Nadaljevanje iz: Franc Rozman - Stane: Štajerski bataljon

Francu Rozmanu in Dušanu Kvedru, prekaljenima borcema iz španske komunistične revolucije, je komunistično vodstvo naložilo, da na Dolenjskem iz tamkajšnjih čet formirata II. Štajerski bataljon, ki naj odide na Štajersko »dvigat upor«.

Z II. Štajerskim bataljonom decembra 1941 na Štajersko

Rozmana so določili za komandanta, Kvedra za politkomisarja, Petra Stanteta - Skalo pa za pomočnika komandanta. Velika partizanska trojica je tako prišla skupaj. Odpravili so se na Dolenjsko in pri Srebotnici so združili Molniško, Stiško in Mokronoško četo. Grosupeljske zaradi pretrgane zveze ni bilo. Rozman se je odločil, da na Štajersko odidejo brez nje. Bataljon je odšel na pot 21. decembra in dva dni kasneje prispel na Tisje pri Libergi, vzhodno od Litije. Mimogrede so nameravali na božični večer napasti še Litijo (verjetno po vzorcu »napada« na Šoštanj 8. oktobra 1941).

Pogled na Veliki Lipoglav (2002). Zadaj se dviga Pugled. FOTO: Ivo Žajdela

Domačije, kjer so se zadrževali partizani, so Nemci požgali

Toda na Tisju naj bi bili nanje naleteli lovci in za njimi so prišli litijski Nemci. 24. decembra popoldne, potem ko naj bi zvečer Rozmanova enota napadla Litijo, so jih na Tisju obkolili in sledil je oster spopad. Partizani so se reševali z umikom. Ubitih je bilo pet partizanov, domačije, kjer so se zadrževali partizani, pa so Nemci požgali. Tako je spet (in kasneje vedno znova) nastradalo civilno prebivalstvo.

Partizanska propaganda je še po demokratizaciji trdila, da so Nemcem prizadejali »težke izgube«, kot je na primer zapisal novinar v članku v Delu 9. decembra 2002, v katerem je poročal o 22. zaporednem pohodu na Tisje, ki ga je v spomin na »bitko« prirejalo Planinsko društvo Litija. Nemci naj ne bi »uradno nikoli« izdali, »koliko so imeli mrtvih, po pripovedovanju domačinov jih je bilo za vojaški tovornjak«. Morda za »vojaški tovornjak« izmišljij?

Pugled je vkovan v partizanske spomenike. Tu je v začetku leta 1942 taboril Rozmanov Štajerski bataljon. Posledice za okoliško prebivalstvo so bile uničujoče. FOTO: Ivo Žajdela

Drugi »pohod« dolenjskih partizanov na Štajersko

Tako se je neslavno končal drugi pohod dolenjskih partizanov na Štajersko (prvi pohod Dolenjskega bataljona so Nemci ustavili nedaleč od Tisja, pri Dolah pri Litiji 12. novembra). »Tako Stante drugič zapored ni izvršil dobljenega povelja,« je zapisal Stante v spominih na Rozmana po vojni.

Ko se je Štajerskemu bataljonu z »velikimi tremi komandanti« uspelo zbrati na Primskovem, so ga tam 26. decembra napadli Italijani. Spet so se izvili iz obkolitve in se zbrali v taborišču Srebotnica, od koder so pred dnevi odšli na »dolgo« pot. Tam sta »španska« ko­mandanta morala najprej obračunati z uporniško Molniško četo, ki se je izognila spopadu na Primskovem in se želela vrniti v domače kraje.

Discipliniranje z umori oziroma zastraševanjem

Da bi prestrašila partizane, sta posegla po eksemplarični kazni. Komandirja (verjetno gre za Adolfa Bobna - Tarzana) sta »obsodila« na smrt. Postrojila sta bataljon, in ko bi ga morali ustreliti, se je pognal v beg proti svoji četi, ta se je razklenila in mu omogočila rešitev.

Stante je zapisal, da je Rozman kasneje njemu in Kvedru dejal: »Pa vama menda ja ni žal, da je fant pobegnil? Meni se zdi, da smo tudi tako svoj namen dosegli.« Drugi udeleženec Jože Mekinda - Franc pa je v svoji knjigi Pohod II. grupe odredov na Štajersko (Ljubljana, 1959, v nadaljevanju Mekinda) dodal (str. 38): »Tarzan pa je pozneje kot 'skrivač' prejel zasluženo kazen.«

Zaraščene udorine na Pugledu (leta 2002), kamor so do leta 1990 vodili šolarje, da so jim vlivali v glavo veliko zgodbico o legendarnem Štajerskem bataljonu, ki je taboril tam. Nič jim niso povedali o trpljenju okoliškega prebivalstva. FOTO: Ivo Žajdela

Egidij Sever - Štefan je umoril brata Boben

Za komuniste ni bilo ne milosti ne odpuščanja. Če jih je kdo razočaral, je sledilo rigorozno maščevanje in »kaznovanje«. Adolfa Bobna so partizanski terenci (Egidij Sever - Štefan) ustrelili pri Zalogu pri Ljubljani skupaj z njegovim bratom Francem v gozdu pod Pečarjem pri Sostrem. Njuni trupli so našli 11. aprila 1943 (o tem sem pisal v Demokraciji v članku V ognju revolucije, 6. 2. 2003; tovrstni moji prispevki so na ogled na spletni strani www2.scnr.si).

Partizansko »sodišče« je uvedlo smrtno »kazen« za dezerterje

V knjigi Dušan Kveder - Tomaž je avtorica Vida Rojic zapisala naslednji podatek: »Slabega razpoloženja so bili krivi godrnjači v četah. Da bi utrdili disciplino, je Tomaž predlagal ustanovitev partizanskega sodišča. Oblikovali so ga 30. decembra. Sodišče, sestavljeno iz štirih članov, je uvedlo smrtno kazen za vsakega dezerterja.«

In še: »Tomaž pa jih je še dalje prepričeval, kako potrebna je bila združitev čet v bataljon in kako nujna je pot bataljona na Štajersko.« Kot bomo videli v nadaljevanju, je bil Kveder hud propagandist, ki je za dviganje morale posegal po težkih izmišljijah.

Žrtvovanje Dolfija Jakhla na Turjaku

Petra Stanteta so poslali v Ljubljano, da je vodstvu komunistov poročal o neuspelem pohodu na Štajersko oziroma o porazu na Tisju. Ko se je vrnil v taborišče na Kremenjek, je prinesel navodilo, da se bataljon zaradi zime nekje utabori in prezimi. Toda trojica partizanskih vodjev se ni dala. V noči na 7. januar 1942 je usmerila bataljon na šibko karabinjersko postajo na Turjaku. Pridružila se jim je Grosupeljska četa, ki jo je vodil Dolfi Jakhel, ki je ak­cijo morala tudi voditi. Napad ni uspel, poleg Jakhla pa so bili ubili še tri partizane. Spet neuspeh in smrti. Jakhla, grosupeljskega »junaka«, imata na vesti Rozman in Kveder, kot mnogo drugih.

Da so partizani bili eno, komunisti in revolucija pa nekaj drugega?

Zdaj so se usmerili na hrib Pugled, ki leži med Grosupeljsko kotlino in Ljubljano, in ki bo v letu 1942 imel zelo pomembno vlogo. Po prihodu na Pugled sta Rozman in Stante odšla v Ljubljano na »glavno poveljstvo slovenskih partizanskih čet«, tam poročala in dobila nova navodila, da prenehajo z akcijami, bataljon prezimijo, borce pa utrdijo z vojaško in politično vzgojo.

Franc Leskošek je, kot je napisal Jože Mekinda (str. 72), Rozmana »zaradi neuspelega napada na Turjak zelo kritiziral«, še posebej zaradi Jakhlove smrti. Naročil mu je tudi, naj pošlje v Ljubljano Albina Grajzerja »na delo k VOS skupini«. Grajzer je bil v tem času že prekaljeni »likvidator« (jeseni 1941 v Polju) in zato ga je poveljnik »slovenskih partizanskih čet« prerazporedil v Vos kot tipično komunistično »likvidatorsko« milico.

Tisti, ki trdijo, da so bili partizani eno, komunisti in revolucija pa nekaj drugega, partizanskih knjig – za celo goro jih je – sploh ne berejo.

»Veličastno« zgodovino na Pugledu počasi, a vztrajno razjedajo čas, rja in narava. Glavni spomenik na vrhu Pugleda. Nanj je nekdo s pršilcem napisal »infojbator«, kar verjetno pomeni metalec ljudi v brezna (leta 2002). Foto: Ivo Žajdela

V Vevčah z imenom ulice še vedno častijo krutega morilca

Znano je, da je Albin Grajzer v Ljubljani na veliko ubijal. V zgodbi o Rozmanu ga bomo kmalu spet srečali kot morilca. Grajzer je kasneje postal glavni zaščitnik revoluci­onarnega vodstva na Dolenjskem in voditelj Vosa. Njegovo zločinsko pot je ustavila šele skupina Janeza Marna - Črtomirja na Metnaju 1. aprila 1944, takrat je bil Grajzer že namestnik komandanta 1. divizija VDV. Danes, leta 2023, 33 let po demokratizaciji Slovenije, v Vevčah še vedno častijo krutega morilca, saj tam ena od ulic še vedno nosi Grajzerjevo ime.

Glavni organizator »vzgoje« v taborišču na Pugledu je bil seveda Dušan Kveder. V knjigi o njem so našteli teme, o katerih je predaval borcem. Večinoma so bile povezane s komunistično revolucijo, med drugim »o pogledih na religijo« in »o izdajalski vlogi četniškega poveljnika Draže Mihajlovića«. Ali kot je v svoji gostobesedni pravljici Pohod II. grupe odredov na Štajersko zapisal Jože Mekinda, ki je bil zraven (str. 81): »Prav takrat je bilo izredno važno izdajstvo Draže Mihajlovića, zato so pri političnih urah obravnavali izdajalsko pot mihajlovičevcev«.

Kveder je bil izobražen, imel je bogate revolucionarne izkušnje iz Španije in politična propaganda mu je šla gladko z jezika. Med bivanjem na Pugledu so si organizirali močno zaledno terensko mrežo.

Umor »dezerterja« Antona Jančarja, očeta treh otrok

14. januarja 1942 sta dva partizana v civilu pred Žagarjevim mlinom pod Selom pri Pancah ustrelila Antona Jančarja. Jančar je bil poročen in oče treh otrok. Pred časom se je pridružil partizanom, ko pa je vi­del, da gre bolj za hudodelsko druščino kot za osvobodilne borce, jih je zapustil. Toda za komuniste je bil vsak tak ne podoben najhujšemu zločinu, ki ga morajo »kaznovati« s smrtjo.

Čisto mogoče je, da sta se »likvidatorja« v dolino do Ipavca spustila z bližnjega Pugleda oziroma sta ju poslala tja »Španca«, vajena takšnih opravil. Mogoče pa je tudi, da je bil Jančar žrtev partijskih »likvidatorjev« z območja vzhodno od Ljubljane, saj so ti tam ubijali politične nasprotnike že od avgusta 1941 naprej.

Albin Grajzer je v Ljubljani na veliko ubijal.

Partizanski »napad« na Ljubljano

»Španca« nista mogla mirovati, zato sta partizane pošiljala na manjše akcije proti Italijanom. Med drugim 8. februarja, na Prešernov praznik, skupino na rob Golovca, od koder so spuščali strele po bližnji (domobranski) vojašnici ob Gruberjevem kanalu.

Skupino je na to »akcijo« poslal Kveder in v knjigi o njem so napisali: »Okrog devete zvečer je vod prispel nad Hradeckega cesto in streljal s puškami in strojnicami po oknih domobranske vojašnice. V mestu so ugasnile vse luči.« Pomislite, »v mestu so ugasnile vse luči«. Kaj so ti ljudje vse pisali!

Janko Sekirnik, Rozmanov »junak«, »narodni heroj«, kriv za številne smrti

V isti knjigi so zapisali tudi naslednje: »Bataljonske zasede so marca povzročale sovražniku izgube na cestah. Na železniških progah pa so sovražnika ogrožali minerji. Ko sta padla karabinjer in italijanski častnik, so črnosrajčniki zažgali nekaj hiš v Sp. Brezovcu in zaprli več ljudi.«

Za avtorico knjige si vas (v resnici Spodnje Brezovo), ki je bila žrtev partizanjenja v svoji bližini, ni zaslužila niti navedbe s polnim imenom. Očitno pa so za zažig »nekaj hiš« in za zaprtje »več ljudi« bili krivi izključno okupatorji. Akcijo je vodil Janko Sekirnik, eden največjih Rozmanovih »junakov«, kriv za številne smrti in za mnoga uničenja in gorja. Po vojni so ga razglasili za »narodnega heroja«. Sekirnik se je v taborišču hvalil, da je napadel samega generala Robottija, kar pa ni bilo res.

V Vevčah še vedno častijo krutega morilca, saj tam ena od ulic še vedno nosi Grajzerjevo ime. FOTO: Ivo Žajdela

Izzvati sovražnika, da bi jih ta napadel

V nadaljevanju lahko beremo, kako je Kveder v štabu marca »soodločal pri sklepu, da bo bataljon pomnožil svoje akcije, ki bodo sovražnika izzvale, da jih bo na Pugledu napadel«. Prav zanimiva formulacija, ni kaj. Tako kot je Rozman uničil svoj tabor na Čreti na štajerskih Dobrovljah jeseni 1941, potem ko je izpeljal roparsko-morilsko akcijo v dvorcu Štrovsenek (Nemci so po snežni gazi naslednji dan prišli do taborišča), tako naj bi zdaj namerno izvajali takšne akcije, da bi jih nasprotnik končno napadel na Pugledu in od tam pregnal. In točno tako se je zgodilo.

»Napad« na »grad« Lisičje in partizanska pridiga duhovnikom

Še pred tem je »Španec« Kveder 17. marca izvedel še eno »narodnoosvobodilno« akcijo. Slišal je namreč, da je nedaleč stran, v gradu Lisičje pri Škofljici, skupina okoli 60 duhovnikov, ki so se pred Nemci umaknili z Gorenjske in Štajerske. Pod pretvezo, da »klerofašisti« tam skrivajo orožje in da so »proti Osvobodilni fronti«, jim je šel »posvetit«.

Akcijo je Kveder izvedel ponoči kot navadno, kajti »noč ima svojo moč«. Vodil jih je Franc Mazovec - Risto. Kveder je splezal po lestvi v prvo nadstropje, razbil šipo in se »z borci pognal po sobanah. Prepadeni duhovniki so poslušali Tomaža, ki jim je zagrozil, naj se ne pripravljajo na bratomorno vojno«.

Kakšen je bil rezultat takšnega pristopa, si lahko samo mislimo. Ker »napad« na grad, kot akcijo v svoji knjigi imenuje Mekinda, ni dal »zadovoljivih rezultatov«, so blizu, pri Lanišču, streljali na lokomotivo. Ubili so kurjača in ranili strojevodjo, praktično povsem nedolžni žrtvi, ki sta opravljala le svojo službo.

V knjigi o Kvedru piše tudi, da so partizani s Pugleda šli vse do Zdenske vasi, kjer so »kaznovali dezerterje in izdajalce«. V Zdenski vasi so 18. marca »likvidirali« Slavka Kunca, 26. marca pa Cigana Raka Rajmonda iz Razdrtega pri Šmarje-Sapu (Mekinda, str. 124).

Izgon s Pugleda, ki so ga v povojni propagandi naredili v mit

Napočil je torej dan, ko so tako izzivali Italijane, da so jih ti na Pugledu imeli dovolj. Akcijo sta vodila Kveder in Janko Sekirnik. Pod Magdalensko goro sta nad cesto proti Šmarju postavila zasedo. Ko se je mimo pripeljal vprežni voz s
šestimi miličniki, so streljali po njih in dva ubili. To je bilo dovolj, da so Italijani organizirali pohod na Pugled, saj so že dalj časa vedeli, da je tam večja skupina partizanov. Pod Italijani so se lahko zadrževali na Pugledu več kot dva meseca, Nemci bi jih takoj napadli.

23. marca so navalili na strmi hrib in po ogorčenem boju se je moral Štajerski bataljon umakniti. V knjigi o Kvedru piše, da so ubili tri borce, Stante pa je v knjigi o Rozmanu napisal številko 7. Partizanska literatura je navajala, da so imeli Italijani hude izgube. Mekinda je v svoji knjigi na dolgo opisoval, kako so »kosili« Italijane (str. 118), ki bi jih moralo po njegovih opisih biti mrtvih na desetine. To pa ni res, rabilo je pač povojni propagandi, ko so Pugled spreminjali v mit.

Še pred italijanskim uničenjem taborišča na Pugledu se je Rozman znova odpravil v Ljubljano po navodila. Naročili so mu, da bataljon prevzame »vlogo pokrajinskega poveljstva partizanskih enot na Štajerskem« in naj čim prej pohiti tja. Spopad na Pugledu je novi odhod na Štajersko odložil.

Zaradi nepremišljenega streljanja tragedija za civilno prebivalstvo

Italijani so se kot po navadi znesli nad okoliškim prebivalstvom. Še isti dan so požgali vas Mali Lipoglav, na Magdalenski gori mežnarijo, eno gospodarsko poslopje pa na Repčah. Zažgali naj bi tudi (kot navaja Mekinda) mline v Reški dolini. Naslednji dan so z maščevalnim terorjem nadaljevali: požgali so del Velikega Lipoglava in vse vaščane zaprli v župnišče. Ljudje so se bali, da bodo postrelili vse moške. Ustrelili so tri moške z Velikega Lipoglava, Jakoba Zupančiča, očeta petih otrok, in dva fanta (o tem sem obširneje pisal v Demokraciji 20. 3. 2003). Zaradi povsem nepremišljenega streljanja po »vprežnem vozu« z miličniki takšna tragedija za civilno prebivalstvo.

Zaraščene udorine na Pugledu (leta 2002). FOTO: Ivo Žajdela

Pugled kot svetišče – od leta 1990 ga zarašča narava

Jože Mekinda je zapisal: »Toda slovenski narod zaradi teh represalij ni klonil, ampak je še vztrajneje nadaljeval svojo borbo.« Tako v tem primeru kot v mnogih drugih v propagandni komunistični literaturi so sebe nazivali s terminom »sloven­ski narod«. Tisoč komunističnih revolucionarjev je bilo »slovenski narod«. Kaj je bilo potem kakšnih milijon in pol drugih Slovencev?

Po vojni je komunistični režim Pugled razglasil za svetišče. Tja so učitelji vodili otroke in jim razkazovali udorine, kjer so bile zemljanke, in seveda štiri spomenike, na katerih piše, da je tam taboril slavni Štajerski bataljon. Otrokom seveda niso nič povedali o tem, kdo je kriv za trpljenje okoliškega civilnega prebivalstva. Ta cirkus je trajal doleta 1990, od takrat pa Pugled zarašča narava.

Kot piše v knjigi o Kvedru, naj bi pesem Tam na Pugled gori (tam so hudi boji), ki smo se jo morali kot otroci učiti, nastala kot priredba pesmi iz prve svetovne vojne že naslednje dni po »slavni bitki« na Pugledu.

Mekinda je zapisal (str. 123), da bataljon »po borbi na Pugledu ni miroval« in: »narodni izdajalci so prejemali zasluženo kazen«.

»Španca« Franc Rozman - Stane in Dušan Kveder - Tomaž. VIR: Arhiv Slovenije

 Nadaljevanje v četrtem delu: Franc Rozman - Stane: »Trinajsti bataljon«.