Po demokratizaciji leta 1990 je bil Franc Rozman - Stane skrit za drugimi velikani revolucije, Edvardom Kardeljem, Borisom Kidričem, Ivanom Mačkom - Matijo itd. Toda v resnici je šlo za »zgrajenega« revolucionarja. Kamor koli je šel, je za seboj puščal trupla in gorje.

Oče »narodnega heroja« in velezločinca je bil globoko veren

Franc Rozman se je rodil 27. marca 1911 v Spodnjih Pirničah pri Medvodah. Porod je bil težaven, otrok je bil še dolgo slaboten in bled. Tudi kasneje, ko je že odrastel, ni bil močne postave. Oče, ki je bil globoko veren, se je zaobljubil, da bo pred hišo postavil kapelico, če bosta mati in otrok ostala živa, drugače pa naj bi šel za pokoro za vedno k vojakom.

Obljubo je držal, vendar le delno. Pred hišo je postavil križ z omarico. Križ je stal tam, dokler niso komunisti po drugi vojni na pročelju hiše odkrili spominske plošče.

Oče Franc in sin Franc sta »za vedno« odšla k vojakom

Toda brez njegove volje se je na neki način izpolnila tudi alternativa zaobljube. Oba, oče Franc in sin Franc, sta »za vedno« odšla k vojakom. Oče že po treh letih. Bil je rezervni podčastnik, star 31 let, v najboljših letih; na začetku prve svetovne vojne je bil vpoklican med prvimi. Dodelili so ga 4. domobranskemu pehotnemu polku in kot poveljnik desetine v 16. četi je odšel na rusko fronto.

Oktobra 1914 so nemške in avstro-ogrske čete začele na Poljskem ofenzivo, ki zaradi močnega ruskega odpora ni dosegla posebnih uspehov. V bojih nekje v okolici mes­ta Nowe miasto ob reki Polici, kakih 50 kilometrov jugovzhodno od Varšave, naj bi bil ubit.

Bojišče z umrlimi in ranjenimi so zasedli Rusi, zato so doma dolgo čakali, da se jim bo navsezadnje le oglasil. Sin Franc si je še dolgo umišljal, da oče živi nekje v Sovjetski zvezi in da se jim bo enkrat oglasil. Tudi zaradi tega je postala Sovjetska zveza njegova »druga domovina«.

Franc Rozman - Stane, kako ga je leta 1952 v idealizirani podobi narisal Božidar Jakac.

Politično jer Rozmana oblikoval skrbnik, komunist Tine Rožanc

Mati se je po koncu vojne poročila z goriškim beguncem, otroci, Franc je imel še dve sestri in brata, pa so končali v sirotišnici ali služili pri tujih družinah. France je bil za hlapčka pri dveh kmetih. V šoli mu ni šlo najbolje.

Leta 1926 je skrbnik Franca in njegovega brata postal Tine Rožanc, kar je bilo za nadaljnjo, predvsem politično usmeritev Franca Rozmana odločilno, saj je bil Rožanc levičarsko zelo dejaven, tako da je bil že leta 1933 sprejet v komunistično partijo. Leta 1941 je postal sekretar komiteja KP železniškega vozlišča v Ljubljani, nato pa še politični komisar narodne zaščite na železnici, ki je izpeljala več sabotaž, med vojno pa se je odlikovala predvsem po pošiljanju vagonskih pošiljk raznega blaga iz Ljubljane partizanom.

Posredne žrtve komunističnih morilcev so bili tudi komunisti

Leta 1942 so ga Italijani aretirali, odpeljali v Gonars, kasneje so ga vrnili v Ljubljano in ga v skupini 24 talcev 13. oktobra 1942 pred Natlačenovo vilo ustrelili, potem ko je vosovec Franc Stadler, preoblečen v duhovnika, prišel v hišo dr. Marka Natlačena, prvaka SLS in nekdanjega bana (neke vrste predsednika Slovenije), in ga ustrelil.

Tudi oba Rožančeva sinova sta šla po očetovi poti, se že leta 1941 pridružila partizanom in že leta 1942 sta bila oba ubita. Rožanca, ki je bistveno oblikoval pot Franca Rozmana v komunistično in revolucionarno smer, je revolucionarni režim leta 1953 razglasil za narodnega heroja.

Franc Rozman - Stane na poti v Španijo.

Bil je življenjsko odvisen od komunistov

Leta 1926, ko je bil Rozman star 15 let, je odšel v Ljubljano k peku Lovru Cimpermanu na Šmartinski cesti 18, da bi se izučil za peka. Stanoval je v mojstrovi hiši in moral cele noči pomagati pri peki kruha. Rozman je pri Cimpermanu ostal do leta 1932, od leta 1929 kot pomočnik. Tudi Cimperman je bil liberalnih nazorov in veljal je celo za socialista. Takoj leta 1941 se je vključil v delo komunistične OF in njegova trgovina je rabila za številne zveze ilegalcev.

Februarja 1942 so ga Italijani aretirali in ga po osmih mesecih preiskovalnega zapora oktobra obsodili na 23 let zapora. Januarja 1943 so ga poslali v kaznilnico v Parmi. Nemci so konec leta 1943 sodbo razveljavili in lahko se je vrnil v Ljubljano. Umrl je sedem let po koncu vojne. Tako je bil Franc Rozman kar obdan z ljudmi levičarskih nazorov. Od njih, kot smo videli v primeru skrbnika Rožanca in pekovskega mojstra Cimpermana, je bil tudi neposredno življenjsko odvisen. Kasneje pa od drugih ...

Raje bi bil pilot kot pek

Rozman je pri Cimpermanu trdo delal, izšolal se je za dobrega peka in zakonca Cimperman sta mu šla na roko. Prijavil se je na natečaj za sprejem v podoficirsko pilotsko šolo, toda njegovo prošnjo so zavrnili, deloma verjetno tudi zato, ker je bil majhne postave, kar je verjetno pustilo na njegovi duši še en pečat.

Spomladi 1932 je izpolnil 21 let in moral je k vojakom. 18-mesečni rok je odslužil v Petrovaradinu pri Novem Sadu, kjer je bila nad Donavo mogočna trdnjava. Petrovaradin je bil takrat pravo vojaško mesto, s polkom težkega topništva in štabom jugoslovanskega vojaškega letalstva. Rok je odslužil v pekarni in dobil čin kaplarja. Jeseni 1933 je prišel domov.

V tem času je državo pretresala huda gospodarska kriza. Cimperman ga ni mogel zaposliti, saj je medtem zaposlil drugega delavca. Naslednje leto je bil Rozman zato brezposeln. Pomagal je doma in z bratom sta se ukvarjala tudi z divjim lovom, nastavljala sta zanke divjadi in lovila ribe v Savi. Kupila sta malokalibrsko puško, ki je takrat stala dve delavski plači.

Franc Rozman - Stane (desno) vojak španske revolucije.

Zaradi bankrota je odšel v ilegalo

Konec leta 1934 je dobil delo v Zidanem Mostu, toda tam ni zdržal. Pokazala se je priložnost v Medvodah, kjer je imel pekovski mojster Julij Novljan točilnico in pekarno. Ker je bil že v letih, se je uspelo Rozmanu z njim dogovoriti, da mu je dal pekarno in točilnico v najem. Brat, ki je prevzel doma posestvo, mu je izplačal 8.000 dinarjev dediščine. Denar je vložil v obnovo in za zagon dejavnosti.

Toda posli niso tekli, dolgovi so naraščali in že po devetih mesecih je pristal v stečaju. Porabil je začetni vložek svoje dediščine in se zraven še zadolžil za 9.000 dinarjev (skupno dveletni zaslužek kvalificiranega delavca). Konec leta 1935 je moral zato v stečaj. Začele so se težave s sodiščem, saj so ga upniki tožili in začeli so ga iskati celo orožniki. Nenadoma je bil zunaj zakona, grozil mu je zapor in znašel se je v ilegali.

Javno so izpovedovali privrženost Sovjetski zvezi

Njegov skrbnik in politični vodnik Tine Rožanc je bil v tem času že član komunistične partije. Po gostilnah in ožjih družbah, v katerih se je Rozman gibal, so veliko razpravljali o politiki in Rozman je ognjevito zagovarjal Sovjetsko zvezo. Udeleževal se je tudi izletov, največkrat na Golico, organiziral jih je Rožanc, na katerih so veliko govorili o politiki.

Pogosto je nosil rusko »rubaško«, srajco z visokim ovratnikom in vezeninami, ki so jo nosili čez hlače, povrh pa pas. Tako so se oblačili v tistem času levičarji in s tem javno izpovedovali svojo privrženost Sovjetski zvezi.

Franc Rozman - Stane, kapetan španske republikanske vojske.

Odpravil se je v Etiopijo nad fašiste

Oktobra 1935 je Mussolinijeva Italija napadla Etiopijo. Takrat je bil Franc Rozman predvsem dvoje: bil je zunaj zakona, ilegalec, zaznamovan in brez prihodnosti. In bil je že prepričan komunist, ki je fanatično verjel v Sovjetsko zvezo (zdaj ne več le zaradi očetovega izginotja). Kot tak se je odločil, da bo šel pomagat Etiopijcem oziroma se bojevat proti fašistom.

Spomladi 1936 je dvignil potni list in odšel z ljubljanskim turističnim podjetjem Putnik na izlet v Italijo. A ga seveda ni zanimal iz­let. Tam se je »izgubil«, kot je prišel vodja skupine povedat bratu Martinu v Spodnje Pirniče. Toda pot v Etiopijo ni bila lahka. Pri tem so ga Italijani aretirali, ga privedli na mejo in izročili jugoslovanskim obmejnim organom, ti pa so ga, ker je imel veljaven potni list, izpustili.

Med prvimi je odšel v Španijo na pomoč komunistom

16. februarja 1936 je v Španiji na volitvah zmagala levičarska Ljudska fronta. Začelo se je obdobje neredov. Desnica je imela prevlado v vojski, ki je julija 1936 začela proti »republiki« upor. Najprej v Maroku in na otokih, v celinski Španiji pa je levica upor nasilno zadušila. Vmešali sta se Nemčija in Italija ter pomagali upornikom. Avgusta je KP Španije sporočila, da vojna ni več državljanska, ampak »narodnoosvobodilna« in revolucionarna.

CK KPJ je v glasilu Proleter objavil poziv za pomoč »španskemu ljudstvu« in pozval »delavce, kmete in prijatelje demokracije«, da se kot prostovoljci odpravijo v Španijo. Franc Rozman se je takoj odločil za pot v Španijo. Čeprav je vozovnica stala celo premoženje, je nabral dovolj denarja in se v prvi polovici septembra odpravil na pot. 1. oktobra 1936 je bil že v Španiji kot eden prvih, saj se je večina drugih Jugoslovanov prišla bojevat v Španijo šele čez eno leto.

Franc Rozman - Stane, oficir španske komunistične vojske.

Rozmanovo vojščaško kaljenje v Španiji

V Španiji je Rozman obiskoval »šolo« za političnega komisarja, kjer ga je »poučeval« drugi veliki slovenski Španec Aleš Bebler. Podoficirsko šolo naj bi končal z odliko. Pričevanja govore, da se je zagrizeno bojeval na strani komunističnih revolucionarnih enot. Bil je vojak bataljona Dimitrova, v katerem so bili prostovoljci z Balkana. Postal je celo poročnik in komandir (Gubčeve) čete ter nato še kapetan in komandant bataljona. Več kot dve leti se je kalil v nenehnih bojih.

Toda revolucija se ni mogla kosati z združenimi silami protirevolucije. Tudi zato ne, ker je preveč zasledovala politične revolucionarne cilje, v okviru teh pa je puščala za seboj grozovite zločine oziroma množične pokole. Poleg tega so komunisti sektašili in se spopadali tudi s svojimi zavezniki liberalci in anarhisti. Morali so se umikati in februarja 1939 so se morali odpraviti čez mejo v Francijo. Med njimi sta bila Franc Rozman, prekaljeni revolucionar, in Dušan Kveder, Rozmanov tesni sodelavec med kasnejšo revolucijo v Sloveniji. Toda Francozi jih niso spustili domov, saj so veljali za nevarne, »izšolane« komunistične vojščake. Imeli so jih zaprte v raznih taboriščih. V Gursu je bilo na primer zaprtih 324 jugoslovanskih komunistov, od tega 51 Slovencev.

Nadaljevanje v drugem delu: Franc Rozman - Stane: Štajerski bataljon.