Nadaljevanje iz: Franc Rozman - Stane: »Osvobajanje« Gorenjske

28. maja 1942 je partizanska enota, ki sta jo vodila Boris Čižmek - Bor in Rudi Knez - Silas, pri Blagovici umorila dve osebi in izropala njuno hišo. Še pred tem so v svoji enoti, 1. Štajerskem bataljonu, ubili tri ljudi. Tudi v Savinjski dolini so ubili »nekaj« ljudi.

6. julija so na Mrzlici požgali planinski dom in lovsko kočo na Gozdniku (Ivan Ferlež, Druga grupa odredov in štajerski partizani 1941–1942 (Ljubljana, 1972, str. 448). 5. avgusta je Štajerski bataljon zažgal in uničil mozirsko planinsko kočo, ne­kaj dni kasneje kočo na Smrekovcu, 30. avgusta pa še kočo na Uršlji gori (Ferlež, str. 452).

Delo je leta 1942 na Pohorju, že pod neposrednim poveljstvom Franca Rozmana - Staneta, dokončal (»legendarni«) Pohorski bataljon. Štab je sestavil štiri močnejše skupine, ki so 8. oktobra odšle vsaka k svojemu cilju in še isto noč zažgale koče na Pungartu, Senjorjev dom, Hutterjevo vilo in nekaj drugih objektov, naslednjo noč pa še Vitanjske bajte (Ferlež, str. 545). To ti je bil »narodnoosvobodilni boj«. Vse te podatke navaja v svoji knjigi o Drugi grupi Ivan Ferlež. Kot tudi mnoge druge, ki jih navajam v nadaljevanju.

Franc Rozman - Stane na konju.

»Osvobajanje« v smrt

Na Štajerskem je 1. Štajerski bataljon imel opravka predvsem z vermani, ne pa s kakšnimi »klasičnimi« nemškimi vojaki. Med vermani je bilo tudi precej slovenskih prisilnih mobilizirancev v nemško vojsko. Nemci so v nasprotju z Italijani proti partizanom nastopali čisto drugače. Povsod, kjer so jih zasledili, so jih divje preganjali. Najhuje pa je bilo, da so se za vsako partizansko akcijo, predvsem takšno s smrtnimi žrtvami, kruto znašali nad nemočnimi in nedolžnimi civilisti – množično so streljali tako imenovane talce v Mariboru in Celju.

Za maj 1942 na primer je Ivan Ferlež navedel, da so patrulje tretje čete Štajerskega bataljona v Savinjski dolini izvajale »oskrbovalne akcije«, kar je za ljudi, ki so jih te akcije doletele, pomenilo ropanje živeža in drugega blaga, »kaznovale pa so tudi nekaj iz­dajalcev in okupatorskih sodelavcev«.

18. maja so napadli orožniško postajo v Ljubnem. Kakšen pomen so imele tovrstne akcije? Ubili so pomožnega policista in gasilca, en orožnik je bil huje ranjen. Uničili so še dve motorni kolesi, razlili bencin in zažgali stavbo orožniške postaje. Izropali so tudi trgovino, potem pa so se umaknili v Mozirske planine. Nemci so se kruto maščevali. 21. maja so razglasili, da so kot povračilo v Mariboru ustrelili 35 talcev. Ivan Ferlež (str. 442) je, kot je bilo za propartizansko literaturo običaj, zapisal, da je napad na Ljubno »popolnoma uspel«. Toda za kakšno ceno! Ta komunistov, pa naj je bila še tako visoka, ni nikoli prav nič zanimala.

8. oktobra 1942 so partizani pod neposrednim vodstvom Franca Rozmana - Staneta požgali planinske koče na Pohorju: na Pungartu (na sliki), Senjorjev dom, Hutterjevo vilo in nekaj drugih objektov, naslednjo noč pa še Vitanjske bajte.

Partizanska krivda za talce

V tem priložnostnem zapisu seveda ne bom navajal vseh podobnih partizanskih akcij, kot je bila tista v Ljubnem, toda vedno so se zaradi vsake takšne »akcije« Nemci kruto znesli nad civilnim prebivalstvom. Zato je sprevrženo, da so in še danes talce štejejo med svoje žrtve, češ, koliko žrtev so imeli. V resnici pa so bili talci žrtve, ki jih imajo na svoji vesti partizani, ki so bili ne glede na krčevite nasprotne trditve le revolucionarna vojska. Organizirali ter vodili so jih komunisti in so jih uporabljali le za svoj projekt priti na oblast.

Hutterjeva vila nad Ribnico na Pohorju.

Ruška četa je v Maribor poslala posebno »likvidatorsko« trojko

Nadaljujmo s Ferležem. Konec julija in v začetku avgusta 1942 je 4. četa Štajerskega bataljona v Zasavju »kaznovala več izdajalcev«. Kozjanska četa je 3. julija pri Štorah »kaznovala izdajalca« (Ferlež, 461). Takoj po ustanovitvi je Šaleška četa 5. julija v Ravnah »kaznovala enega od izdajalcev«. Tudi slovenjegoriška četa, vodila sta jo komandir Vinico Reš in politkomisar Zvonko Sagadin, je junija ter julija 1942 v Kicarju, Janežovcih in Levanjcih pri Ptuju »kaznovala izdajalce« (Ferlež, 466).

Ruška četa je v Maribor poslala posebno »likvidatorsko« trojko, ki je 30. oktobra pred njenim domom ustrelila »izdajalko« Sonjo Oman (Ferlež, 481).

Glede Moravške čete, vodila sta jo komandir Ivan Remic in politkomisar Ivan Komelj, je Ferlež zapisal, da zaradi slabe oborožitve ni delala večjih akcij. Plenila je hrano, »še bolj pa je bila aktivna, ko je bilo treba uničevati izdajalce« (Ferlež, 483).

8. oktobra 1942 so partizani požgali Hutterjevo vilo nad Ribnico na Pohorju.

Silas in enooki Luka

Takoj ko je štab II. grupe odredov konec avgusta prišel na Štajersko, se je lotil reorganizacije tamkajšnjih enot. Nekatere omenjene čete sta »Španca« 11. septembra na Čreti na Dobrovljah »reorganizirala« v bataljone. Za vodjo obveščevalne službe sta postavila Rudija Kneza - Silasa, nekdanjega poveljnika l. Štajerskega bataljona. Verjetno tudi zato, ker se je ta bataljon odlikoval predvsem po tem, da je spomladi in poleti 1942 zavzeto izvrševal Rozmanovo povelje o doslednem ubijanju »izdajalcev«. Umori civilistov so zanj postali rutina. V pomoč na novi funkciji sta mu dodelila Ivana Tlakerja - Luko, še enega, ki je v naslednjih letih sodeloval pri krvavih umorih nedolžnih ljudi na Štajerskem.

Senjorjev dom na Pohorju, ki so ga 8. oktobra 1942 požgali partizani.

Partizani niso bili nikakršna legalna ali legitimna vojaška organizacija

Glede navodil, s katerimi sta Rozman in Dušan Kveder - Tomaž poslala Borisa Čižmeka - Bora na Štajersko (»Vse izdajalce morate pobiti.«), je Ferlež napisal (str. 488): »Proti izdajalcem, ki so s svojim početjem sovražniku omogočali, da je uničeval pristaše narodnoosvobodilnega boja, ali pa so jih Nemci najeli, da zasledujejo partizane, so enote nastopale zelo odločno, vendar pa tudi obzirno. Uničevale so le najbolj zagrizene, druge pa kaznovale tako, da so jim jemale živež in živino.«

Vedno znova treba ponavljati: partizani niso bili nikakršna legalna ali legitimna vojaška organizacija, ki bi lahko počela takšna huda dejanja, kot so ropanje in umori. Bili so paravojska teroristične politične partije ter kot takšni, roparji in morilci, izrazito zločinska združba.

Glede Savinjskega bataljona je Ferlež zapisal (str. 513), da je 20. septembra 3. četa na Kalu pri Hrastniku »kaznovala nekega izdajalca«. Potem ko so Nemci 1. četo 29. septembra zasačili na Menini planini, so ubili osem borcev. Oktobra je bil bataljon zaradi nenehnih nemških hajk v slabem stanju: »izčrpani borci so komaj še prenašali napore vsakodnevnih premikov. Hodili so le še v prehranjevalne akcije in uničevali najhujše izdajalce« (tako Ferlež, str. 516).

Partizanska »Španca«, prvi Dušan Kveder - Tomaž, drugi Franc Rozman - Stane. VIR: Arhiv Slovenije

Rozmanov komandant

Kozjanski bataljon je jeseni vodil Franc Mazovec - Risto, eden od vodilnih Rozmanovih vojakov, ki se je na Pugledu pod Rozmanovim in Kvedrovim vodstvom, tako kot še vrsta drugih, kalil v prihodnje partizanske vodje. Takrat je sodeloval pri zločinih na območju vzhodno od Ljubljane, med drugim pri ugrabitvi petih civilistov pod Svetim Urhom maja 1942 (o tem sem pisal v 5. nadaljevanju).

Ferlež navaja akcije njegovega Kozjanskega bataljona jeseni 1942: npr. 19. septembra »v poznih večernih urah« sta dve četi »rekvirirali živila in blago« v trgovini v Prevorju (str. 529), 2. četa je v noči na 5. oktober v Silovcu »usmrtila krajevnega blokovnega vodjo«, 3. četa pa je isto noč »naredila več rekvizicij na Vetrniku in v Zagorju, med Planino in Pilštanjem« (str. 532). 2. četa je 23. oktobra v Zdolah »zaplenila« živež pri kočevarjih in besarabskih Nemcih. Ta četa je do konca decembra v okolici Bizeljskega in Brežic, »večinoma pri naseljenih Kočevarjih, na državnih posestvih in v trgovinah, na 17 mestih zaplenila živež, živino in druge potrebščine. Ustrelila je tudi tri najbolj nevarne okupatorjeve sodelavce (str. 533), nakar so še drugi iz strahu pred kaznijo poiskali zavetje v okupatorjevih postojankah. Četa je zaplenila njihovo imovino, hiše in gospodarska poslopja pa v nekaterih najhujših primerih zažgala in uničila« (str. 533–534).

18. februarja 1943 so jo Nemci pri Drenovcu obkolili in uničili, ubili so 14 borcev, nekatere ranjene pa so zajeli. Tudi 3. četa je do zadnjih dni decembra 1942 izvedla 15 večjih »preskrbovalnih akcij«, poleg tega pa še »zaplenila hrano in živino pri naseljenih kočevskih Nemcih in nekaterih drugih okupatorjevih sodelavcih« (str. 536), ter 3. novembra »izpraznila« (beri: izropala) trgovino v Koprivnici zahodno od Podsrede. Med prezimovanjem na Medvednici je štab Kozjanskega bataljona, vodil ga je Franc Mazovec - Risto, »zbral vse potrebne podatke o izdajalcih« (str. 537). Za nove umore.

Franc Rozman - Stane in njegov šef, vodja komunistične revolucije Edvard Kardelj.

Žrtve Kvedrove propagande

Za vse te in vrsto manjših akcij, kjer so nastradali predvsem nemški orožniki oziroma vermani, so se Nemci celo leto 1942 strahotno znašali z množičnim streljanjem talcev. Samo v začetku oktobra 1942 so zaradi teh »osvobodilnih akcij« v Mariboru ustrelili 143 talcev. Skupno so leta 1942 v 21 streljanjih ustrelili 886 talcev. Vse imajo na vesti komunisti. Poleg tega so zasledovali vsako partizansko enoto, če so ji kje prišli na sled.

Tako je prišlo tudi do tragedije na Dobrovljah 7. novembra 1942. Komandant Franc Rozman je bil takrat na Pohorju, kjer je inštruiral Pohorski bataljon. Tako je imel poveljevanje v svojih rokah politkomisar II. grupe odredov Dušan Kveder - Tomaž, ki pa je bil precej neuravnovešena osebnost, saj je s svojo lažnivo komunistično propagando (bil je prekaljen komunist od leta 1933), s katero je nenehno obsipaval okolico, kjer koli se je pojavil, zapeljal v smrt mnoge partizane.

Franc Rozman - Stane (levo) s komandantom 14. divizije Mirkom Bračičem (10. 12. 1943 so ga v Kočevju ubili partizani sami).

Slep za opozorila – in realnost

Kveder je izkoristil Rozmanovo odsotnost in organiziral napad na nemški poštni avtobus in spremni policijski avtomobil 4. novembra pri Spodnjih Krašah v Zadrečki dolini (Ferlež, str. 518). V akcijo je poslal Savinjski bataljon, ki je ob cesti postavil zasedo. Ubili so šest policistov, dva so zajeli, sedem civilnih potnikov v avtobusu pa so s streljanjem ranili. Oba avtomobila so zažgali.

Po tej akciji sta štaba savinjskega odreda in bataljona opozorila politkomisarja Kvedra, da se morajo umakniti z Dobrovelj, saj jih bodo Nemci zdaj zagotovo napadli. Toda ta je vzneseno, kot navadno, raje »načrtoval« nove napade na okoliške postojanke vermanšafta, kot je zapisal Ferlež (str. 519).

Dušan Kveder - Tomaž (četrti) in Franc Rozman - Stane (peti) s partizanskimi poveljniki.

Za »akcijo« v Spodnjih Krašah so Nemci ustrelili 97 talcev

Maščevanje Nemcev je bilo strahotno. Obkolili so Dobrovlje. Kveder je žrtvoval del enote z ukazom, naj varuje preboj glavnine iz obroča. Tej se je res uspelo umakniti, toda Nemci so ustrelili 17 borcev te zaščite, pet pa ujeli (kasneje so jih razkazovali po celjskih ulicah, potem pa tudi te ustrelili; dva Slovenca so ubili po Dobrovljah). Savinjski bataljon je bil tako razbit, da je s tem nehal obstajati. Takoj po napadu na poštni avtobus pri Spodnjih Krašah so Nemci v Mariboru iz maščevanja ustrelili 97 talcev.

Na Ptuju častijo »narodnega heroja«, zločinca Dušana Kvedra s spomenikom v parku ob Dravi. FOTO: Ivo Žajdela

V Kvedru se je nakopičila taka zavest krivde, da so mu odpovedale noge 

In politkomisar Dušan Kveder? Poglejmo, kaj je o tem napisala Vida Rojic v knjigi o njem (Dušan Kveder - Tomaž, Maribor, 1976, str. 178): »Tomaž je po preboju iz sovražnikovih klešč predvideval tragično usodo borcev, ki so ščitili umik štaboma in prvi ter drugi četi. V njem se je nakopičila taka zavest krivde, da so mu noge odpovedale in tovariši so ga prenesli na novo postojanko – v gozdove nad Motnikom. Razumljivo, da so mu komandant Savinjskega odreda Alojz Kolman - Marok in politični komisar Boris Čižmek - Bor ter pomočnik komandanta II, grupe /Rozmana/ Peter Stante - Skala očitali, ker jih ni poslušal, ko so predvidevali na Dobrovljah poraz in hude izgube.«

121 življenj v enem dnevu

Rojiceva je dodala Čižmekove besede: »Šele po boju na Dobrovljah je odstopil od mnenja, da so štajerski partizani premalo pogumni. Da bi v njih poteptal strah in malodušje, je do dobroveljske tragedije nastopal pred partizani s spodbudnimi besedami, ki so se odmikale od resnice. Trdil je, da bo nemška vojska kmalu obnemogla, da se proti partizanom bojujejo le še stari nemški soldati in invalidi z berglami.«

Kveder je bil notoričen lažnivec. Ko je nekaj dni kasneje napisal »glavnemu poveljstvu« poročilo, je dobroveljsko tragedijo, za katero je nosil vso odgovornost (za smrt 121 Slovencev), povsem zamolčal. Toda niti odgovornost za tolike smrti in lastni živčni zlom ga nista ustavila.

Tabla z napisom Ulica heroja Staneta v Mariboru. FOTO: Ivo Žajdela

 Nadaljevanje v devetem delu: Franc Rozman - Stane: Od poraza do poraza.