Nadaljevanje iz: Franc Rozman - Stane: Zločinska pot

Najprej je, dan pred odhodom »na Štajersko«, 17. maja 1942, štab enote, ki mu je poveljeval Franc Rozman - Stane, vodil umor petih civilistov izpod Svetega Urha, iz Dobrunj in Bizovika, umorili so jih pri Polici.

Po porazu na Jančah pa je Rozmanov štab za grešnega kozla izbral družino Černe in v Gozd-Reko poslal »likvidatorje«, ki so z noži poklali pet nedolžnih civilistov. V nekaj dneh so tako Rozmanovi partizani umorili deset (povsem nedolžnih) civilistov.

Lepa ženska postava »v senci luninega svita«

Naj se za hip še ustavim sredi boja na Jančah 22. maja 1942, poglejmo si štiri različne opise dogodka, ko je štab II. grupe odredov (Rozman in Dušan Kveder) dobil v roke nemško torbico s podatki o nemškem napadu na II. grupo pri Jančah. Izmišljeno zgodbico o tem dogodku, ki jo je objavil Jože Mekinda leta 1952 v dnevniku, sem navajal že prejšnjikrat. Po tej zgodbici naj bi Kveder, politkomisar grupe, ko si je ogledoval listine iz nemške torbice, vzkliknil, kako da so izdani in kako so se takoj spomnili na »lepo žensko postavo«, »zavito v volneno ruto«, ki je »stala v senci luninega svita« in »štela, štela«, njene grudi pa »so se divje dvigale in padale«.

Grob družine Černe na Prežganju (leta 2002). FOTO: Ivo Žajdela

Franc Rozman je mladega fanta poslal v točo krogel

V zborniku Komandant Stane (1977, 430 strani) je Franc Žugelj napisal naslednje: »Sredi travnika pred nami je ležal ubit nemški oficir, ob njem pa nova brzostrelka in usnjena vojaška torbica. Nemci so že nekajkrat poskušali, da bi ga zvlekli za svojo bojno črto, toda naši mitraljezi so jih vedno pognali nazaj.

Stane /Rozman/ je stal ob drevesu in mirno opazoval bitko. Cigareto v ustih je predeval iz kota v kot in razmišljal. Nenadoma se je odločil in stopil k najbližjemu borcu:

'Splazi se do Nemca ter prinesi torbico in puško!'

Mladi fant se je zdrznil in prebledel, toda ni se upiral. Odložil je puško in po trebuhu lezel izza velikega drevesa, ki ga je ščitilo pred Nemci. Krogle so se kakor toča usule proti njegovi glavi. Vsi smo onemeli. Bili smo prepričani, da gre za gotovo smrt. Tudi Stane se je ves spremenil. Ukazal je čim hitrejši ogenj in hodil od borca do borca, spodbujajoč jih, naj čim hitreje streljajo. Roke in lica so mu drgetala, kakor bi imel vročico. /.../

Tistih nekaj minut se mi je zdela cela večnost. Nehote sem obračal glavo, da ne bi videl premikajočega se telesa sredi travnika, ki bo zdaj zdaj mirno obležalo sredi travnika, prerešetano od nemških krogel. Tudi Stane je bil vse bolj na trnih. Glasno je spodbujal fanta, naj gre hitreje, in se nemirno premikal za našo vrsto.

Naenkrat je fant sredi travnika veselo zavriskal. Bil je pri oficirju. Naglo je zgrabil puško in torbico in ju zmagoslavno dvignil v zrak. /.../

Nemci so bili presenečeni nad tolikšno predrznostjo in so nehali streljati. Ko se je priplazil do naših vrst, se je strumno zravnal in izročil Stanetu puško in torbico.«

Na spominski plošči za žrtve komunizma na Prežganju petih članov družine Černe sploh niso napisali. Pet Černetovih, čeprav so jih partizani umorili zelo zgodaj, 25. maja 1942, je tako v demokraciji »izviselo«. Verjetno bi odgovor na zakaj veliko povedal o totalitarizmu in demokraciji po njem. FOTO: Ivo Žajdela

Rozman, hladnokrvni morilec

Če je Žuglov opis točen, potem se je Franc Rozman - Stane tudi tu pokazal kot hladnokrven morilec, saj mu ni bilo prav nič mar za življenje borca. Kot smo videli, ga je pognal v zanesljivo smrt. Toda ne glede na to, da so drugi avtorji dogodek opisali precej drugače, je bil Rozman v resnici tak – brezobzirni zločinec. To smo videli (in še bomo v nadaljevanju) iz mnogih drugih primerov.

Ladislav Grat - Kijev je v svoji knjigi V metežu (Ljubljana, 1969, str. 28) dogodek potrdil, vendar ga je opisal bolj skopo in manj vzneseno: »Drzni Viktor Jamnik se požene na cesto, seže po aktovki in že je spet v gozdu. V majorjevi aktovki so papirji, ki jih nemudoma odnesemo komandantu Stanetu.«

Grat je tu navrgel še opazko o »izdaji«: »Naš štab je spoznal, da smo bili izdani in da se bomo morali začasno vrniti na italijansko stran.« Na koncu dokaj obširnega opisa spopada na Jančah je dodal: »Kasneje sem doživel še marsikatero bitko, na primer v Jelenovem žlebu, tako krvave pa nikoli več.«

»Na tem kraju je /.../ izbojevala veliko zmago nad /.../«. Spomenik na Tujem Grmu pri Jančah. Ta »velika zmaga« je še danes mit, zgrajen na čisti neresnici.

Laži iz torbice

Tudi večkrat citirani Jože Mekinda je v svoji knjigi Pohod II. grupe odredov na Štajersko (Ljubljana, 1959) dogodek s torbico – sedem let po svojem članku v dnevniku – opisal drugače (str. 232–233): »Iz bližnjega grma sta si politdelegat Viktor in Zidar ogledovala nemškega oficirja, ki je ležal 4 m od njih. Čeprav je sovražni mitraljezec z janške cerkve besno streljal, sta skočila k njemu. Najprej sta mu pobrala orožje. Ko ga je Zidar otipaval, je v rokavu nekaj zašumelo. Segel je za zavihan rokav in našel kos papirja, na katerem je bil žig z nemškim orlom. Medtem sta prišla na položaje Stane /Rozman/ in Tomaž /Kveder/. Tomaža je posebno zanimal kos papirja. /.../

'Glej, izdani smo,' je dejal Tomaž komandantu Stanetu /.../.

Stane je zrl na papir. Zdaj je bilo jasno. Bili smo izdani. Vsi so se nehote spomnili ženske postave, zavite v volneno ruto, kako je stala v luninem svitu za priprtimi vrati Mokotarjeve hiše. Ženska je zrla na kolono in štela ter potem brž sporočila gestapu, koliko partizanov je šlo mimo njihove domačije.

V nemškem načrtu je bilo vse do podrobnosti označeno: da je štela kolona 513 mož, naznačena je bila pot, kje je šla in kje je mislila prekoračiti Savo.«

In še: »Iz poročila so v štabu razbrali, da je imela izdajalka za priprtimi Mokotarjevimi vrati tisto noč kar dva gestapovska ljubimca pri sebi. Zato so bili tudi podatki o številu grupe in o njenem gibanju točni.«

Kip »narodnega heroja« Franca Rozmana - Staneta pred vhodom v knjižnico v Novem mestu, desno kip Borisa Kidriča. VIR: hikuk.com

Očrnitev nedolžnih žrtev

Lahko bi rekli, kolikor zapisov in trditev, toliko izmišljij. Žrtev partizanskega nasilja je bilo treba čim bolj očrniti. Prav nič čudnega ni zato, da je moral čez dobro desetletje nekdo drug napisati povsem novo knjigo o Drugi grupi odredov. Ivan Ferlež je 13 let po Mekindi napisal drugo knjigo o Drugi grupi odredov, obsežno delo (640 strani) Druga grupa odredov in štajerski partizani 1941–1942, Ljubljana, 1972.

V njej, čeprav je knjiga obsežna in podrobno opisuje dogajanje na Jančah, o nemški torbici in o »izdajalskih« podatkih izvemo le naslednje (str. 282): »Ob glasnem prepevanju ruskih bojnih pesmi sta obe četi 2. bataljona savinjskega odreda krenili takoj v protinapad čez jaso in bežeče Nemce pognali skozi gozd, prav do grebena. /.../ Padlemu nemškemu oficirju so odvzeli torbico, v kateri so našli povelje za to akcijo in vojaško karto z vrisanimi položaji ter nalogami posameznih nemških enot.«

Kip »narodnega heroja« – zločinca – Franca Rozmana - Staneta pred vhodom v knjižnico v Novem mestu. VIR: hikuk.com

Za Rozmana in Kvedra žrtve niso bile pomembne

To in nič drugega ni mogel zapisati Ferlež. Menda je jasno, da v nemškem dokumentu ni moglo biti drugih podatkov. S tem je postavil Mekindovo zgodbo o izdajstvu Černetovih na laž. Tudi »maščevalni« pokol, ko sta Rozman in Kveder poslala 25. maja 1942 k Černetovim v Gozd-Reko partizansko »likvidatorsko« skupino, ki je z noži brezobzirno po­klala kar pet članov družine (zaštihala jih je vseh sedem, vendar sta mati in ena hčerka bili »le« težko ranjeni in sta preživeli), je Ferlež posredno s svojo knjigo prikazal kot neizmerno napako.

Napako, ki je bila takšna le za umorjene, ne pa tudi za oba »Španca«, Rozmana in Kvedra. Zanju žrtve niso bile pomembne. Puščala sta jih povsod, kjer sta se gibala. Pohod »na Štajersko« je terjal življenja enajstih borcev; 18 jih je bilo ranjenih in so jih v neizmernih mukah na ramah prenašali nazaj čez »mejo« in do Police. Z ubitimi člani Černetove družine je Rozmanov pohod, za katerim so stali seveda komunistična partija, skrivala se je za imenom OF, in »glavno poveljstvo«, terjal 16 življenj in 20 ranjencev.

Osnovna šola v Šentvidu nad Ljubljano se je imenovala po zločincu Francu Rozmanu - Stanetu (leta 2007). FOTO: Ivo Žajdela

Iz katastrofe v katastrofo

Toda teh 16 življenj in 20 ranjencev za »glavno poveljstvo slovenskih partizanskih čet« (Franc Leskošek, Boris Kidrič) ni pomenilo veliko, verjetno celo nič. Vse je bilo namreč podrejeno končnemu cilju – oblasti, žrtve (ubiti) pa niso bile pomembne. Trmoglavo je takoj za neuspehom na Jančah II. grupi odredov ukazalo, naj se pripravi za novo pot na Štajersko. Ker je bila očitno Sava prevelika ovira za prehod na Štajersko (doslej jim do Save sploh ni uspelo priti), so se »strategi« v »glavnem poveljstvu« odločili, da bodo tokrat Rozmanovo II. grupo poslali na Štajersko po dolgi poti prek Polhograjskih dolomitov in Gorenjske.

Če bi vedeli, kaj bo sledilo, tega morda ne bi počeli. Res pa je, da ni nikjer zaslediti, da bi ta »novi« pohod prek Gorenjske kasneje obravnavali kot neuspeh, čeprav je bil ena sama katastrofa; niti v obsežni povojni publicistiki ne. Morda zato, ker so oba »Španca« (Rozman in Kveder) in še tretji iz »velike trojice« (Peter Stante) na koncu le prišli na Štajersko.

Toda ta pot je bila takšna, da na koncu od pohoda in »prihoda« na Štajersko ni ostalo skoraj nič razen »velike trojice«, kar je glede na kasnejša napredovanja ter vso propartizansko publicistiko očitno edino nekaj veljalo. Poglejmo torej, kako je vse skupaj potekalo.

Tudi v Žalcu se ulica imenuje po zločincu Francu Rozmanu - Stanetu (leta 2004). FOTO: Ivo Žajdela

Rozmanovo partizanjenje – ubijanje ljudi

Toda preden so se Rozmanovi partizani odpravili na »novo« pot, so junija 1942 še »malo« partizanili, to je ubijali, na Dolenjskem. Že 4. junija so lovili »belogardiste« ob Temenici pod Primskovim, ropali ter malo še dražili Italijane, tako da je pri teh počasi začela zoreti misel na veliko »očiščevalno« ofenzivo proti upornikom, kar je pozneje na Dolenjskem in Notranjskem povzročilo veliko gorja. »Španca« sta v zvezi z akcijo proti »belogardistom« pri Primskovem »obsodila« na smrt dva ugrabljena civilista Antona Kastelica iz Sada in neko žensko iz Litije.

Partizani so mesečno ubili 60 ljudi

14. julija 1942 je Edvard Kardelj, idejni vodja komunistične revolucije v Sloveniji, poslal dolgo poročilo o poteku revolucije »na jug« Ivu Ribarju - Loli. V njem je med drugim zapisal: »Včasih so precej likvidirali. Tako je npr. II. grupa likvidirala mesečno samo na majhnem odseku povprečno do 60 oseb. Zgodile pa so se še hujše reči, o katerih ti pismeno ne bom govoril.« V Dokumentih ljudske revolucije v Sloveniji (knjiga 2, str. 324) so leta 1964 citirani del izpustili.

Vsenaokrog so bili sami »izdajalci«, ki so prejemali »zasluženo kazen«

Na pohod čez Gorenjsko je 541 borcev II. grupe odredov odšlo 21. junija. Šli so čez Turjak, Krvavo Peč, mimo Svetega Vida, Kožljeka do železniške proge nad Vrhniko. Pri Verdu so napadli vlak in izkazalo se je, da so v njem interniranci, ki so jih Italijani peljali v taborišča. Pri streljanju po vlaku so bili trije interniranci ubiti (Drago Erbežnik, Dušan Mikec in Ivan Salihar), sedem pa ranjenih. Del so jih »osvobodili«, toda med »osvobojenimi« so jih partizani 12, ki se jim niso hoteli pridružiti, »preprosto« ubili. Domnevno so jih vrgli v Krimsko jamo.

Mekinda je zapisal (str. 324): »Izdajalci pa so prejeli zasluženo kazen.« Vsenaokrog so bili sami »izdajalci«. To je bila značilna »izdaja« za komuniste. Če nisi bil njihov ali za njih, si bil »izdajalec«. Za nameček so Italijani za povračilo požgali vasi Zavrh in Pokojišče.

Tik pred napadom na vlak je neki borec drugemu ukradel košček sira in ga pojedel. »Španca« sta ga »obsodila« na smrt in ustrelili so ga pred celim zborom. Mekinda (str. 313): »Smrtna obsodba je med borci trpko odjeknila. Mnogim ni šlo v glavo, zakaj so prisodili za ta­ko dejanje tako strogo kazen.«

Le kje so ljubljanski aktivisti dobili dva vagona mesnih konzerv?

Ko je Rozmanova »grupa« konec junija prišla v Dolomite, v neposredno bližino italijansko-nemške demarkacijske črte, ki so jo tam prav takrat zagrajevali z bodečo žico, se je začelo. V stik so prišli z domačimi partizani, ki pa seveda nikakor niso mogli nahraniti tako velike množice vojakov. Niti dva vagona mesnih konzerv in drugega blaga, ki ju je ljubljanska železničarska organizacija OF 30. junija dostavila na postajo Drenov Grič, nista dosti zalegla (pošiljka je bila namenjena »glavnemu štabu«, vendar ga je II. grupa »po pomoti« zasegla).

Seveda so tudi te konzerve nekomu ukradli. Prevoz blaga po železnici pa je lepo kazal, da Italijani niso skrbeli za red v (okupirani) deželi.

»Španca« Franc Rozman - Stane in Dušan Kveder - Tomaž sta v Gozd-Reko pri Prežganju poslala nočni morilski partizanski vod, ki je na binkoštno nedeljo, 25. maja 1942, ob 2. uri zjutraj z noži zaklal pet članov družine Černe. Od leve oče Franc Černe ter hčerki Jožefa, stara komaj 15 let (1927) in Alojzija, ki je bila noseča.

Streznitev v Dolomitih

Toda najhujše jih je čakalo le nekaj kilometrov stran. Na drugi strani razmejitvene črte ni bilo več Italijanov, ampak Nemci. Ti so jih, kot da bi bili o njihovem prihodu obveščeni, na »meji« čakali v zasedah. Že ob prvem nočnem poskusu prehoda »mejnih« žičnih ovir 30. junija so ubili sedem partizanov. Toda to je bil šele »skromni« začetek komunističnega »pohoda« na Štajersko.

Za večino partizanov je bil stik z Nemci streznitev. Sveža je bila tudi še kalvarija pri Jančah. Že sam prehod »meje« je bil skoraj nemogoč. Poskušali so več noči. Naraščala je lakota, konzerve z Drenovega Griča so že zdavnaj izginile. Tudi spomin na razmeroma lagodno življenje na Dolenjskem je bil še svež. Hitro je prišlo do izražanja pomislekov, skrbi, negodovanja in na koncu tudi zahtev po vrnitvi »domov« na Dolenjsko.

Nadaljevanje v sedmem delu: Franc Rozman - Stane: »Osvobajanje« Gorenjske.