Nadaljevanje iz: Franc Rozman - Stane: Tam na Pugled gori

V tem času so bile razmere za partizanjenje na Dolenjskem precej ugodne, saj Italijani zlepa niso izvajali operativnih akcij, razen, kot smo videli, v primeru Pugleda, ko so jih izzvali. Nekaj drugega je bilo v nemški okupacijski coni, kjer so Nemci vojaško reagirali na vsak znak o upornikih. Zato je bila Dolenjska leta 1942 prava topla greda za organiziranje in izvajanje komunistične revolucije. Prav zaradi takšnih razmer pod italijanskim dokaj milim okupacijskim sistemom se je revolucija v Ljubljanski pokrajini v tem obdobju razvila v pošastne razsežnosti.

Samostan v Stični, pogled iz zraka. Rozmanovi partizani so leta 1942 oropali tudi stiške menihe. FOTO: p. Branko Petauer

Franc Rozman in Dušan Kveder: »Vse izdajalce morate pobiti.«

Franc Rozman in Dušan Kveder sta kot predhodnika na Štajersko poslala Borisa Čižmeka - Bora in ga opremila s pisnimi navodili, v katerih je med drugim pisalo (Jože Mekinda, Pohod II. grupe odredov na Štajersko, Ljubljana, 1959, str. 134): »Vse izdajalce morate pobiti.« Tako izrecnega ukaza za Nemce oziroma za okupatorja v teh navodilih ni bilo. Čižmek in Rudi Knez - Silas, poveljnika l . Štajerskega bataljona, sta Rozmanova navodila dosledno izvajala.

28. maja 1942 je njuna enota pri Blagovici umorila dve osebi in izropala njuno hišo. Še pred tem so v svoji enoti ubili tri ljudi. Tudi v Savinjski dolini so ubili »nekaj« ljudi. V začetku junija so na Mrzlici požgali planinski dom in lovsko kočo na Gozdniku (vse te podatke navaja v knjigi Druga grupa odredov Ivan Ferlež, Ljubljana, 1972, str. 448).

Ko se je bataljon premikal proti Kremenjeku (vzhodno od Muljave), je »na poti naletel na dva vohuna, ki sta jih zasledovala«, kot je zapisal v svoji knjigi Jože Mekinda (str. 135). Ko je zapisal, da sta prejela »zasluženo plačilo«, je dodal: »V bataljonu pa se je takrat udomačil za tak postopek izraz, da je odšel v 'trinajsti bataljon' ali da ga je 'povohala Matilda'.«

Rudi Knez - Silas in Boris Čižmek - Bor, komandant in politkomisar 1. Štajerskega bataljona leta 1942. Franc Rozman - Stane jima je pisno ukazal, da morajo ubiti vse izdajalce, in to sta dosledne izvajala. Silas tako, da so ga morali celo sami ubiti. Toda ukaz za morilsko pot je dal Rozman.

15 umorjenih zaradi zločinskega ukaza

Na Kremenjeku je drugi Štajerski bataljon vodstvo preimenovalo v I. partizansko brigado. Ker so bile aprila 1942 zveze z ljubljanskim »glavnim poveljstvom« (Francem Leskoškom in Borisom Kidričem) nekaj časa pretrgane, do bataljona ni prišel ukaz, da je preimenovan v II. grupo odredov (druga pomeni po območju Štajerska, prva je bila namenjena Gorenjski, tretja pa Dolenjski), tako da je do preimenovanja v II. grupo odredov prišlo šele 1. maja.

Aprila je Rozmanova »brigada« razvila precejšnjo aktivnost. Takoj na začetku je odšla 3. četa Ristovega bataljona v Trebnje, da bi tam »likvidirala narodnega izdajalca«, lesnega trgovca Ivana Bana. Ker ga niso našli doma, so se pomaknili na Gradišče, se tam v zidanicah napili, zvečer pa polegli na skednju domačije Antona Vidmar­ja na Blatnem klancu oziroma Košučju, zaselku zahodno od Trebelnega. II. aprila zjutraj so jih obkolili Italijani. Ubili so deset partizanov (Mekinda, 155, Hudales, 193). Italijani so se hudo znesli nad domačimi, ki po pisanju Zorana Hudalesa v knjigi Občina Trebnje v NOB (Ljubljana, 1975, str. 194) sploh niso vedeli, da imajo na skednju »goste«. Italijani so požgali skedenj in Vidmarjevo hišo, zakonca Vidmar pa ustrelili na domačem pragu, tako da je Jožefa Vidmar skoraj v celoti zgorela; petnajstletnemu sinu se je le s težavo uspelo rešiti.

Ko so se drugi partizani umikali, so pri Barbovem mlinu spet naleteli na Italijane in dva ustrelili. Ti so zato požgali Zoretovo hišo in Zarabčev vinski hram v Dolenjem Zabukovju. Ob vrnitvi ostalih v taborišče, je tam že bil komandir Oskar, ki je s prizorišča napada na Blatnem klancu zbežal. »Španca« Rozman in Kveder sta ga »obsodila« na smrt in dala ustreliti. Bil je trinajsta žrtev Blatnega klanca oziroma »akcije za likvidacijo« Ivana Bana.

Partizanski komandant na Štajerskem Rudi Knez - Silas, povzročitelj veliko nasilja in smrti, zaradi česar ga je partizansko vodstvo poklicalo na Dolenjsko, kjer so ga potem ubili.

»Kaznovanje« grešnih kozlov

Toda »Špancema« to ni bilo dovolj oziroma zanju življenja niso bila pomembna. Spet so morali biti za nesrečo krivi drugi, da se je zakrilo nesmiselno početje »I. partizanske brigade«. Določila sta Simonovo četo (Janko Sekirnik - Simon), da »maščuje padle partizane« in da »obračuna s podležem, ki jih je izdal Italijanom« (Mekinda, 159).

Med potjo na kraj zločina je četa na Medvedjeku streljala na italijanska vozila, nato pa odšla proti Blatnemu klancu. Prisluhnimo Jožetu Mekindi (str. 160): »Ponoči je odšla četa na Blatni klanec. Na vse strani je razposlala obveščevalne patrulje in začela s poizvedovanjem, kdo je izdal partiza­ne. Osvobodilna fronta je bila tudi v tem kraju dobro organizirana, tako da izdajalca ni bilo težko najti.

Kmalu je Bt, ki je bil v patrulji, prinesel vest, da je že izvedel za izdajalca. Bila je Amalija Planinšek s Pristave nad Dolnjimi Ponikvami /služkinja pri Križmanu v Primštalu/.

Takoj so poslali močnejšo patruljo po izdajalko, toda od terenskih delavcev Osvobodilne fronte so izvedeli, da je ni doma in da naj počakajo do večera. V mraku so obkolili njeno hišo. Izdajalka, sluteč, da jo iščejo, je begala iz izbe v izbo in iskala skrivališče. Ko je stopila v hišo patrulja z naperjenimi puškami, je obstala. Partizani so jo vprašali, ali je ona Amalija Planinšek. Vsa nervozna je pritrdila. Nato so jo spraševali, ali se spominja partizanov, ki so počivali pred petimi dnevi pri cerkvi pod Blatnim klancem. /.../ Šele pod težo dokazov je priznala. Komisar Srečo /Zajc/ ji je povedal, da je s tem zagrešila zločin nad slovenskim narodom in da mora za to prejeti zasluženo kazen. In bila je kaznovana za svoj zločin kot narodna izdajalka.«

Umorili so jo 18. aprila 1942.

Janko Sekirnik - Simon je leta 1942 na Dolenjskem ubijal civiliste.

Krvavi ples »Špancev«

Ta opis »obračuna z narodnim izdajalcem« iz Mekindove knjige je dokaj verno opisal potek »likvidacij«, ki so jih nekje od tega trenutka naprej Rozmanovi in drugi partizani izvajali tako rekoč po tekočem traku. Hudales pa je v svoji knjigi navajal, da so Italijani takrat na Blatnem klancu na skupino Rozmanovih partizanov verjetno naleteli po naključju. V bližini se je namreč zadrževala četa Dolenjskega bataljona (Hudales, 192). To naj bi prav takrat prijavil domačin Lunder iz Zabukovja. Ko naj bi Italijani iskali to četo, naj bi po naključju naleteli na Rozmanovo skupino, ki je precej okajena »počivala« na Vidmarjevem skednju. Tudi Lundra so »obsodili na smrt in takoj justificirali« (Hudales, 193). To je bila petnajsta žrtev Rozmanove akcije »likvidacije narodnega izdajalca« Bana v Trebnjem.

Mimogrede, na Tre­belnem so tragedijo na Blatnem klancu, ki ji je botroval predvsem alkohol, ne pa »narodno izdajstvo«, po vojni razglasili za »krajevni praznik«. Toda tudi to še zdaleč ni bilo vse. V tem času sta »Španca« nadaljevala svoj krvavi ples. 15. aprila ponoči so parti­zani na Mirni ustrelili Alojza Uhernika, njegovo ženo in 15-letno hčerko. Še pred tem, 6. aprila, so prav tako na Mirni domači partizani ustrelili Franca Kolenca, njegovo ženo in 4-letno hčerko (Hudales, 199–200).

Partizanski umori na območju Šentvida pri Stični

Hud zločin so Rozmanovi partizani storili 13. maja v Šentvidu pri Stični, ko so umorili štiri ljudi. Zvečer so vpričo žene v hiši ustrelili Franca Hrena, uglednega vaškega odbornika. Sinova, 18-letnega študenta Franceta, in 16-letnega Stanka so odgnali s seboj in ju neznano kje ubili.

Ugrabili so tudi še ne dvajsetletno Marijo Urbančič, ki je bila zaposlena na občini Šentvid, in jo ubili. Nekaj kasneje so v Šentvidu ugrabili še Janeza Zupančiča. Ko ga je 13-letni sin Jernej šel iskat, so ubili tudi njega.

Blizu domače vasi Podboršt so ustrelili 19-letno Marijo Omahen. Tone Kastelic iz Sada se je oborožil in šel sam v gozd, vendar so ga partizani blizu Primskovega izsledili in ubili.

Rozmanova »brigada« je 16. aprila poslala »glavnemu poveljstvu« poročilo, v katerem je med drugim zapisala: »Likvidiranih je bilo 16 denunciantov in izdajalcev.«

Spomenik Franca Rozmana - Staneta pri Kadetnici v Mariboru, ob šoli za častnike Slovenske vojske. FOTO: Ivo Žajdela

Formirali »smo celice po četah in bataljonski komitet«

V posebnem poročilu, ki ga je II. grupa poslala Centralnemu komiteju KPS, so med drugim zapisali: »Pristopili smo takoj k reorganizaciji Partije, formirali smo celice po četah in bataljonski komitet, ki je bil sestavljen iz celičnih sekretarjev z bataljonskim sekretarjem na čelu. /.../ Ves komandni sestav, to je: komandirji vodov, komandirji in komisarji čet, kakor tudi bataljonski komandanti in komisarji so člani Partije, od katerih je štiri petine bilo sprejetih pri nas. /.../ Vse politično delo v grupi je v skladu z načeli OF. /.../ število skojevcev v celi grupi se je povzpelo na 110 članov. Skupno število organiziranih partijcev in skojevcev je 227, to je skoro polovico. /.../ VOS je formiran ...«

Partizani so bili izrazita partijska paravojska

Tudi ti podatki govorijo, da je bilo partizanstvo leta 1942 (in tudi kasneje) izrazita komunistično-revolucionarna vojska. Borce so ves čas indoktrinirali s partijskimi in revolucionarnimi gesli. Kdor danes govori, da so bili partiza­ni eno (npr. borci proti okupatorju in »nič več«), in da niso nič imeli s komunizmom ter z revolucijo, ne govori resnice in očitno ne bere obširne partizanske literature, iz katere je to popolnoma jasno razvidno.

Mekinda in tudi drugi avtorji zapisov o Rozmanovem Štajerskem bataljonu in II. grupi odredov so večkrat poudarili, da je iz te Rozmanove enote »izšel močan komandantski kader«. To seveda pomeni, da je bila kontinuiteta močna in da so s tistim, kar so se naučili pri »veliki trojici« (Rozman, Kveder, Stante), nadaljevali v svojih novih enotah. To seveda ni navadno sklepanje, ampak to potrjuje literatura o tistih enotah.

Spominska plošča na rojstni hiši »narodnega heroja« Franca Rozmana - Staneta v Spodnjih Pirničah. FOTO: Ivo Žajdela

Dolga roka »Špancev« Rozmana in Kvedra

Zaradi akcij Rozmanovih partizanov so se začeli Italijani hudo znašati nad okoliškim civilnim prebivalstvom. V okolici Stične so poži­gali gospodarska poslopja in vozili ljudi v internacijo. Požgali so vse stavbe na Viru, domače pa odgnali v internacijo. Požgali so tudi domačijo v Stični, dve v Ivančni Gorici in eno na Pristavi, domačine pa odpeljali v internacijo (Mekinda, 169).

22. aprila sta »Španca« zapisala v precej obsežno poročilo tudi, kako naj bi Italijani v iskanje njune »brigade« poslali nekega vohuna. Patrulja ga je aretirala, govoril naj bi primorsko narečje. »Bil je likvidiran« (Mekinda, 170). Dolga roka obeh »Špancev« je segla celo do Novega mesta, saj sta v istem poročilu navedla, da je patrulja blizu Novega mesta ustrelila »krošnjarja Simonca Stipa iz Livna«, ki naj bi »vohunil« pri kmetih (Mekinda, 170–171).

Rozmanovi »sprevodniki«

Mekinda je navedel, da so Rozmanovi partizani izvajali akcije tudi na cesti Ivančna Gorica–Žužemberk, po kateri je med dragim vozil avtobus, »ki so ga partizanske enote vedno pregledale«. Tu je naredil piko, iz drugih virov pa vemo, da so med enim takšnih »pregledov« 8. maja v omenjenem avtobusu blizu Zagradca ustrelili Franca Požuna, uglednega organista in očeta šestih otrok.

15. maja so na domovih v Zagradcu ugrabili tri ljudi, delavca v zagraški elektrarni Maksa Gudricha, poštno uradnico Marijo Vrančič in poštarja Antona Grma. Ubili so jih blizu Orlake in slabo zakopali, tako da so noge gledale ven. Ko so jih domačini prekopavali, so v grobu našli tudi truplo nekega berača.

Smerokaz do Muzeja Franca Rozmana - Staneta v Spodnjih Pirničah. FOTO: Ivo Žajdela

S streljanjem talcev so začeli izključno zaradi delovanja Rozmanove enote

14. maja ponoči so v Stični partizani ustrelili 22-letnega Alojza Janežiča samo zato, ker ni hotel v partizane. Umrl je v materinem naročju. Isto noč so morilci odšli v Gabrje, kjer so iz kleti, kamor se je skrila, za lase privlekli 21-letno Marijo Janežič in jo pred hišo ustrelili. Dva dni kasneje so ubili potovko Marijo Ceglar iz Gabrja, nekaj kasneje pa še v Bojanskem borštu Franca Korošca s Studenca, bil je zastopnik zavarovalnice, doma s Kapele na Štajerskem.

V tem času so borci II. grupe izvedli dva velika ropa pri samostanu v Stični. Najprej so ukradli sedem govedi, potem so oračem, ki so orali na samostanskem polju, odvzeli štiri konje. Iz Ljubljane pa so prišle na železniško postajo v Ivančni Gorici tri vagonske pošiljke, ki so jih poleg italijanskih vojakov raztovorili in odpeljali v gozdove.

28. aprila so Italijani pri Radohovi vasi ustrelili prvih pet tako imenovanih talcev (žrtev povračilnih ukrepov). S streljanjem talcev so začeli izključno zaradi delovanja Rozmanove enote.

Kip narodnega heroja Franca Rozmana - Staneta pred rojstno hišo v Spodnjih Pirničah. FOTO: Ivo Žajdela

Nadaljevanje v petem delu: Franc Rozman - Stane: Zločinska pot.