nemci, ko so šli po dobro vidni sledi, ki jo je za seboj puščalo čez 500 vojakov, pri Černetovih, kjer so sledi zavile s ceste, spraševali, kaj so videli in kam je kolona zavila, saj so to v takšnih primerih pač klasična vprašanja. Toda kaj bi jim lahko Černetovi pri tem pomembnega povedali, razen tega, da so videli partizansko kolono, ki je šla mimo njihove hiše?

Zato je »obsodba«, da so izdali II. grupo odredov, da so s tem krivi za hud poraz na Jančah in za zelo mučen umik nazaj čez »mejo« ter da so s tem »krivi« za neuspeli pohod na Štajersko, neizmerno krivična. »Španca« (Rozman in Kveder) sta si Černetove izbrala za žrtvene kozle, tja sta poslala morilsko skupino partizanov, ki je nato pri Černetovih uprizorila pravi pokol – z noži so poklali pet članov družine, dva pa hudo ranili.

Nadaljevanje v šestem delu: Franc Rozman - Stane: Pokol v Gozd-Reki.