Nadaljevanje iz: Franc Kek, Franc Armeni, Novo mesto, Mihovska jama, Padež [1]

Tone Ferenc je v odlični knjigi Dies irae (Ljubljana, 2002, str. 583) podrobno opisal komunistično-vosovsko morijo nad izpostavljenimi civilisti na območju Novega mesta septembra in oktobra 1943. Umore je izvajala Kardeljeva in Kidričeva morilska organizacija VOS.

Vosovski zločinci Ciril Kulovec - Karlo, Vida Rebselj, poročena Kulovec in Riko Kolenc poleti 1943. Rebsljeva je bila članica »okrožne komisije VOS Novo mesto«, odgovorna za »obveščevalno službo« od julija 1943 do januarja 1944, ko je postala načelnica »OK Vos Novo mesto«, nasledila je moža (do marca 1944), po tem datumu je postala sekretarka poveljnika Ozne Ivana Mačka - Matije na Stražnjem Vrhu nad Črnomljem.

Vosovska zločinca Ciril Kulovec - Karlo in Vida Rebselj

Kot je navedel Ferenc (str. 583), so njeno okrožno komisijo za Novo mesto vodili načelnik Ciril Kulovec - Karlo, ki je to mesto prevzel 10. julija 1943, po smrti Franca Šalija v Podljubnu, vodja obveščevalne službe Vida Rebselj in vodja varnostne službe Drago Škorjanc. Prav neverjetno fanatična komunistična čekistka je morala biti ta Vida Rebselj, da so njej, ne kakšnemu moškemu, zaupali vodenje najbolj zločinske organizacije v slovenski zgodovini.

Vida Rebselj, poročena Kulovec, sekretarka Ivana Mačka - Matije

Po strahotnih zločinih nad civilisti na območju Novega mesta jeseni 1943, je komunistični vrh (Boris Kidrič, Zdenka Kidrič) Vido Rebselj postavil v sam vrh Ozne (naslednice VOS) leta 1944. Delo Ozne za Slovenijo je vodilo načelstvo, ki ga je kot načelnik vodil Ivan Maček. Njegov namestnik je bil sprva Albert Svetina - Erno, sekretarka pa Cveta Zimic, poročena Svetina, od 24. julija 1944 pa je bil Mačkov namestnik dr. Jože Brilej - Bolko, sekretarka pa Vida Rebselj, poročena Kulovec (z načelnikom Vosa Cirilom Kulovcem - Karlom v Novem mestu jeseni 1943). Albert Svetina je v svojih spominih Od osvobodilnega boja do banditizma zapisal, da je bila na sedežu Ozne na Stražnjem Vrhu nad Črnomljem sekretarka samega poveljnika Ozne Ivana Mačka - Matije.

Vida Rebselj, poročena Kulovec, načelnica »okrožne komisije VOS Novo mesto« od januarja 1944 do marca 1944, nasledila je moža. Fotografirana v Kočevskem rogu jeseni 1943, verjetno potem, ko je bila za njo strahotna morija nad civilisti z območja Novega mesta v dvorcu Brajtenav, v Padežu in drugod.

Tri pričevanja očividcev vosovskih umorov na območju Novega mesta

O komunistično-vosovski moriji oktobra 1943 na območju Novega mesta obstaja nekaj pričevanj. Tri so hitro po zločinih objavili v Slovenskem domu in Črnih bukvah (Ljubljana, 1944, str. 129–135). Spomini Moja rast Ivana Dolenca pa so izšli leta 1973 v Buenos Airesu, v Sloveniji pa šele po 45 letni komunistični diktaturi, leta 1991 pri Celjski Mohorjevi. Tone Ferenc je pričevanja iz Slovenskega doma (24. december 1943) povzel v knjigi Dies irae (Ljubljana, 2002, str. 596–601) in dodal nekaj podatkov.

Izredni spomini dr. Ivana Dolenca Moja rast

Ker se ni ohranilo gradivo zaporov, ne vemo natančneje, kako je teklo zapiranje osumljenih »pravih ali domnevnih nasprotnikov OF in NOB«, kot je zapisal Ferenc. O zapiranju ljudi iz protirevolucionarnega tabora v Novem mestu zvemo še največ iz spominov ravnatelja novomeške gimnazije dr. Ivana Dolenca (Moja rast, Celjska Mohorjeva, Celje, 1991). Njega, šolskega slugo Ferdinanda Avsca in trgovca z lesom Venčeslava Žnidaršiča so v noči na 10. september odgnali na mestno občino pred komandanta mesta Vladimira Kneževića - Volodjo, ki je vprašal za njihova imena, potem pa so jih odgnali v občinski zapor, »kamor sicer zapirajo ponočne razgrajače«. Pod iste zapahe so nato spravili občinskega stražnika Stanka Drapa, bivšega župana dr. Ivana Režka, odvetnika dr. Josipa Tovška, ženo banskega svetnika Justino Rataj in še sedem moških: kanonika in kateheta Franca Keka, orožniškega majorja Josipa Sošiča, mornariškega častnika Franca Misjaka, trgovca s čevlji Alojza Grilca, zastopnika Vzajemne zavarovalnice Viktorja Šonca, mestnega delavca Antona Kocjana in Vladimirja Svetka. »Stražnik, ki je stražil pred vrati zapora, nam je rekel, da je razglašena amnestija in da bomo samo zaslišani, nato pa izpuščeni. Zato smo bili prijetno presenečeni, ko so nas zjutraj ob sedmih enajst izpustili. Zasliševali so gospo Ratajevo in Avsca ter ju izpustili šele 11. septembra. Pozneje se je izkazalo, da amnestija ni bila pošteno mišljena in so skoraj vse izpuščene ponovno zaprli in jih vtaknili v delavski (to je: kazenski bataljon). V ječi pa je ostal Svetek in o njem se pozneje ni nič več slišalo. V prvi noči so poleg aretiranih iskali na stanovanju še več drugih raznih nasprotnikov komunizma (advokata dr. Zdravka Kalana in Demetra Webleta, kaplana Karla Wolbanga, vikarja Janka Oblaka), a jih niso našli.«

Tipične komunistične laži o amnestiji

Iz Dolenčevih spominov zvemo tudi o nadaljnjih zapiranjih (Moja rast, str. 103; Ferenčevi citati se nekoliko razlikujejo od besedila v Dolenčevi knjigi Moja rast, op. I. Ž.): »Da ne bo ostalo pri objavljeni amnestiji, se je pokazalo takoj 12. in 13. septembra, ko so partizani začeli v večjem številu zapirati ne samo moške, ampak tudi ženske. Dobil si vtis, da je bila amnestija namenjana samo – za prvi dan, da se ustvari med prebivalstvom ugodno razpoloženje za miting. Dne 12. septembra (torej dva dni po razglasitvi amnestije) so zaprli Mirtičevo Zinko in Maro ter gospo Vrtačnikovo Marijo, dan pozneje (deloma še ponoči) Rakovo Ivico, Ferjanovo Pepco, Grilčevo Silvo, Pelkovo Jožico, dijakinjo Skebetovo Heleno in gospo Bajžljevo Zinko, skupaj 9 žensk. Isti dan (13. septembra) so ponovno zaprli prof. Keka, ki so ga že prej enkrat ali celo dvakrat zasliševali na domu. (Imeli so navado, da so zasliševali največ ponoči.) Tudi po vikarja Oblaka so prišli 13. septembra zvečer. Zaprli so tudi višjega računskega inšpektorja Jožeta Pavliča, trgovca z usnjem in čevlji Jurija Verbiča, mizarskega mojstra Jerneja Sitarja iz Šmihela in okrajnega tajnika Franca Vebleta, ki pa menda ni bil aretiran iz političnih razlogov. (Vebleta so pozneje vtaknili v delavski bataljon in ga ustrelili, po mojih /Ferenčevih/ informacijah v strašilni zgled zaradi tega, ker neko noč ni spal na mestu, določenem za delavski bataljon, ampak je skušal pobegniti.) Dr. Režek, dr. Trošt, Grilc, Šonc, Žnidaršič in Drap, ki so bili izpuščeni 10. septembra, so morali nazaj v zapore. Kot slab dovtip se je slišala razlaga, da amnestija drži, toda ljudi so zaprli – zaradi grehov, storjenih že po razglasitvi amnestije ...«

Bombardiranje je bilo posebno strašno za jetnike na okrožnem sodišču

Potem ko je Dolenec opisal posledice nemškega bombardiranja Novega mesta 14. septembra, je zapisal: »To bombardiranje je bilo posebno strašno za jetnike na okrožnem sodišču. Poslopje okrožnega sodišča je bilo direktno zadeto, čeprav ne v tistem delu, kjer je nameščena jetnišnica. Na jetnike je padal omet in razbite šipe. Vse poslopje se je treslo. Jetniki so razbijali po vratih in zahtevali, da jih puste v zaklonišče, a zaman. Šele ko je isti dan sledil drugi napad, so smeli jetniki v zaklonišče. Tedaj je apeliral dr. Trošt skupaj z dr. Režkom na človeški čut partizanov, naj jih vendar izpustijo, da ne bodo pokopani pod razvalinami, saj nikdo ne bo nikomur ušel in so sodišču vsak čas na razpolago. In res so spustili vse politične jetnike razen višjega računskega inšpektorja Pavliča. Takrat so odšli med drugimi domov dr. Režek, dr. Trošt, vikar Oblak, gospodični Mirtičeva in dijakinja Skebe, od katerih niso pozneje nikogar ne zaprli in ne zasliševali. Bombardiranje jih je rešilo ječe in celo osumljenosti vsaj za dobrih pet tednov, dokler niso prišli Nemci in spremenili položaj v mestu. Nekateri, ki so bili sedaj izpuščeni, so pa čez nekaj dni morali nazaj v zapore. Tako so n. pr. profesorja Keka proti koncu septembra zaprli že v tretje.« Vir: ARS-II, DMB, f. 171 B, Ivan Dolenec: Spomini na partizansko vlado v Novem mestu, rokopis, str. 1–8 (dalje: Dolenec: Spomini). V Ljubljani so 22. 9. 1943 prepisali vsebino partizanskega letaka Partizani osvobajajo Slovenijo, na katerem naj bi pisalo tudi tole: »V Novem mestu je oblast zaprla 6 vidno belo in plavogardističnih voditeljev, ki pridejo pred narodno sodišče.« (ARS-II, DMB, f. 111 A, Vesti, partizanski letak.)

Dvorec Breitenau (Brajtenav) pri Prečni oziroma Zalogu ob Krki (okrog 1930), požgali so ga partizani leta 1942. Požgano stavbo so oktobra 1943 vosovci uporabili za zaprte ujetnike iz Novega mesta.

3. oktobra so ujetnike zaprli v požganem gradu Breitenau

Dne 29. septembra so iz novomeških zaporov poslali v kočevske zapore šest ujetnikov. To so bili morda tile: Alojz Groznik, pater Placid Grebenc, pater Maver Grebenc, pater dr. Tomaž Kurent, Franc Žitnik in Marjan Končan (tega so partizani ugrabili na Škofljici, ko se je z motorjem z gradu Turjak peljal v Ljubljano, op. I. Ž.).

Po drugem bombardiranju Novega mesta 3. oktobra je OK VOS premestila ujetnike. 4. oktobra je poročala centralni komisiji VOS (ARS-III, 301-1, CK VOS, poročilo OK VOS Novo mesto 4. 10. 1943): »Kot je bilo že poročano, smo danes zjutraj odpeljali jetnike z avtomobili XV. divizije v grad Breitenau /pri Zalogu pri Stopičah/. Straži jih 20 vojakov, ki nam jih je dala na razpolago divizija. Ker se njihov bataljon danes premakne, bodo straže odšle. Mi nimamo ljudi, ki bi lahko sredi gozda zastražili zapornike. Zato nujno prosimo, odredite, kaj naj napravimo, ali naj straže ostanejo kljub temu na mestu, ali pa dovolite prevoz zapornikov kam drugam.«

Dvorec Zalog ali Breitenau so partizani požgali leta 1942

Dvorec Zalog ali Breitenau je pri kraju Zalog ob izlivu Prečne v Krko. Grad je bil nekoč last Ivana Portika in njegove vdove, pozneje novomeškega kolegiatnega kapitlja. Pred drugo svetovno vojno je bil last P. Langerja iz Bršljina. (Krajevni leksikon dravske banovine, Ljubljana 1937, str. 482.) Štab 14. (Železničarske) brigade (komandant Franc Krese - Čoban in politični komisar Vlado Mišica - Miha) je 8. oktobra pisal okrožni komisiji VOS Novo mesto: »Od štaba XV. divizije smo dne 4. X. 1943 prejeli nalog, da vam damo na razpolago 20 stražarjev za zastražitev jetnikov v dvorcu Brajtenau. V tem nalogu je dobesedno bilo stavljeno 'za današnji dan', to je 4. X. 1943. Danes smo pa že 8. X. in omenjeni stražarji se še niso javili v svoji edinici. Ker smo mi menjali položaje in ker je nujno potrebno delati voj. in politično tudi z zgoraj omenjenimi stražarji – saj so vsi novinci – prosimo, da jih čimpreje razrešite stražarske službe in jih napotite za svojo edinico na Trebelno.« (ARS-III, 301-20, OK VOS Novo mesto, pismo štaba 14. brig. 8. 10. 1943.) Železničarska brigada je nato sodelovala v ofenzivi 7. korpusa NOV in POJ proti nemškim graničarskim in orožniškim postajam južno od Save in je napadala Bučko in Rako. Vendar kaže, da so njeni borci ostali še dalje stražarji v Breitenauu in nato tudi v Birčni vasi vse do 22. oktobra 1943. (Grad Breitenau so partizani požgali leta 1942; J. Levstik, Borec, 1972, str. 424, op. I. Ž.)

Kapela v požganem dvorcu Breitenau (Brajtenav) pri Prečni leta 1943.

Vsako okrožje ima že s svojimi ujetniki »dovolj posla«

Istega dne je CK VOS pisala okrožni komisiji VOS Novo mesto (ARS-III, 301-1, CK VOS, pismo 4. 10. 1943): »Silno se čudimo Vaši odločitvi, da prepeljete novomeške jetnike v Poljane - Podturn, ko vendar veste, da je ta dolina popolnoma neprimerna za kaj takega. Ravnokar pa smo prejeli sporočilo, da ste jih spravili v grad Brajtenau. Ali se kje v Vašem okrožju v katerem koli kraju nahajajo zapori, ki bi bili primerni za te aretirance? Ne bi bilo namreč na mestu aretirance iz Vašega okrožja dati pred sodišče drugega okrožja in ima poleg tega vsako okrožje že s svojimi jetniki dovolj posla. Če so kje na Vašem področju primerni prostori, spravite evakuirane jetnike takoj tja. Opozarjamo pa Vas, da morajo biti okna poslopja zamrežena in vrata dobro zaklenjena. Poleg tega mora biti tudi zadostna straža. Odgovorite nam takoj, kako ste ure­dili, da Vam v slučaju potrebe nudimo pomoč. Kot rečeno pa, če le morete, uredite to stvar na Vašem področju.«

Jože Šiška - Luka, eden najvišjih funkcionarjev Vosa, ki je odgovoren za smrt zelo veliko Slovencev, tudi v Novem mestu, je umrl v visoki starosti leta 1999.

Jože Šiška - Luka in Zdenka Kidrič

Ne vem, ali je OK VOS kaj odgovorila, preden se je pri njej pojavil Jože Šiška - Luka. Ta je 11. oktobra poročal Zdenki Kidrič (ARS-III, 301-1, CK VOS, poročilo J. Šiške - Luka 11. 10. 1943.): »Včeraj dopoldne sem prispel v Bršljin ter poiskal Karlota. Obravnavala sva stvari VOS-a, VS in glede zaporov, skratka probleme, ki sva se jih že dotaknila na najinem razgovoru v Toplicah. /.../ Pregledal sem zapore pri Bršljinu v gradu. Urejeno je, da jih bodo prestavili v Kandijo v najkrajšem času, ker ne odgovarjajo našim potrebam in so jih uporabili za prvo silo, ko je bilo Novo mesto bombardirano. Zaprtih je še 49 ljudi, od teh 16 žensk in 3 duhovniki. OK VOS Te tem potom sprašuje, kaj naj napravijo s temi ženskami (večino teh so aretirali zato, ker so jih zasačili, da nosijo čez nemško mejo hrano svojim ubeglim možem oz. sorodnikom, ali delajo za bega, nekaj bega kurirk itd.). V delovno četo je bilo poslanih 36 ljudi, puščenih na svobodo pa 24. V nadaljnji postopek so izročili 6 ljudi (če se jih zato sploh še smatra; op. Luka), dva sta vrnjena v svojo partizansko edinico, eden je mobiliziran, Jerman Anton, pa je bil odpeljan na zahtevo tamkajšnjih oblasti v Črnomelj.

Za čuvanje zapora potrebujejo 1 vod (okrog 25 vojakov), vojska jih zahteva nazaj, zato obvesti glavno poveljstvo XV. divizije, da pristane še nadalje v to, da straži vojska, ker je straža neobhodno potrebna.«

Novo mesto, pokopališče Ločna, grob umorjenih leta 1943 v breznu Mihovska jama v gozdu Padež pri Birčni vasi. FOTO: Ivo Žajdela

Vosovci so ugrabili in zaprli več kot sto ljudi

Iz poročila visokega funkcionarja Vosa Jožeta Šiške - Luka tako približno zvemo za skupno število jetnikov na novomeškem območju; bilo jih je več kot sto. To potrjujejo tudi podatki o zaporednih številkah v priporni knjigi OK VOS, ki jih je ta navajala pri posameznih zapornikih v pismih in poročilih; že 9. oktobra je navedla številki 104 in 105, kasneje pa 122 (Franc Peterle). Med njimi je bilo tudi več duhovnikov, in to kanonik Franc Kek, Anton Jerman, ki so ga odpeljali v Črnomelj, dr. Blatnik, kurat Štefan Kraljič, p. dr. Tomaž Kurent, p. Placid Grebenc, p. Maver Grebenc in župnik iz Krke Franc Jeraša. Kot smo zvedeli iz prikaza dogajanj v grosupeljskem in stiškem okrožju, so morali v drugi polovici oktobra pošiljati pripornike v zapore novomeške OK VOS oz. novomeškega področnega vojaškega sodišča. Ohranil se je seznam 33 jetnikov, poslanih iz omenjenih okrožij.

Nadaljevanje v: Franc Kek, Franc Armeni, Novo mesto, Mihovska jama, Padež [3]

1/7