Nadaljevanje iz: Franc Rozman - Stane: Pokol v Gozd-Reki

Potem ko je v začetku julija 1942 II. grupi odredov, kot so jo imenovali, po hudih težavah le uspelo preiti žične ovire na italijansko-nemški razmejitveni črti za Šentjoštom, so se znašli na težavnem tujem terenu, zasedenem z Nemci. Najprej so zaradi lakote izropali trgovino v Novi vasi pri Žireh.

Toda II. grupa je čez »mejo« prišla razbita in zdesetkana. Tisti del enote, ki je mejo prešel, se je zbral na Gabrški Gori. Toda tudi tam jih gorenjski partizani niso čakali s hrano, kot jim je bilo obljubljeno, zato so najprej izropali trgovini v Javorjah in na Muravah. Borci so bili namreč »sestradani«, kot je napisal Ivan Ferlež v knjigi Druga grupa odredov in štajerski partizani 1941–1942 (Ljubljana, 1972, str. 348).

Po Francu Rozmanu - Stanetu se še vedno imenujejo številne ulice po slovenskih krajih, tudi v Medvodah (2003).
FOTO: Ivo Žajdela

Ko so Rozmanovi trčili ob realno stanje na Gorenjskem

Ko sta Franc Rozman - Stane in Dušan Kveder - Tomaž prišla na Gorenjsko, sta se celo odločila, da bosta po navodilih »glavnega poveljstva« »osvobajala Gorenjsko« (Ferlež, 347). Štab grupe je mislil, da se bo na Gorenjskem takoj sešel s štabom I. grupe (gorenjske), da bodo skupaj načrtovali in izvajali akcije proti Nemcem, toda ta se iz svojega skrivališča več dni ni prikazal na plano.

Ko so se po nekaj dneh vendarle sešli, so jih »Gorenjci« sprejeli zelo hladno, jim odsvetovali kakšno veliko bojevanje in jih tako rekoč zavrnili (Ferlež, 347–349). Takšno je bilo pač realno stanje na Gorenjskem. Tega pa Rozman in Kveder nista razumela, še manj »glavno poveljstvo«, ki ju je tja poslalo, ali natančneje, niso hoteli razumeti, saj so imeli za vsem tem svoje velike načrte ...

Rozmanovo ime so izpostavili tudi na spomeniku NOB v Pirničah pri Medvodah. FOTO: Ivo Žajdela

Povsem druga pesem pod Nemci

Toda »Španca«, komandant Rozman in politkomisar Kveder, se nista pustila zmotiti. Na kraj pameti jima ni padlo, da bi pustila »Gorenjce« pri miru. Načrtovala sta prvo večjo akcijo proti Nemcem, napad na Lučine. Verjetno zato, da bi se jim maščevala za zelo težaven prehod »meje«, ko so ubili več partizanov, kar je povzročilo velik osip moštva II. grupe odredov. Čez »mejo« namreč niso prišli celi oddelki, ki so (rade volje) ostali na italijanski strani.

Napad na Lučine 14. julija ni najbolj uspel, saj nemške postojanke niso osvojili. So pa Nemce dodobra predramili. Ti so takoj navalili nanje, jih obkolili pod Blegošem in razbili. Ubili so sedem borcev; skupno od meje do sem že 15, kar je več kot na Jančah. Kar pa je bilo najhuje, grupa se je znova razpršila. Mnogo borcev so pogrešali. Ferlež (str. 344): »Večina pogrešanih borcev se je po večdnevnem tavanju in skrivanju po neznanem terenu posamič prebila nazaj čez okupacijsko mejo v Dolomite, nekateri pa so padli Nemcem v roke.« Eno skupino so Nemci napadli na Pasji ravni. Ubitih je bilo spet sedem borcev, tri so ujeli, 16 pa se jih je prebilo čez »mejo« (Ferlež, 346).

Franc Rozman je celo sam odšel čez »mejo« v Dolomite, da bi tam poiskal velik del svoje vojske, ki mu je nenadoma zmanjkal, vendar se je moral vrniti brez uspeha.

Rozmanovo ime na spomeniku NOB v Pirničah pri Medvodah. FOTO: Ivo Žajdela

Tudi na Gorenjskem »energično« proti »izdajalcem«

Potem ko so gorenjski partizani Rozmana in Kvedra dobesedno zavrnili pri njuni nori ideji o skupnem »osvobajanju Gorenjske«, sta se »osvobajanja« lotila sama s svojim ostankom enote, ki pa je bil za takratne gorenjske razmere še vedno velik, čeprav ga je manjkalo že več kot pol (21. junija jih je z Dolenjske krenilo 541). Ker so jih Nemci pod Blegošem razbili, so se umaknili na Jelovico. »Španca« nista mogla iz svoje kože in sta poveljnikom svojih enot ukazala, da tudi tu »energično nastopijo proti izdajalcem« (Ferlež, str. 350).

Iz poraza v poraz

3. avgusta so Nemci, potem ko so vedeli, da imajo na svojem območju večjo enoto, izvedli uničujočo ofenzivo. En del II. grupe so na območju Blegoša spet povsem razbili. Ubili so enajst borcev. Kljub temu so jih vodilni revolucionarji hoteli prisiliti, da jurišajo na Nemce, to se pravi v zanesljivo smrt.

Ferlež (str. 360): »Zaradi dotedanjih izgub so se močno deprimirani borci uprli, da bi jurišali na Nemce /.../ Ponoči in naslednjega dne so se manjše skupine in posamezni borci vsak zase prebijali skozi nemške zasede in obroče. Pri tem so imeli še hujše izgube. Od dvainštiridesetih borcev jih je po končani ofenzivi ostalo le še petnajst.« V tem primeru je šlo za Poljansko četo, ki je nastradala zaradi Rozmana.

Kip Franca Rozmana - Staneta pred knjižnico Mirana Jarca na Rozmanovi ulici v Novem mestu (2009). FOTO: Ivo Žajdela

Trpeli so predvsem civilisti

Zaradi dejavnosti Rozmanove II. grupe na območju Škofjeloškega hribovja so se Nemci julija in avgusta strašno znašali nad civilnim prebivalstvom: požgali so osem vasi, moške so žive metali v ogenj, ženske in otroke pa so odvažali v taborišča (Ferlež, 364).

Ko berem propartizansko literaturo in nenehno srečujem opise, koliko gorja je povzročilo partizanjenje leta 1942, pogosto pomislim na naše intelektualce, za katere je očitno, da berejo zelo malo te literature ali celo nič. Pa vendarle so sposobni vedno znova izjavljati, kako nujno se je bilo treba upreti okupatorju. »Fiksna ideja« o uporništvu je nad vsem, nad vso neizprosno resnico, s katero je nabita propartizanska literatura in ki nam – če se le hočemo soočiti z njo – govori le eno: uporništvo ja, toda to, kar so počeli voditelji revolucije s svojina partizanstvom leta 1942, ni imelo z uporništvom nobene zveze. To namreč ni bilo uporništvo, ampak sistematično uničevanje dežele. Požiganje trave, da bi potem na tem požganem terenu laže obvladovali ljudi in gradili svoj revolucionarni projekt. Nasilje in gor­je sta bili sredstvo, s katerim so ljudi spremenili v lahko vodljive osebke, saj jih je zanimalo le še preživetje.

Kip Franca Rozmana - Staneta pred knjižnico Mirana Jarca na Rozmanovi ulici v Novem mestu (2009). FOTO: Ivo Žajdela

Partizanska »likvidacija izdajalca«

Z Jelovice so Rozmanovi partizani hodili v razne akcije, zaradi prebrane večinoma roparskega značaja. Toda brez »izdajalcev« ni šlo. Jože Peskar je v knjigi Preko Dolomitov na Štajersko opisal eno od takšnih »akcij«: »Neke noči smo se spet spustili v dolino. Nismo vedeli, kam gremo. Šele v dolini nam je Simon /Janko Sekirnik - Simon, po vojni razglašen za narodnega heroja, op. I. Ž./ sporočil, da gremo v vas Češnjice /danes del Železnikov, op. I. Ž,/ obračunat z nekim izdajalcem. /.../ Vhodna vrata so bila zaklenjena. Klicali smo izdajalca, naj nam odpre vrata, toda ko nam jih ni hotel odpreti, smo jih odprli siloma s kolom. Šel sem naprej po veži in prisluškoval. Nikjer nobenega glasu. Veža je bila temna, da nisem videl niti prsta pred nosom, zato mi je Job (Ivan Lekše - Job/ dal baterijo, da sem od časa do časa posvetil pred seboj, da sem se lahko orientiral, kje so stopnice v prvo nadstropje. Vedeli smo, da stanuje v prvem nadstropju, nismo pa točno vedeli, kje ima spalnico. Tako sem s pripravljenim mitraljezom počasi napredoval po stopnicah in jih od časa do časa obsvetil. Ko sem prišel v gornji hodnik, sem pozval izdajalca, naj se oglasi. A nič, vse je bilo tiho.

Sedaj nisem vedel, kam naj se obrnem. Tedaj se je oglasil otrok, ki je boječe zajokal. Aha, sem si mislil, tukaj je. Šel sem proti vratom, od koder je prihajal otroški glas. Takrat sem izpod vrat videl droben pramen svetlobe. Prišel sem do vrat in jih hotel odpreti. Bila so zaklenjena, zato sem ostro zahteval, naj jih odpro. Šele tedaj se je oglasila njegova žena, za njo pa še on. Nekaj časa se je izgovarjal, da ne sme odpreti, ker da ga bodo Nemci ubili, če bodo izvedeli, da smo bili pri njem in da nam je sam odprl. Stal sem tik ob zidu, da me ne bi izdajalc zadel, če bi začel streljati skozi vrast. Na mojo ponovno zahtevo, naj odpre vrata, sta začela oba z ženo prositi, naj jih pustimo pri miru, da niso nič krivi in da bosta dala ve, kar hočemo, samo da ju pustimo pri miru. Izgovarjala sta se na druge ljudi, češ da so drugi ljudje njega ščuvali proti partizanom, toda vrat le nista hotela odpreti.«

Kip Franca Rozmana - Staneta v Partizanskem domu na Kopah na Pohorju.

Priropotal je Job in takoj »obračunal z izdajalcem«

»Tedaj se je oglasil Job, ki je prišel za menoj. Zagrozil je izdajalcu, da bomo razbili vrata, če takoj ne odpre. No, izdajalec je le začel odklepati vrata in jih počasi in boječe odpiral. Stopila sva v sobo, kjer je bušnil v naju vik in krik. Job mi je zapovedal, naj izdajalca stražim in ne smem mu dovoliti, da bi se ganil iz postelje. Postavil sem mitraljez na mizo in sedel na stol. Žena je začela prositi, naj ga pustimo pri življenju, da ne bo nikoli več šel z Nemci, ampak da bo pomagal partizanom, kolikor bo mogel. Tiščala je proti meni, dokler ji nisem zapovedal, naj sede na posteljo in naj se ne gane. Ves čas sem moral poslušati njene prošnje in zatrjevanje, da bodo pomagali partizanom. Ostali tovariši so po hiši iskali orožje, ker izdajalec ni hotel povedati, če sploh ima orožje. Zaplenili so mu tudi vse, kar je bilo uporabno za našo vojsko. Imel je veliko zalogo hrane. V neki shrambi je imel v sodu približno sto petdeset kilogramov zaseke, v njej pa zalite domače klobase. Pomočnik mi je eno teh prinesel in sem jo s slastjo pojedel.

V hiši so se naši zadržali kake pol ure, nato pa je vse utihnilo. Ostal sem sam in nisem vedel, kaj naj storim. Nihče mi ni naročil, kaj naj naredim z izdajalcem, zato sem sklenil, da bom počakal še nekaj časa, nato pa odšel. Ko sem tako nekaj časa sedel, je priropotal po stopnicah Job, prišel v sobo in takoj obračunal z izdajalcem.«

Obračunal. Greš v trgovino, narediš obračun in ga likvidiraš. To je ta komunistični besednjak, novorek, s katerim so »likvidirali« ne le ljudi, ampak tudi slovensko izrazje, da so zakrili svoje zločine.

»Narodnega heroja« in zločinca častijo tudi v Celju, v kasarni Franc Rozman - Stane. VIR: Facebook

26. julija 1942 so na Češnjici umorili Franca Habjana

Partizani so ta zločin storili 26. julija 1942. Na Češnjici (danes del Železnikov) pri Cvernovih so umorili Franca Habjana (1899–1942), očeta šestih otrok, hišo pa popolnoma izropali. Pri Prevčevih so odnesli živež, perilo in obleko. Prav tako pri Gašperjevih na Rudnem. Drugi večer so pri Blažkovih odnesli nekaj usnja, pri Prevčevih pa dve kravi in konja.

Jožica Habjan (1940) je povedala, da so ob umoru »vzeli vse, tudi otroška oblačila. Česar niso mogli nesti so uničili. Polili so ves mošt. Otroci niso imeli ničesar. Sosed Jakopin je dal oblačila Francetu za v krsto.«

V ozadju umora so bili seveda domači terenci. Namen Habjanovega umora naj bi bil, da bi se po vojni njegova kmetija razdelila, kar se je potem delno uresničilo, saj so zemljo odkupili po minimalni ceni za gradnjo tovarn in blokov.

10. avgusta je ena enota grupe v Dolenji vasi v Selški dolini ubila »nekega izdajalca« (Ferlež, str. 397).

Konec »osvobajanja« Gorenjske

Na koncu sta »Španca« le morala spoznati, da z »osvobajanjem Gorenjske« ne bo nič in da se morata čim prej pobrati proti Štajerski, če sploh hočeta preživeti. Odnosi z gorenjskimi partizani so bili povsem skrhani. Ti so ju obtoževali tudi, da jim povzročajo same težave, tudi s tem, ko nasilno odvzemajo hrano družinah, ki so podpornice partizanov.

Ker so razmere postale nevzdržne, so II. grupo zapustili še nekateri oddelki in se samovoljno vrnili v Ljubljansko pokrajino. Rozman in Kveder sta se odločila, da se bosta z Jelovice prek kranjske ravnine proti Krvavcu ter proti Štajerski prebijala dva bataljona (1. in 2. bataljon savinjskega odreda) II. grupe odredov ločeno. Da bi premotili Nemce, ko se bo pomikal 2. bataljon prek Save, sta si »Španca« zamislila, da bi 1. bataljon medtem demonstrativno napadel vadbišče nemške kolesarske čete pri Bohinjski Beli, potem pa bi dan kasneje odšel čez kranjsko ravnino za 2. bataljonom.

»Narodnega heroja« in zločinca častijo tudi v Celju, v kasarni Franc Rozman - Stane. VIR: Facebook

Z »osvobajanjem« Gorenjske je Rozman kopičil mrtve

9. avgusta je bila enota, ki si je šla ogledat prizorišče načrtovanega napada, na Ribenski planini na Jelovici sama napadena in Nemci so ubili 8 borcev (Ferlež, 368). Naslednji dan so Nemci začeli ofenzivo na Jelovico. 2. bataljon, v okviru katerega je bil štab II. grupe odredov (Rozman, Kveder in Peter Stante - Skala), jo je zadnji hip zapustil. Ob spustu v dolino pri Jamniku se je potuhnil pred neko nemško kolono, ki se je po cesti vzpenjala proti Jelovici. Ujeli so zaostalega nemškega vojaka.

Jože Peskar je v knjigi Preko Dolomitov na Štajersko zapisal: »Ne vem, zakaj Nemec ni uporabil samokresa ali bombe. Naši so mu odvzeli bombe, samokres, mu s hrbta sneli mitraljez in ga zvezali. Naša kolona je nato hitro prečkala cesto in odpeljala Nemca s seboj. Šli smo po neki grapi po majhnem potočku in se proti jutru ustavili v gozdu pod Sv. Primožem. Tu smo bili ves dan v največji tišini in brez vsake hrane. Nemca pa so morali uničiti brez strela, da se ne bi izdali.«

Leta 2017 so v vojašnici Franc Rozman - Stane tako vabili na Dan slovenske vojske ter s tem enačili totalitarizem in demokracijo.

Smrtni krik zabodenega nesrečneža

Ladislav Grat - Kijev je v knjigi V metežu (Ljubljana, 1969) dogodek opisal z naslednjimi besedami (str. 83–84): »Šel sem k ujetniku, da bi si ga ogledal. Bil je mlajši, stasit fant, po rodu Korošec, zato je tudi nekoliko razumel slovenski. Mirno je stal ob smrekah in preplašeno strmel v nas, oblečen v svojo uniformo planinskega lovca, s tistim priskutnim belim 'adlerjem' na kapi. Nismo ga smeli izpustiti, saj bi lahko bilo to usodno za nas, zato je štab /Rozman, Kveder/ sklenil, da ga je treba likvidirati.

Vedel sem za ta sklep, zato sem si ga še bolj pazljivo ogledoval. Toliko da se mi ni fant zasmilil. Nič okrutnega ni imel na sebi, morda je tudi v njegovih prsih bilo človeško srce, ki ga Nemci niso imeli – vendar pa bo moral zaradi varnosti nas vseh umreti. Še danes mi je pred očmi ta nemški vojak slovenske krvi, ki ga, da nas ne bi izdal strel, niti nismo smeli ustreliti, in še dolgo mi je zvenel po ušesih smrtni krik zabodenega nesrečneža.«

Franc Rozman - Stane v gradu Soteska. Kmalu zatem, 27. oktobra 1943, so ga njegovi partizani požgali.

Na koncu »poti«

Potem ko je Rozmanovi skupini uspelo neovirano preiti kranjsko ravnino, se je vzpenjala proti Sv. Ambrožu pod Krvavcem. Tam je naletela na skupino Nemcev, ki so jih dobesedno pokosili. Ubitih je bilo kar 16 borcev, sedem so jih ujeli (Ferlež, 377). Bataljon se je nato prek Krvavca in Košutne spustil do Kamniške Bistrice, od tam pa se je po goratem terenu vzpel na Presedljaj in Konja. Na Veliki planini hrane, ki se je je nadejal od pastirjev, ni našel, saj so Nemci pastirje že zgodaj poleti pregnali v dolino.

18. avgusta je bataljon prispel na Kostavško planino, kjer se je sešel s Kamniškim bataljonom. S tem je formalno prispel na Štajersko.

Druga skupina, I. bataljon Savinjskega odreda, vodil jo je Franc Poglajen - Kranjc, je 19. avgusta odšla proti Dobrči, kjer naj bi jo čakalo skladišče hrane. Toda te tam ni bilo, zato se je napotila proti pastirskim planinam pod Košuto. Toda tudi tam je namesto hrane naletela le na Nemce, pot proti vzhodu oziroma Štajerski pa je bila blokirana. Zato ji ni preostalo drugega, kot da gre čez vrh Košute na avstrijsko Koroško. Bili so v zelo klavrnem položaju, saj jih je bila, kot je zapisal Ferlež (str. 384), »polovica že čisto bosih«. Tam so jih Nemci takoj izsledili in zasledovali. Z novimi žrtvami in izgubljenimi se je umikala mimo Železne Kaple, se prebila čez hribovje na slovensko stran v Koprivno. Konec avgusta so se ustavili v Mozirskih planinah. Tako je formalno tudi ta skupina prispela na Štajersko.

Po Dolenjski so »komandanta glavnega poveljstva partizanske vojske« okoli vozili vsaj z dvema ukradenima avtomobiloma.

Poglejmo še primer ene skupine, ki se je že pred »mejo« v Dolomitih ločila od grupe. 3. bataljon Savinjskega odreda je prek Loškega Potoka, Čabranke, Gorskega kotarja pod Delnicami in ob Kolpi prispel v Belo krajino. 5. avgusta se je ustavil na Brezovi Rebri pri Jugorju. Tam so hoteli komandanta Mirka Ivaniča kaznovati, vendar si je ta življenje rešil z umikom med hrvaške partizane. Kaznovati so hoteli torej tistega, ki je v bistvu reševal svojo enoto.

Franc Rozman - Stane na motorju.

»Na Štajersko« jih je odšlo 541, tja pa prišlo le 130 

Poglejmo nekaj številk. Ko je I. bataljon odšel z Jelovice, je imel še 82 borcev. Ob prihodu na »cilj«, na Mozirskih planinah, ločen daleč od 2. bataljona in štaba II. grupe odredov, je imel le še 38 borcev (Ferlež, 383, 387).

2. bataljon je imel ob odhodu z Dolenjskega 140 borcev, ob prihodu na Štajersko pa le še 92. To je vse, kar je od prvotne II. grupe odredov uspelo priti na Štajersko. Ob odhodu z Dolenjskega 20. junija 1942 je grupa štela 541 borcev. Konec avgusta je na Štajersko prišlo skupilo le 130 borcev, in še ti so bili povečini hudo bolni in razcepljeni v dve povsem ločeni skupini.

Če je bilo ob poskusu prvega prehoda na Štajersko pri Jančah ubitih enajst borcev (18 ranjenih), je bil drugi pohod čez Gorenjsko tudi v tem oziru prava katastrofa, saj je bilo ubitih kar 70 borcev. Oba pohoda II. grupe odredov z Dolenjskega na Štajersko sta bila povsem neuspešna. »Glavno poveljstvo slovenskih partizanskih čet« ju je poslalo naravnost v uničenje.

Franc Rozman - Stane (na sredini) z vodstvom 14. divizije Mirkom Bračičem (10. 12. 1943 so ga ubili partizani sami) in Ivanom Kovačičem - Efenko.

Peklenska pot na oblast

Za katastrofo na Gorenjskem sta v precejšnji meri kriva tudi »Španca« Stane Rozman in Dušan Kveder, saj sta tudi tam, podobno kot prej na Dolenjskem pod Italijani, hotela izvajati razne akcije, toda okupacijski sistem pod Nemci je bil bistveno drugačen od italijanskega. Za strahotno gorje, ki ga je zaradi tega pretrpelo mnogo ljudi, od borcev, indoktriniranih s hudo propagando, do civilnega prebivalstva, seveda nihče ni odgovarjal. Za komunistično revolucionarno vodstvo tako imenovane žrtve (ubiti) niso bile pomembne. Bile so celo pomemben sestavni del projekta.

Ko je »glavno poveljstvo« zvedelo, kaj se dogaja z II. grupo na Gorenjskem, ji je hotelo poslati v pomoč na Štajersko posebno četo. Ta si je pot na Štajersko iskala južno od Brežic, na hrvaški strani. Ko so že prešli Savo, so jih obkolili ustaši in jo povsem razbili. Kolikor jih niso ubili, so jih polovili v naslednjih dneh. To je bila že peta skupina, ki jo je »glavno poveljstvo« poslalo na Štajersko. Tudi ta je bila uničena. Komunistom se je leta 1942 zelo mudilo na oblast. Svojo (para)vojsko so na tej poti brezumno pošiljali v smrt.

»Slavna« trojica komunistično-partizanskih komandantov: Dušan Kveder - Tomaž, Franc Rozman - Stane in Peter Stante - Skala.

 Nadaljevanje v osmem delu: Franc Rozman - Stane: Ubijanje »izdajalcev«.