Ob tej priložnosti poobjavljamo portret Franca Miheliča, ki je bil objavljen aprila letos v reviji Naša družina (16/2021). Mihelič je muzikant, inovator na diatonični harmoniki, virtuoz in skladatelj z več kot 350 izvirnimi skladbami v radijskem arhivu in prek 40 ploščami z zlato naklado, ki je lansko jesen praznoval pol stoletja ustvarjanja s svojim ansamblom.

Predsednik Borut Pahor mu je medaljo za zasluge podelil za dolgoletno ustvarjalno in poustvarjalno delo na področju narodnozabavne glasbe in inovacije pri igranju diatonične harmonike. V nadaljevanju poobjavljamo članek iz arhiva Naše družine v celoti.

Kdo ne pozna zimzelenega valčka Kjer lastovke gnezdijo ali poskočne polke Vsi na ples? Desetine njegovih viž je ponarodelih, besedila in melodije poznajo vse generacije, tudi tisti, ki sicer te zvrsti glasbe ne poslušajo. V svetu narodnozabavne glasbe je Franc Mihelič postavljen ob bok Slavku Avseniku in Lojzetu Slaku; kar je Avsenik dosegel na klavirsko in kar Slak na diatonično harmoniko, je Miheliču uspelo s frajtonarico. V Avsenikovi glasbi je gorenjski svet, v Slakovi dolenjski griči, »v naši glasbi pa je izražena sodražiška šegavost in veliko ribniško srce,« pravi 72-letnik, ki je še poln ustvarjalnih idej in komaj čaka, da se ansambel po epidemiji spet vrne na koncertne odre.

Harmonika namesto nogometa

Franca je harmonika spremljala od rojstva, »prinesel sem jo s seboj na svet,« se pošali. Oče je bil priznan harmonikar, igral je po svatbah; v mali delavnici, kjer je kot pravi Ribn'čan izdeloval obode za sita, pa je harmonike večkrat tudi sam popravljal. Vendar malemu Francu ni dovolil, da bi se – zaradi slabe izkušnje s starejšim bratom, ki je kot godec dosti ponočeval – harmonike sploh dotaknil. V roke jo je dobil pri petih letih med nogometno tekmo v sosednji vasi, ko je stekel po žogo zunaj igrišča in skozi okno sosednje hiše na omari zagledal svetlečo harmoniko. »Obstal sem kot vkopan. Ven je prišla gospodinja in ko je videla, v kaj buljim skozi okno, mi je rekla, da sem gotovo Miheličev in da že znam igrati. Povabila me je v hišo in mi dala v roke harmoniko,« se spominja.

Pokojni Slavko Avsenik o kolegu (maja 2013): Franc Mihelič je zame eden najboljših harmonikarjev in avtorjev glasbe v Sloveniji. Dolgo časa že spremljam njegovo pot in ob tem ugotavljam, da ima odlične viže, pa tudi brezhibno izvedbo. Še posebej obožujem petje žene Bernarde. Vse Miheličeve melodije so izvirne in niso nič plagiatorske, vedno jim rad prisluhnem in mi sedejo prijetno v uho. Z njim je v glasbi prišlo na dan veliko lepega in izvirnega. Njegova glasba je prepoznavna na daleč. Še posebej rad prisluhnem njegovi harmoniki, takoj ko jo raztegne, vem, da je njegova. Na harmoniki je velemojster in prav po odličnih muzikantih, kot je on, bo šla naša glasba naprej.

Naslednje tedne je namesto nogometa prihajal igrat harmoniko. In ko je učiteljica v šoli spraševala, ali zna kdo igrati kakšen inštrument, je Franci dvignil roko, da zna igrati harmoniko. Ampak da je nima doma. Prinesla mu je klavirsko harmoniko in mu naročila, katere skladbe naj se nauči. »Na poti domov sem mislil, da nesem ves svet,« se spominja. Tudi oče je popustil, ko je slišal, da vadi za šolo. Učiteljica je opazila njegov talent, po posluhu in brez not je zaigral katerokoli skladbo tudi na kitaro, harmonij, bisernico, bugarijo in berdo; v 5. razredu ga je poslala na radijsko oddajo Veseli tobogan, kjer je nastopil kar petkrat.

Bernardo je vzel za pevko in ženo

V dijaškem domu v Ljubljani je v času šolanja na srednji trgovski šoli ustanovil trio Franca Miheliča. Leta 1968 je trio igral na veselici v Rakitnici. »Po ribniški dolini se je širil glas, da sta od tam doma izvrstna pevca, sestra in brat, Bernarda in Franc Lovšin. Upal sem, da bosta prišla … Še isti večer sta zapela z nami. Bernarda mi je bila prvi hip všeč,« se nasmehne. Dogovorili so se za skupne nastope, a vmes je prišla Frančeva vojaščina, tako da za uradni začetek ansambla Franca Miheliča štejejo september 1970, ko so nastopili v radijski oddaji Koncert iz naših krajev. Z Bernardo, ki od začetka do danes poje pri ansamblu, pa bosta letos praznovala zlato poroko.

Predsednik Borut Pahor je Francu Miheliču izročil medaljo za zasluge. FOTO: Daniel Novakovič/STA

Miheličeva harmonika ima dodatne gumbe

V začetku so igrali predvsem Avsenikove in Slakove skladbe, že kmalu pa je Franc začel skladati svoje. Velik talent in izvrsten harmonikar pa je imel toliko zamisli, da mu je na harmoniki »zmanjkalo« gumbov. »Če povem preprosto: igral sem diatonično harmoniko na način klavirske,« razloži. Razvil je petprstno tehniko igranja na diatonični harmoniki in s tem popolnoma spremenil dotedanji način igranja, ki pa je zahteval tudi razvoj nove harmonike. Povezal se je z izdelovalci harmonik, da so dodali določene gume. »Nove tone po moji zamisli,« razloži. Tehnika je pritegnila mlade, ustanovile so se šole za ta način igranja in danes je pri nas in po svetu na tisoče godcev, ki igrajo na »frajtonar'co«.

Na odru vedno v narodnih nošah in s širokim nasmehom

»Narodnozabavna glasba je narodno blago, identiteta Slovencev. Po tej glasbi nas poznajo v Evropi, po vsem svetu. Brez narodne glasbe ni naroda,« pravi virtuoz, ki že 50 let vztraja, da so na odru, ne glede na to, za kakšen nastop gre, vsi člani ansambla v narodnih nošah. »Večkrat se nam zgodi, da poslušalci vstanejo, ko zaigramo Moja ljubljena dežela, kot bi jo imeli za svojevrstno ljudsko himno. Kvalitetna narodnozabavna glasba, in te imamo Slovenci veliko, je naše bogastvo.«

Z veznim besedilom med skladbami raje povemo kaj o sebi, iz življenja, besede bogatijo, dopolnijo pesem. Z opolzkostmi in kvantanjem lahko ljudi raniš, če pa govorimo iskreno, iz življenja, pa poslušalce opogumljamo in tudi razveselimo.

Še po nečem je poznan Miheličev ansambel: na njihovih veselicah in nastopih nikoli ni slišati »opolzkih vicev«. »Z veznim besedilom med skladbami raje povemo kaj o sebi, iz življenja, besede bogatijo, dopolnijo pesem. Z opolzkostmi in kvantanjem lahko ljudi raniš, če pa govorimo iskreno, iz življenja, pa poslušalce opogumljamo in tudi razveselimo,« je prepričan Mihelič, med oboževalci znan po svojem širokem nasmehu.

 Ansambel Franca Miheliča je lani jeseni praznoval pol stoletja ustvarjanja. FOTO: osebni arhiv

»Frančev nasmeh gre lepo k njegovi muziki. Glasba ga takoj, ko zaigra, spravi v dobro voljo. Ne smeje se brez vzroka, v Miheličevi glasbi je veliko dobre volje, nasmejanosti, odprtosti do poslušalcev. V njegovi glasbi ni nič zlaganosti, ponarejenosti. Vse je izvirno, originalno, razpoznavno, zato pa ima pri ljudeh tako lepe uspehe,« je leta 2013 o njem povedal legendarni Slavko Avsenik.

»Sledil sem svojemu Vodniku, Božji volji«

In kako sta z Bernardo usklajevala družino in ansambel? Na leto so imeli čez 200 nastopov, prevozili so stotisoče kilometrov po Evropi, skoraj vsako leto pa so še posneli ploščo. Da nista z ženo in hkrati pevko v ansamblu nikoli postavljala na tehtnico ali družina ali glasba. »Ne rečem, da usklajevanje ni bilo naporno, seveda je bilo. Na srečo pa sva izjemno usklajena in, vsaj zdi se mi, tudi spretna. Tudi otroka, Nataša in Tadej, sta postala del najine ne le družinske, ampak tudi glasbene poti. Skupaj ustvarjamo in muziciramo, glasbene talente pa že razvijajo tudi najini trije vnučki.«

Kvalitetna narodnozabavna glasba, in te imamo Slovenci veliko, je naše bogastvo.

Miheličevi so dejavni župljani v Sodražici, vedno pripravljeni priskočiti na pomoč, med drugim je Nataša dolgo vodila cerkveni zbor. »Od nekdaj ustvarjam v zavedanju in hvaležnosti, da je glasba dar, podarjen od Boga. Vedno sem deloval tako, kot mi je govoril notranji glas, moj Vodnik, v katerega močno verjamem. Vse, kar se mi je zgodilo v osebnem in glasbenem življenju, je Božja volja,« pričuje Mihelič.

Prispevek je bil sprva objavljen v reviji Naša družina (16/2021).

Direktor Radia Ognjišče Franci Trstenjak pa je v knjigi Ivana Sivca Glasba je moj čarobni svet zapisal, da je Franc Mihelič – z vižami reden gost radijskega programa in koncertov v živo – »v zavedanju, da je obdarovan z Božjim darom, s pridnostjo, vztrajnostjo in hvaležnostjo talente razvil, poglobil in pomnožil. Slovenskemu človeku je podaril nešteto prelepih melodij. S svojo glasbo bo zapisan med glasnike in pričevalce slovenske domovinske zavesti. Kar se namreč ustvari z ljubeznijo, je zapisano za večnost.«