Nadaljevanje iz: Franc Rozman - Stane: Prinašalci gorja

V Kočevskem rogu, v partizanski bolnišnici Jelenbreg, je dr. Bogdan Brecelj Franca Rozmana - Staneta operiral in mu iz ramenskega sklepa odstranil kroglo. Po nekaj tednih je okreval. Medtem ga je komunistično oziroma revolucionarno vodstvo nagradilo za vse, kar je zanj storil v dveh letih bojevanja. Premočrtna pot, ob kateri so ostajala številna trupla ubitih, številke gredo v stotine, in neizmerno gorje, ki ga je moralo prenašati civilno prebivalstvo povsod tam, kjer je Rozman partizanil, se je splačala. Partiji in revoluciji je vse to veliko pomenilo.

Čim več žrtev in čim več trpljenja prebivalstva sta bila ključ, da revolucija zmaga in pride na oblast. Zato so mu za nagrado dali pravzaprav največ, kar so mu lahko. 13. julija 1943 ga je vodstvo komunistov imenovalo za komandanta »Glavnega štaba NOV in POS«. Že nekaj pred tem so mu podelili čin generalmajorja, septembra 1944 pa še generallajtnanta (formalno je to storil Josip Broz - Tito).

Lokve pri Črnomlju, spomenik na kraju smrti Franca Rozmana - Staneta. FOTO: Ivo Žajdela

Nagrada za lojalnost

Vsa pričevanja govore, da je bil Rozman preprost človek, ki se je predvsem rad družil z »navadnimi« borci, saj se je v družbi izobražencev počutil slabo pa tudi slab govorec je bil. Bil je majhne postave in je po tem izstopal.

Mnogi so po vojni pisali, kako so bili razočarani, ko so ga prvič videli, saj so si za vodilnega komandanta predstavljali bolj postavnega človeka. Bil je živčna osebnost, saj so mnogi prav tako omenjali njegovo strastno kajenje, ko je kadil praktično brez prestanka, od jutra do večera, cigareto pa je nenehno prelagal iz enega konca ust v drugega.

Predvsem pa je Rozman odraščal v revščini, nikoli se ni šolal in gibal v kakšnem srednjem razredu. Bil je preprost človek, neizobražen, vendar naravno bister. Zaradi vsega tega je bil pravzaprav idealen primer lojalnega vojaka za vodstvo komunistične revolucije. Tisto, kar je počel, je počel temeljito. Ker se je bojeval z vsem žarom, kar je spremljalo tveganje, drznost in brezkompromisnost, je tudi napredoval hitro, že v Španiji, v Sloveniji, kjer je komunistom vodilnega kadra sprva primanjkovalo, pa še bolj.

Spomenik na kraju smrti Franca Rozmana - Staneta pri Lokvah pri Črnomlju. FOTO: Ivo Žajdela

Cena življenj za oblast ni bila pomembna, zato so ga potrebovali

V vseh normalnih okoliščinah bojevanja bi Rozmana že zdavnaj odstavili. Komunistična revolucija v razmerah okupacije seveda niso bile normalne okoliščine, ampak izrazito specifične. Partizani so se morali bojevati na dveh frontah, če so hoteli uspevati in se krepiti: proti okupatorju in – za partijo – proti notranjim političnim nasprotnikom. Zato Rozmana, ko je poleti 1942 na Štajersko od 550 prignal samo 120 borcev, 70 pa jih je bilo na poti v različnih okoliščinah ubitih, niso odstavili.

Prav tako ne zaradi odgovornosti pri uničenju Pohorskega bataljona, ne zaradi porazov na Dobrovljah, ne zaradi strahotnih okupatorjevih represalij (leta 1942 so Nemci zaradi Rozmanovih akcij na Štajerskem ustrelili 886 ljudi oziroma talcev, poleg tega pa so izseljevali njihove družine). Odstavili ga niso zato, ker je vse to bilo v načrtu in interesu CK KPS, IO OF ter »glavnega poveljstva slovenskih partizanskih čet«.

Lokve pri Črnomlju, napis na spomeniku na kraju smrti Franca Rozmana - Staneta. FOTO: Ivo Žajdela

Rozman je bil revolucionarnemu vodstvu izrazito lojalen

Poleg vsega tega je bil Rozman revolucionarnemu vodstvu izrazito lojalen, in to za ceno smrti. Na roko so mu šle tudi širše okoliščine razvoja dogodkov poleti 1943 v svetu in v Sloveniji. Prav v času njegovega vzpona, ko se je junija spogledoval s smrtjo, tako rekoč hkrati pa je postal glavni komandam slovenskih partizanov, so se tudi v Sloveniji dogajali pomembni premiki.

Italija je kmalu kapitulirala, Nemci, ki so zasedli prej italijansko okupacijsko ozemlje, pa so ostreje (na Dolenjskem, kjer je bilo središče revolucije) nastopali le v nekaj ofenzivah. Partizani so imeli med temi ofenzivami zelo hude izgube, toda kot sem že večkrat zapisal, je bil to za vodstvo revolucije kvečjemu pozitiven podatek.

Detajl na spomeniku na kraju smrti Franca Rozmana - Staneta pri Lokvah pri Črnomlju. FOTO: Ivo Žajdela

Bil je del morilske mašinerije

Ko so ga nagradili s funkcijo komandanta »glavnega poveljstva NOV in POS«, mu je končno uspelo, prišel je na vrh. Poslej mu ni bilo treba več umirati po štajerskih hribih in dolinah, kjer so ga Nemci nenehno hajkah. V novi funkciji, obdan z mogočniki komunistične partije, se je »počutil kot riba v vodi«, je v knjigi o njeni zapisal Tone Marinček (Komandant Stane, Ljubljana, 1977, str. 363).

Toda tudi v novi vlogi se ni odtujil in postal je strateg ter vodja iz pisarne. Neposredno je sodeloval pri skoraj vseh najpomembnejših partizanskih napadih na Dolenjskem. Toda njegove odločitve niso bile avtonomne. O vsem pomembnem so odločali na posvetu z vodilnimi v CK KPS, z Borisom Kidričem, Edvardom Kardeljem, Borisom Kraigherjem, Ivanom Mačkom, Francem Leskoškom in drugimi.

Lokve pri Črnomlju, kažipot k spomeniku na kraju smrti Franca Rozmana - Staneta (leta 2013). FOTO: Ivo Žajdela

Komunistično-partizanska elita

Na komandantskem mestu je zamenjal Ivana Mačka - Matijo. Za načelnika glavnega štaba so postavili vojaško pamet z juga, Milovana Šaranovića, enega izmed oficirjev, ki jih je v »pomoč« Sloveniji (prek Kardelja) poslal Josip Broz - Tito. Politični komisar je na­mesto Kidriča postal Boris Kraigher, nagrajen pa je bil tudi drugi veliki »Španec«, ki smo ga v tej zgodbi pogosto srečevali, Dušan Kveder - Tomaž, ki je postal načelnik operativnega oddelka. Kidrič in Maček sta se tako lahko bolj posvetila pomembnejšemu delu, spremljanju in načrtovanju dogajanja iz ozadja, neposredno iz centralnega komiteja KPS, kjer so pletli prav vse niti.

Franc Rozman - Stane na znamki pošte Jugoslavije, začetek 50. let, portret Božidar Jakac.

Ko so se Rozmanovi partizani znašali nad Žužemberkom

Že takoj julija 1943, ko je Rozman postal komandant, so najboljše dolenjske brigade izvršile skupni napad na Žužemberk. 23. julija sta jih pri Dolenjskih Toplicah pred odhodom v napad pospremila in jim vlila revolucionarnega žara Rozman in Edvard Kardelj.

Boj za Žužemberk od 25. do 27. julija 1943 je bil silovit. Toda kljub štirim brigadam, ki so sodelovale v napadu, Gubčeve, Cankarjeve, Tomšičeve in Šercerjeve, in kljub rušilnosti napada ta ni prinesel končnega uspeha. Prinesel je le mnoge smrti, strahotno uničenje in trpljenje civilnega prebivalstva. V začetku maja 1944 so napad na Žužemberk ponovili. Ta je bil še silovitejši in še bolj uničujoč.

Ob 100. obletnici rojstva komunističnega heroja Franca Rozmana - Staneta je Posta Slovenije izdala znamko njemu in komunističnim zločinom v spomin.

Odgovoren je tudi za zločinske napade v Grčaricah in na Turjaku

31. julija l 943 je Rozman obiskal bojišče pri Selah pri Šumberku. Tam so dan prej bili ubiti trije pomembni partizanski poveljniki, med njimi Rozmanova desna roka Šaranović. Rozman je septembra neposredno vodil napad na Grčarice, predvsem pa napad na turjaški grad.

V obeh primerih je uničeval Slovence oziroma veliko bolj legitimno slovensko vojsko. Tam je celo neposredno sodeloval pri »pogajanjih«. Tako kot pri drugih spopadih, za katerimi – v narodnem pogledu – ni bilo nobenih koristi (ta je bila le za komuniste), ampak velika škoda, je Rozman nosil neposredno odgovornost tudi za zločinske napade v Grčaricah in na Turjaku.

Ob 100. obletnici rojstva Franca Rozmana - Staneta je Banka Slovenije izdala evrski kovanec (za dva evra) v spomin na enega od kolovodij komunističnih zločinov nad Slovenci.

Bil je koordinator uničevanj Slovencev

Rozman nosi tudi neposredno krivdo za napad Tomšičeve brigade na Grahovo 24. novembra 1943, saj je 14. divizijo neposredno usmeril tja iz Loške doline, in za strahoten zločin, ki so ga partizani tam pustili za seboj, ko so dobesedno sežgali več kot 30 branilcev, med njimi enega največjih slovenskih pesnikov sploh Franceta Balantiča.

Prav tako je neposredno vodil napad na Kočevje 12. decembra 1943, kjer so pustili za seboj silno opustošenje in smrt. Ubitih je bilo 31 domobrancev in več kot sto napadalcev oziroma partizanov (37 iz Tomšičeve, 55 iz Loške, 6 iz Šercerjeve brigade itd.). Rozman je bil ves čas – do danes! – zaradi vseh teh silnih smrti le junak, brezmadežni junak. V resnici pa je bil poleg Kardelja, Kidriča in mnogih drugih revolucionarjev le okruten zločinec, neposredno odgovoren za strašne zločine.

Franc Rozman - Stane si je omislil luksuzni avtomobil s svojim šoferjem, ki ga je vozil naokrog.

Ob 100. obletnici rojstva Franca Rozmana - Staneta je Banka Slovenije izdala evrski kovanec (dva evra) v spomin na komunističnega »narodnega heroja«.

Komunistično življenja brez vredno(s)t(i)

V začetku leta 1944 je neposredno sodeloval pri odločitvi, da se 14. divizija pošlje na Štajersko (to je bilo peto pošiljanje partizanov z Dolenjske na Štajersko – v smrt). Tej je tja res uspelo priti, tokrat po dolgi poti čez Hrvaško, toda tam je doživela eno samo zasledovanje. Nemci so jo v enomesečni nenehni hajki povsem razbili, tragedije preživelih partizanov so bile nepojmljive (npr. ozebline).

Vendar je bil Rozman tako pri tej kot pri večini drugih »strateških« odločitev le izvrševalec Kardeljeve in Kidričeve volje. Štajersko je bilo nekako pač treba po komunistično »okupirati«. Za prihod na oblast je bilo treba obvladovati celotno slovensko ozemlje. Žrtve pri tem niso bile nikoli pomembne. Partizanski borci so bili prežeti s silno propagando in sploh niso vedeli, za kakšne peklenske načrte se v resnici bojujejo in dajejo svoja življenja. Res je, preživele so po vojni nagradili s privilegiji in pokojninami. Mrtvi pa so ostali mrtvi.

Banka Slovenije je zločinčev evrski kovanec pakirala v lično propagandno vrečko.

Za veliko večino ubitih Slovencev, za desetine tisočev, so odgovorni komunisti

Ves povojni čas so se revolucionarji s številom mrtvih trkali po prsih in se z njimi legitimira­li. Celo še danes to sprevrženo počnejo. Janez Stanovnik je pred leti na veliko mahal s številkami, češ, »na naši strani« je »padlo« (padlo?, ali so se mar »le« spotaknili, da so padli?) 25.330 borcev ali 35,3 odstotka vseh žrtev, ali »naša stran« je dala dve tretjini žrtev, »vaša« pa le tretjino. Tiho bi naj bil!

Namesto da bi ti ljudje ob svoji neposredni odgovornosti za te silne smrti, za opustošeno domovino in za 45-letno komunistično-udbovsko diktaturo, ki je slovenski narod za dolgo časa duhovno opustošila, molčali, si drznejo govoriti celo, da je »njihova« stran dala »šestkrat večje število civilnih žrtev« kot pa nasprotna. Za slednjo od teh žrtev kot seveda tudi za one na nasprotni strani nosijo edino krivdo le slovenski komunisti oziroma revolucionarji in partizani. Nasprotna stran – prav zaradi revolucije, s katero so zlorabili okupacijo! – ne more nositi nikakršne krivde. Sama je bila namreč žrtev teh strašnih zlorab.

Značka Srednje vojaške šole Franc Rozman - Stane v Ljubljani. Bilo je nekoč, v komunizmu.

»Narodni heroj« Franc Rozman - Stane ni »padel« kot junak

Morda bom z naslednjimi stavki koga razočaral. Naj mu pojasnim, da sem velik nasprotnik pretiravanja, da o najrazličnejših teorijah zarot sploh ne govorim. Tega je vedno polno med ljudmi, mnogi imajo to radi, zato je včasih prav mučno komu dopovedovati, da je že sama resnica dovolj kruta in da pri tem ni treba pretiravati.

Še ena nesreča, le banalna smrt v času vojne

Zanimivo, da mi je nekdo prav na začetku pisanja te kratke zgodbe o zločinstvu Franca Rozmana - Staneta pred leti poslal obsežno pismo, v katerem mi je opisoval, kako Rozman 7. novembra 1944 pri Črnomlju ni umrl zaradi nesreče, ko je preizkušal čuden angleški minomet, ampak da so ga načrtno ubili, ker naj bi bil preveč nacionalno usmerjen. To je seveda pravljica za naivne oziroma za liste, ki jih resnica ne zanima.

Rozman je bil prototip človeka, ki ni za komuniste predstavljal nobene »nevarnosti« oziroma konkurence (v nasprotju z ubitima dr. Alešem Stanovnikom in dr. Stankom Vukom). Bil je vodljiv in neizmerno lojalen. Partija mu je dala vse, zato je tudi on njej vračal vse. Nesrečo z minometom na dan, ko so hoteli v Črnomlju na veliko praznovati obletnico oktobrske revolucije, so podrobno opisali v literaturi in je povsem jasna.

Zastavica Vojaške gimnazije Franc Rozman - Stane v Ljubljani. Nekoč sem se tam šolal tudi avtor tega prispevka.

Rozman je ostal zakopan nekje v temnem Rogu

Po nesreči so Rozmana skrivoma pokopali v Kočevskem rogu. Ko so po vojni gradili grobišče sredi Ljubljane, ob slovenskem parlamentu, kjer naj bi Slovenci večno slavili velikane revolucije, je, vsaj kar se Rozmana tiče, grobnica »narodnih herojev« ostala kenotaf, prazen grob, čeprav je bilo razglašeno in na njej piše, da je pokopan tam.

Za revolucijo izrabljen (izžet do konca) je ostal zakopan nekje v temnem Rogu. Tudi spomenika pri Lokvah pri Črnomlju ni na kraju, kjer se je zgodila nesreča. A kaj bi to, za komuniste resnica ni bila nikoli pomembna. Pomembne so bile in so predvsem koristi.

Rozmana so komunisti imeli za rekvizit revolucije

Boris Kidrič je na Rozmanovem pogrebu v Črnomlju svoj govor začel z naslednjimi oznakami (Komandant Stane, str. 5): »Bil si človek iz delavskega razreda, sin naših osnovnih ljudskih množic. Na življenje in smrt si bil zvest svojemu ljudstvu, na življenje in smrt si sovra­žil naše ljudske in narodne sovražnike.«

Pri tem je treba današnjega bralca, ki ni vešč revolucionarne retorike, opozoriti, da so zloženke »osnovne ljudske množice« in »svoje ljudstvo« pomenile predvsem komuniste.

Predsedstvo Avnoja (beri revolucije) je Rozmana že nekaj dni po smrti odlikovalo z redom »narodnega heroja«. Za nove žrtve svojega projekta so pač potrebovali vzornike in junake. Po Rozmanovi smrti je vodstvo revolucije s svojim značilnim kadrovanjem nadaljevalo in na njegovo mesto komandanta glavnega štaba postavilo dragega velikega »Španca« – Rušana Kvedra - Tomaža. Tudi to o njih pove vse.

Rozman legendarni general?

Rozman še danes velja za neomadeževano osebnost, čeprav je bil na čelu revolucionarne partizanske vojske. To »mu je« uspevalo le zato, ker je bil le vojak, ne pa tudi politik. Po njem so imenovali mnoge ulice po slovenskih mestih. V Mariboru npr. je Ulica heroja Staneta, čeprav je res, da je v štajerski prestolnici vse polno ulic, ki nosijo imena po celi »armadi« herojev, kar dovolj pove o tamkajšnjih oblasteh.

Po Rozmanu so nosile ali še nosijo ime celo šole (OŠ Franca Rozmana - Staneta Dragatuš, in v Mariboru, blizu železniške postaje) in vojašnice, na primer glavna vojašnica v Ljubljani, v Mostah, kjer je nameščena 1. brigada Slovenske vojske. Tam sta ljubljanska županja Danica Simšič in polkovnik Branimir Furlan, poveljnik prve brigade Slovenske vojske, 25. aprila 2003 odkrila velik spomenik »legendarnemu partizanskemu generalu« (tako Delo). Le kdo ga je plačal? Kot da Slovenija ne bi bila že okovana s spomeniki revolucije in zločinstva. Pred spomenik so postrojili častno četo Slovenske vojske in »veterane druge svetovne vojne« (nenadoma so postali »veterani«, nič več niso borci).

To vojašnico so potem preimenovali po ubitem iz vojne za Slovenijo leta 1991 Edvardu Peperku, so pa vojašnico v Celju poimenovali po Rozmanu.

Komik Butara: »Bil je velik buditelj slovenske zavesti«

Nasploh je nekaterim trdim komunistom v Slovenski vojski uspelo dodobra »zlizati« Slovensko vojsko, veterane iz leta 1991 in borce iz časa revolucije. Eden takih je npr. Miha Butara, sin revolucionarja, predsednik Združenja slovenskih častnikov, ki ga je leta 2004, ko sem pisal prvotno besedilo te nadaljevanje, očitno država plačevala le še za negovanje tradicij pridobitev revolucije. Odkrivati spomenik zločincu trinajst let po demokratizaciji Slovenije o tej družbi pač nekaj pove.

Butara se je med govorom leta 1999 v Lokvah pri Črnomlju ob 55. obletnici Rozmanove smrti kot glavni govornik o Rozmanu znebil celo naslednje: »Bil je velik buditelj slovenske zavesti.« Samo nevednež in ignorant resnice lahko javno izjavi nekaj takšnega.

Fundacija Franca Rozmana - Staneta kot prevara

Zveza borcev je pred leti ustanovila Fundacijo Franca Rozmana - Staneta. Njen glavni namen je pomagati pri ohranjanju partizanskih (nekoč revolucionarnih, še pomnite tovariši?) tradicij. Ustanova naj bi med drugim financirala izdajanje partizanskih knjig in tako skrbela za nadaljevanje petdesetletne komunistične propagande.

V resnici gre pri fundaciji za nadaljevanje prelivanja denarja iz najuspešnejših slovenskih podjetij (ta namreč vplačujejo v sklad) in za plačevanje likanja podobe zločinske komunistične revolucije. Že dve leti zapored (veljalo je za leto 2004) smo junija lahko gledali ali poslušali na nacionalni televiziji in radiu neposreden prenos iz Cankarjevega doma, ki ga je za potrebe financiranja svoje dejavnosti organizirala Fundacija Franca Rozmana - Staneta.

Leta 2011, ob stoti obletnici Rozmanovega rojstva, je Pošta Slovenije to počastila z izdajo znamke v Rozmanovo slavo. Enako je Banka Slovenije izdala dvoevrski kovanec v posebni ovojnici. Pa čeprav se je takrat že jasno vedelo, da je bil Franc Rozman - Stane prototip zločinca. Prvotna verzija tega mojega prispevka o Rozmanu je bila objavljena v enajstih nadaljevanjih v Demokraciji od 15. januarja do 25. marca 2004.

Pridobitev revolucije temeljijo na največjem genocidnem zločinu v slovenski zgodovini

Rozmana torej pridno zlorabljajo še danes. Kdaj si bomo Slovenci zaslužili, da nas bodo tisti, ki še vedno živijo na račun pridobitev revolucije – te temeljijo na največjem genocidnem zločinu v slovenski zgodovini – nehali podcenjevati in žaliti!

V tem kratkem pregledu Rozmanove revolucionarne poti sem se zadržal predvsem v prvem letu in pol vojne na Slovenskem. Videli smo, kako številne smrti (nekateri jih imenujejo »žrtve«), predvsem med civilisti, je zahteval takšen način uporništva, kot so se ga šli komunisti na Slovenskem.

V tej zgodnji fazi okupacije niso domači uporniki nikjer drugje po Evropi (razen v Jugoslaviji, kjer so ta »upor« organizirali komunisti) izvajali takšnih akcij proti okupatorju. Povsod so se omejevali le na organizacijske priprave in kvečjemu na sabotažne akcije, pa še te so takoj ustavili, če se je okupator začel maščevati nad civilnim prebivalstvom.

Mit o potrebi takojšnjosti upiranja okupatorju

To, da se je bilo treba okupatorju upreti takoj, z vsemi sredstvi in na vse načine, ne glede na žrtve, je mit, ki so ga komunisti indoktrinirali neverjetno uspešno. Nenehno se čudim, ko poslušam floskule, kako se je bilo treba upreti takoj, kako so se eni takoj uprli, drugi pa so zamujali, pri čemer celo mešajo pojme, kako so si ti drugi zaradi svojega cincanja kar zaslužili komunistično smrt.

Le kje je pri takšnih izjavah temeljni občutek za to, kaj je v nekem trenutku prav? Najlaže se je junačiti, kako se je proti fašistom in nacistom bilo treba upreti takoj in brez rezerve. Upreti in se upirati seveda, toda neskončna odgovornost je, kdaj in seveda, kako to počneš.

Grobnica »narodnih herojev« z »grobom« Franca Rozmana - Staneta tik ob slovenskem parlamentu. FOTO: Ivo Žajdela

Slovenija, dežela lažnih mitov

Če neka pamet nosi odgovornost za smrt tolikih ljudi, če je storila neskončno gorja svojina sonarodnjakom, če je s svojim partizanjenjem »osvobodila« deželo tako, da jo je za pol stoletja vklenila v udbovsko diktaturo, ki je slovenskemu narodu v temelju spremenila »slovenski narodni značaj«, kot si je zadala nalogo leta 1941, potem ni nič čudnega, če se neki njen predstavnik lahko še danes znebi naslednje: »Zgodovine ne moremo spreminjati. Zgodovina je že napisana.« Ali res? Tako kot o mnogih stvareh je bil tudi o Francu Rozmanu - Stanetu napisan le mit. Vse, kar bi ta mit lahko problematiziralo, je bilo v povojni publicistiki dosledno izpuščeno. Izpuščenega pa je bilo, kot smo videli, zelo veliko.

Poglejte samo geslo Franc Rozman - Stane na Wikipediji – leta 2023. Njegova vsebina je povsem drugačna od mojega pisanja v teh enajstih nadaljevanjih.

KONEC

Franc Rozman - Stane - CELOTA