Mejna reka Idrija pripoveduje zgodbo o reki, ki je preko pet stoletij služila kot meja med dvema svetovoma, danes med Italijo in Slovenijo med Kolovratom in Slovensko Benečijo.

Bila je vir življenja, prostor najrazličnejših izmenjav, kraj, kjer so se dogajale zanimive dogodivščine.

NASLOVNICA: ZTT, Jerončič, Idrija

Zoran Jerončič se je odločil za dolg sprehod vzdolž reke, od izvira do izliva, popisal je tolmune, pritoke, naselja, mline, senike, oče Franc pa mu je pripovedoval dogodivščine in anekdote, vezane na posamezne kraje.

Knjigo bogati preko sto fotografij, pa tudi zemljevidi, ki bodo usmerjali pohodnike, ko bodo hoteli pobliže spoznati ta prvobitni in še neraziskani svet.

Neugodne razmere so lokalne prebivalce silile k izseljevanju

Dolina reke Idrije, med Benečijo in Zgornjim Posočjem, je eno izmed tistih območij, kjer so neugodne socialne razmere in pogoste politične spremembe večkrat silile lokalne prebivalce k izseljevanju.

Za njimi so ostale zapuščene vasi, zaselki, kmetije, domačije, seniki, mlini, mostovi in drugi objekti, vsi ti pomembni tihi pričevalci nedavnega časa, kot jih v svojem predgovoru imenuje Adrijan Pahor, se skupaj z bogato bero fotografij in zanimivimi zgodbami pojavljajo v novi knjigi plodne družinske naveze.

Britof ob mejni reki Idriji, znamenita cerkev sv. Kancijana. Vir: ZVKDS

Idrija – mejna reka več kot 500 let

Knjiga je zgodovinsko-raziskovalno delo o reki, ob kateri je razen v krajših presledkih meja potekala več kot 500 let.

Zgodovinsko poglavje je v knjigi prispeval Robert Devetak, zgodovinar iz Kanala ob Soči.

Sicer pa so v knjigi o reki, ki v Italiji izvira pod Bregom (Clabuzzaro) v občini Dreka, v Sloveniji pod Ježo in katere skupni tok z imenom Idrija se prične pri Bajtarjih, prvem zaselku na slovenski strani, opisani in na zemljevidu prikazani mlini (na razdalji približno 20 km jih je bilo 24, zadnji pa je prenehal delovati leta 1965), vasi (20 v Italiji in 19 v Sloveniji, kjer so mnoge prazne), pritoki (potoki in hudourniki) in več kot 30 tolmunov.

Britof ob mejni reki Idriji, oltar v cerkvi sv. Kancijana. Vir: ZVKDS

Avtorja sta zabeležila tudi senike (kar 39, vsak ima svojega lastnika in domače ime), ki so bili postavljeni ob Idriji ali na pobočjih nad njo.

Trinajst resničnih zgodb o dogajanju na reki ali ob njej

Posebno dragocena so pričevanja, trinajst resničnih zgodb o dogajanju na reki ali ob njej, ki jih je prispeval 99-letni Franc Jerončič, ki se je že večkrat izkazal kot odličen pripovedovalec.

Na osnovi njegovih spominov, pripovedi in raziskovanj ter v sodelovanju s sinom Zoranom so tako pred tem že izšle knjige Življenje na Kanalskem Kolovratu, Bratje Slovani, Pravce in zgodbe med Idrijo in Sočo ter Nepovabljeni 1915–1917 na Kolovrat in v dolino reke Idrije, zgodovina krajev na Kolovratu in v dolini Idrije pa je bila vedno v ospredju.

Dolina pri Trstu, pogled z Velikega vrha nad Glinščico. FOTO: Ivo Žajdela

Reka Idrija – vir energije za številne mline

Adrijan Pahor je v predgovoru h knjigi zapisal: »V novi knjigi, ki je rezultat »neusahljive raziskovalne sle in nepotešljive želje po zapisovanju etimološkega bogastva« njenih avtorjev, ki sta z njo nadaljevala z odkrivanjem in popisovanjem »narodnega bogastva tega najbolj zahodnega dela našega etničnega prostora«, ima glavno vlogo reka Idrija, »ki je bila pogoj za preživetje, pa tudi vir energije za številne mline, ki so se nahajali ob njenem toku, in z njo povezani mostovi, ki so bili neobhodno potrebni za komunikacijo med tu živečima narodoma, pa tudi s tistimi slovenskimi rojaki, ki so po priključitvi Benečije Italiji živeli na oni strani meje.«

Vojko Kocjančič o skupni lastnini vaške skupnosti v Dolini

Založništvo tržaškega tiska iz Trsta je izdalo odlično knjigo Vojka Kocjančiča Poznane neznanke, o srenjah (tudi jusih, komunelah).

Knjiga (382 strani in številne fotografije) je življenjsko delo Vojka Kocjančiča, predanega kulturnega delavca v rodni Dolini pri Trstu in zagnanega raziskovalca domače zgodovine, s posebnim poudarkom na delovanju srenje.

Ponuja nam pregled skozi razvoj organizacije skupne lastnine od srednjega veka do danes.

Posveča se predvsem zemljiščem v Dolini, omenja pa tudi stanje v bližnji okolici in na splošno na Tržaškem.

Skozi stoletja so se spreminjale državne ureditve, zakonodaje in posledično tudi obravnavanje skupne lastnine, zato je to kompleksna tema. Dokazano je, da je vaška skupnost zelo star način sodelovanja med ljudmi in nikakor ne samo pri slovanskih narodih in tudi pričujoča knjiga nam prikazuje, kako smo znali in kako danes znamo živeti v skupnosti. Pri nastajanju knjige so z nasveti sodelovali odvetnik Mitja Ozbič in zgodovinar Aleksej Kalc, David Bandi z izdelovanjem zemljevidov ter Boris Pangerc pri pregledu besedila.

NASLOVNICA: ZTT - Kocjančič, Poznane

Pogled v nepoznani svet skupnega vaškega lastništva

Vojko Kocjančič se je raziskovanja lotil leta 2009, ko so občinski funkcionarji v Dolini zavrgli dogovor s srenjo, ker ni bila izvedena zgodovinska raziskava.

Od takrat je Kocjančič začel raziskovati in z velikim trudom prišel do želenih odgovorov.

Pri nastanku knjige so sodelovali še odvetnik Mitja Ozbič, zgodovinar Aleksej Kalc, David Bandi z izdelovanjem zemljevidov in Boris Pangerc pri pregledu besedila.

Avtor nam skozi pripoved odstre pogled v nepoznani svet skupnega lastništva.

To delo ni le lokalna zgodovinska knjiga, ampak enciklopedija. Kocjančič se namreč ni ustavil le pri Dolini ali tržaškem območju, ampak v svojem delu za primerjavo omeni tudi samoorganizirane skupnosti drugod po svetu.

Napis Gemeinde Dolina 1819 na Velikem vrhu nad Dolino in Boljuncem. FOTO: Ivo Žajdela

Gostilničarji in mlinarji niso smeli biti člani srenje

S pravnega vidika se v delu Poznane neznanke vidi konflikt med germanskim in latinskim pravom. Prvo je stavilo na skupno lastnino, medtem ko drugo sloni na individualni.

Na Avstro-Ogrskem so imeli točno definirano lastnino, ki je lahko bila tudi od skupnosti in so jo imeli za zasebno lastnino.

Za vstop v dolinsko srenjo je bilo s sklepom določeno, kolikšen delež je potrebno plačati, ženske pa so bile že leta 1904 enakovredne moškim.

Gostilničarji in mlinarji niso smeli biti njeni člani, ker so imeli pridobitniško dejavnost.

 Dolina pri Trstu, pogled z Velikega vrha nad Glinščico. FOTO: Ivo Žajdela

Avtorja je prevzelo, kako so bili ljudje nekoč solidarni med sabo

»Ko sem se lotil tega dela, nisem vedel, kam me bo peljalo,« je na predstavitvi knjige v Dolini dejal Vojko Kocjančič.

Začel je zbirati dokumente in knjige ter prebiral gradivo o jusih in srenjah. Iz vsega tega branja se je marsikaj naučil, predvsem ga je prevzelo, kako so bili ljudje nekoč solidarni med sabo.

Nekaterim so odpustili dolgove, ker so bili preveč revni, drugim so podarili peč, da bi se lahko greli, tretjemu so odrekli pravico do srenje, ker ni skrbel za očeta.

Tudi zapisniki sej so bili zelo zanimivi, predvsem tisti iz časa fašizma, ki so kljub temu, da so na njih morali govoriti v italijanščini, skrbno napisani v lepi slovenščini.

Knjigo je zaključil z 20 trditvami, ki izhajajo iz tožb proti srenjam in jusom ter napotki, ki lahko tem organizacijam tudi v drugih vaseh pomagajo pri izpodbijanju tožb.

Na Tržaškem so jusi in srenje lastniki kar 4.000 hektarjev zemlje. To je varovalo tudi za asimilacijo, saj zasebnik, če dobi dobro ponudbo, zemljo proda, srenja pa je ne more.