Nadaljevanje iz: Franc Rozman - Stane: narodni heroj ali zločinec?

S skupino internirancev se je prijavil za delo v Nemčiji z namenom seveda, da poskušajo od tam pobegniti. V Meissnu je delal v neki pekarni, toda pot domov ni bila lahka. Tja jih je prišla reševat Komunistična partija Jugoslavije, ki je v Nemčijo v ta namen poslala Cvetka Venčeslava Floresa. Ta jim je organiziral beg oziroma vožnjo domov.

Z vlakom se je Franc Rozman s skupino nekdanjih španskih soborcev julija 1941 pripeljal v bližino Šentilja, tam so izstopili, ilegalno prešli mejo in prišli v Maribor. Slovenija je bila takrat že okupirana in razdeljena na okupacijske cone. V Ljubljano je zato lahko prišel najvarneje le prek Zagreba.

Dvorec Štrovsenek pri Gomilskem okoli leta 1970, kjer so Rozmanovi partizani ugrabili zakonca Čmak in ju nato umorili.

Bil je prekaljen v komunistično-revolucionarnem boju

Franc Rozman se je v Španiji bojeval 30 mesecev. V Slovenijo se je vrnil po več kot štirih letih in pol. Bil je prekaljen v boju, in to ne v »normalnem« boju, ampak v revolucionarnem, ki je nekaj bistveno drugega od »čistega« vojevanja. Revolucionarni boj namreč služi ideologiji ene politične stranke, v tem primeru komunistične partije. Ta boj je seveda vedno prekrit z gosto mrežo visoko donečih in celo na videz demokratičnih gesel.

Takoj po prihodu v Ljubljano se je povezal z vodstvom revolucije. Srečeval se je s Tonetom Tomšičem, Borisom Kidričem in Francem Leskoškom ter s svojima španskima soborcema Alešem Beblerjem in Dušanom Kvedrom. Partija je Rozmana določila za vojaškega inštruktorja pri »glavnem poveljstvu slovenskih partizanskih čet«, ki mu je načeloval Leskošek. V okolici Ljubljane je obiskoval partizanske skupine.

Vprega v revolucijo – hitro so ga poslali na teren

Na vrsto je prišel tudi obisk Kamniškega bataljona, ki je bil severno od Ljubljane, vendar na nemški strani nove razmejitvene črte. Konec septembra 1941 je mejo prekoračil nekje pri Toškem Čelu. Ponoči se je oglasil na domu pri bratu v Spodnjih Pirničah.

Z njim je bil Marjan Dermastia, kasnejši partizanski vojvoda (zločinec). Njun cilj je bil Kamniški bataljon oziroma njegova Rašiška četa, ki pa je tik pred tem, 18. septembra, pri Rašici iz zasede napadla nemški avtomobil, v katerem so bili nemški in slovenski geodeti iz Kranja.

Avtomobil in potnike v njem so prerešetali, nato pa še zažgali. To je Nemce tako razbesnelo, da so se maščevalno znesli nad bližnjo vasjo Rašico. Prebivalstvo so izselili na Hrvaško, vas pa 20. septembra 1941 požgali. Poleg tega so območje obkolili, da bi Rašiško četo, ki je to povzročila, uničili. Tako se je začel komunistični revolucionarni »ples«. Komunistom pri izvedbi njihovega glavnega cilja, z revolucijo zavladati ljudem, nikoli ni bilo žal še tako velikih žrtev.

Dvorec Štrovsenek pri Gomilskem okoli leta 1967.

Odhod na Štajersko – komandant Štajerskega bataljona

Prav v sredo tega dogajanja sta prišla Rozman in Dermastia. Nemci so Rašiško četo razbili, pri čemer so ubili ali zajeli in nato ustrelili kot tako imenovane talce 17 njenih borcev. Rozmanu ni preostalo drugega, kot da se je prebil nazaj v Ljubljano. Tam so mu dali novo nalogo. Določili so ga za komandanta Štajerskega bataljona, ki je medtem nastajal na obrobju Savinjske doline. Enoto bi lahko okrepili le z ljudmi in orožjem iz Ljubljanske pokrajine.

Oktobra je v spremstvu Sergeja Kraigherja odšel na Štajersko. Pot ju je vodila čez Litijo in Trbovlje na Dobrovlje nad zahodno Savinjsko dolino. Tam se je srečal s štajerskim bataljonom, ki se je vrnil s svoje prve večje akcije, vodil jo je Miloš Zidanšek, »napada« na Šoštanj (8. oktobra 1941; Ivan Ferlež, Druga grupa odredov in štajerski partizani 1941–1942 (Ljubljana, 1972, str. 100–103). »Napad« na Šoštanj je bil v resnici navaden roparski, morilski in razgrajaški pohod. Zaradi njega so Nemci 10. oktobra v Šoštanju ustrelili deset talcev.

Nalepka, s pomočjo katere so komunisti ubijali Slovence

Z Dobrovelj so hodili na razne akcije v Savinjsko in Zgornjo Savinjsko dolino in samo vprašanje časa je bilo, kdaj jih bodo Nemci izsledili. To se je zgodilo 26. oktobra, potem ko je Rozman odobril »akcijo« v dvorcu Štrovsenek pri Gomilskem.

Tam naj bi »kaznovali« zakonca Ivana in Štefanijo Čmak, ki sta živela v dvorcu, in njunega vrtnarja Ivana Bobka, ki so jih obtožili protinarodnega delovanja. Tudi to, nalepka protinarodnega delovanja, kasneje še »narodnega izdajalca«, je bil pripomoček, s katerim so komunisti ubijali Slovence.

Še ena podoba dvorca Štrovsenek pri Gomilskem leta 2011. FOTO: Ivo Žajdela

Med ugrabitvijo in ropanjem je Jože Hanžič - Švejk igral na klavir

Z roparsko skupino je v dolino šel tudi Rozman, a se je v dolini odcepil in odšel k terenskim aktivistom. Skupina partizanov je vdrla v dvorec in začel se je peklenski ples, eden od neštetih podobnih med drugo svetovno vojno ter revolucijo na Slovenskem.

Rado Zakonjšek je zapisal (Štajerska 1941, str. 459): »Skupine so med tem polnile nahrbtnike z živili in raznimi potrebščinami. Med akcijo je Jože Hanžič - Švejk igral v sobi na klavir. Iz hleva so pripeljali krave in tri konje, na katere so naložili vreče s hrano. Zaklali so tudi osem svinj. Pred odhodom so porinili iz garaže Čmakov avtomobil in ga zažgali. Medtem so pripravljali vse potrebno za zažig žage.

Ko so to naredili, je kolona s Čmakoma in njunim vrtnarjem ter s konji že odšla proti Dobrovljam, zadnja skupina borcev pa je medtem zažgala žago in skladišče lesa. Zagorelo je z močnim plamenom, da je bilo razsvetljeno daleč naokrog. Zgorela je velika moderna žaga, velike skladovnice desk, hmeljska sušilnica in gospodarsko poslopje.« Tudi ta vzorec, ob uničevanju življenj še uničevanje premoženja, je bil potem ves čas vojne stalnica komunističnega »osvobajanja« Slovencev.

Gomilsko, 28. oktober 2011, 70. obletnica umora zakoncev Čmak na Čreti (za mizo Ivo Žajdela in Jože Dežman). Pričevanje Marice Sovinc iz Štrovseneka. ARHIV: Ivo Žajdela

Umor graščaka Čmaka

Nemci so šli z lahkoto po sneženi sledi za partizani. Navalili so na Dobrovlje in bataljon se je s težavami izmaknil iz obroča. Po težavnem pohodu čez zasnežene hribe južno nad Savinjsko dolino se je zatekel v Griže, tam pa jih je že čakal komandant Rozman.

Nemci so blizu taborišča na Čreti našli ubita zakonca Čmak in vrtnarja Bobka. In seveda domačine na Čreti, nad katerimi so se hudo znašali. Med drugim so aretirali kmeta Ivana Strožiča, očeta dveh majhnih otrok, in ga 30. oktobra 1941 ustrelili v Mariboru med 30 talci, ki so jih ustrelili kot povračilni ukrep za umor Čmakovih (Ferlež, 105). Družino so izselili.

Že 12. avgusta 1941 so partizani savinjske čete »kaznovali« (umorili) »prvega izdajalca«, Alojza Dežnikarja na Dobrovljah (Ferlež, str. 66).

Gomilsko, 28. oktober 2011, 70. obletnica umora zakoncev Čmak na Čreti (za mizo Ivo Žajdela in Jože Dežman). Pričevanje Marice Sovinc iz Štrovseneka. ARHIV: Ivo Žajdela

Partizanski zločin je sprožil povračilne ukrepe in s tem nove zločine

Partizanski zločin je vedno sprožil povračilne ukrepe in s tem nove zločine. Zato so bili tisoči in deset tisoči, ki jih je v povračilnih ukrepih mučil, nasilno izseljeval in ubijal (talci) okupator, ne posredne, ampak nadaljnje žrtve komunistov. Pojma nima, ali se spreneveda in zavaja tisti, ki komunistom pripisuje le tiste »žrtve«, ki so jih neposredno ubili oni.

Povsod po Evropi so uporniki zelo pazili, da se okupator ni znašal nad nedolžnimi ljudmi. Brozovim in Kardeljevim partizanom na misel ni prišlo, da bi to bil zanje problem ali težava. »Legitimirali« so se tudi na čim večjem številu »žrtev«, to je ubitih.

Z večjo enoto naj bi z napadi izzvali vstajo – a so le gorje

Da bi preprečilo izganjanje Slovencev iz spodnjega Zasavja, je partizansko vodstvo naredilo načrt, da bi tja poslalo večjo enoto, ki bi z napadi izzvala vstajo. Prav zaradi tega je Rozman odšel v Savinjsko dolino, Aleš Bebler, Miha Marinko, Jernej Gašperšič in Tone Marinček pa na Dolenjsko (Ferlež, str. 154).

28. oktobra so Nemci na Golčaju razbili Radomeljsko četo, ki je bila na poti na Dobrovlje, kjer naj bi okrepila Rozmanov Štajerski bataljon in ga oskrbela z orožjem.

Na zborno mesto na Otavniku je od predvidenih 150 prišlo le 31 borcev, iz katerih so omenjeni štirje ustanovili Dolenjski bataljon. Najprej je bataljon napadel nemško postojanko na Bučki, 12. novembra je prešel mejo, vendar so ga Nemci pri Dolah pri Litiji nagnali nazaj, čez dva dni pa so ga Italijani na svoji strani meje razbili. Tako se je neslavno končal prvi partizanski pohod na Štajersko (Ferlež, str. 155–157).

Sv. Katarina na Čreti na Dobrovljah leta 1996. Tu je Franc Rozman začel svoj značilni partizanski boj: ropanje, umori, številne nedolžne žrtve civilnega prebivalstva. FOTO: Ivo Žajdela

Ko sta se združila Franc Rozman - Stane in Peter Stante - Skala

Tudi Rozmanov pohod s Štajerskim bataljonom proti spodnjemu Posavju se je hitro končal. Na poti se mu je v Bovšah, vzhodno od Vojnika, pridružil njegov novi partizanski sopotnik Peter Stante - Skala (komunist od leta 1933). Poglejmo, kako je v svojih spominih Stante opisal svoje prvo srečanje z Rozmanom: »Šele tedaj sem si lahko natančneje ogledal moža, ki je bil tisti trenutek v središču splošne pozornosti /padel je s kozolca, op. I. Ž./. Zdelo se mi je, da ni videti preveč ugleden. Oblečen pa je bil še prav posebno smešno, vsaj po mojem okusu, čeprav sam zase vem, kako sem se v tistih časih lahko oblačil po modi. Pred mano stoječi možak si je posadil na glavo klobuk, ki mu je medtem nekam zletel. To je bil klobuk, ki smo mu svoj čas rekli 'pinč' in je bil okrašen z gamsovim peresom, krasile pa so ga še mnogotere planinske značke.

Potlej sem opazil, da je bil lastnik opisanega klobuka oblečen v prevelik usnjen površnik, izpod katerega so bahavo štrlele široke pumparice, ki so bile na prvi pogled videti kot žensko krilo. Od vratu do pasa pa je bil večkrat navzkriž prepleten z jermeni, ki so lajšali breme samokresa, torbice za topografske karte, daljnogleda in kompasa. Prejkone je takšna oprema bila vsakomur v oči, ne samo meni. Kasneje sem si natančneje ogledal še njegov obraz, s katerega so žarele prodorne, stroge in obenem nadvse prijetne oči, da se mi je človek zazdel že na prvi pogled prikupen. Tudi njegova izrazita spodnja čeljust se je skladno ujemala z obrazom. Šele nato sem opazil dogorevajoči ogorek v kotičku njegovih sočnih ustnic, zaradi česar se mi je zdel še bolj simpatičen.«

Podarjal je plašč umorjenega Čmaka

Ob tej priložnosti je Rozman Stantetu podaril plašč in klobuk. Toda tega Rozman ni kupil v trgovini, ampak so ga pred tem njegovi partizani slekli umorjenemu graščaku Čmaku. Blizu Slivnice, vzhodno od Celja, so Nemci Rozmanov bataljon razbili in »v štajerskem revolucionarnem ognju so ugasnili dragoceni plamenčki«, kot je v spominskem zapisu napisal Stante.

Ostanek bataljona se je po dolgem pohodu vrnil nazaj v Griže, kjer ga je Rozman predal Rudiju Knezu - Silasu in komisarju Borisu Čižmeku - Boru, oba sta se čez dve leti in pol na Koroškem ter na Pohorju proslavila kot krvava revolucionarja, »seveda« sta ubijala že leta 1942.

Silas je poleg številnih drugih nedolžnih ljudi ubil celo svojega brata, zato so ga poklicali na Dolenjsko in ga tam sami ubili. Bor pa je postal štajerski sopotnik Mitje Ribičiča in skupaj sta vojno preživela ter nato dočakala visoka leta, v katerih sta uži­vala pridobitve revolucije.

Veliko je bilo komunistov, ki so po vojni še dolgo živeli in do smrti uživali mnoge privilegije, ki so jih pridobili s svojimi zločini.

Domači so na pročelje cerkve sv. Katarine na Čreti pritrdili ploščo v spomin Ivanu Strožiču, žrtvi Rozmanovega Štajerskega bataljona (leta 1996). FOTO: Ivo Žajdela

Začetek zločinov Dušana Kvedra, Rozmanovega španskega soborca

Medtem je bila 28. novembra 1941 v Gorjanah pri Podsredi uničena tudi Brežiška četa, ki jo je vodil Dušan Kveder, Rozmanov španski soborec. Kvedra so še pred Rozmanom poslali iz Ljubljane na Štajersko. V spodnje Posavje je odšel iz Mislinjske doline.

Tudi Kveder je kot prekaljen komunist (od leta 1933), španski borec in revolucionar takoj začel, kot Rozman, za seboj puščati trupla »likvidiranih« Slovencev. Kot komandant Brežiške čete je 17. novembra v Sromljah, severno od Brežic, ustrelil župana Sušo (Ferlež, 117).

Srečanje treh »velikih«, Rozmana, Kvedra in Stanteta

Rado Zakonjšek, partizanski propagandist in pisec več obsežnih knjig, je 24. oktobra 1981 ob 40. obletnici »prve bitke slovenskih partizanov z nemškim okupatorjem« na Čreti v Delu objavil članek z naslovom Ne zmaga ne poraz, a izjemna spodbuda. Končal ga je z naslednjimi besedami: »Zavzetje Šoštanja, prvi tovrstni partizanski podvig v Sloveniji, in frontalna bitka na Čreti, prav tako prva v Sloveniji, ter tako imenovani brežiški pohod so bili največji dosežki partizanstva na Slovenskem leta 1941.« Tako so do onemoglosti pretiravali in mitizirali. Takšne partizanske »dosežke« Slovenci še danes čutimo.

S temi porazi so nastale razmere za srečanje treh velikih poveljnikov revolucionarne partizanske vojske – Rozmana, Kvedra in Stanteta.

Franc Rozman je zapustil Savinjsko dolino, zdaj prvič, saj se je vanjo kasneje moral še vračati, in se napotil na dolgo pot čez hribe nazaj v Ljubljano. Pred zbranim »vodstvom OF«, to je komunistov, je podal poročilo. Toda niso ga ne grajali ne kaznovali, ampak so mu naložili novo nalogo.

Nadaljevanje v tretjem delu: Franc Rozman - Stane: Tam na Pugled gori.