Nace Bizilj je Muzeju novejše zgodovine Slovenije podaril celotni opus s 300.000 črno-belimi in barvnimi negativi fotografij. Muzej je o njegovi fotografiji pripravil razstavo in izdal bogat katalog.

Nace Bizilj (1944) je eden od najbolj prepoznavnih slovenskih fotoreporterjev 20. stoletja. Izučen za fotografa je pri osemnajstih letih fotografiral Leonida Brežnjeva pri Cekinovem gradu v Ljubljani, pri štiriindvajsetih Josipa Broza - Tita na Dolenjskem.

Častno mesto ima obdobje slovenske politične pomladi

Svojo poklicno pot je leta 1962 začel v podjetju Foto Slovenija in jo leta 1968 nadaljeval v časopisni hiši Dnevnik. Kot fotoreporter in dolgoletni urednik fotografije je štirideset let vizualiziral osebe, prostor in čas, od elit do malega človeka, od politike do športa in kulture, od zgodovinsko ključnih dejanj do dogodkov z obrobja zgodovine.

V njegovi karieri ima častno mesto obdobje slovenske politične pomladi, preobrazbe iz socializma v demokracijo in izpolnjene plebiscitarne volje naroda z osamosvojitvijo Slovenije. To je bilo njegovo zlato obdobje fotoreporterstva, ki ga pojmuje kot Pomladni sij.

S slovensko demokratizacijo se njegova kariera še zdaleč ni končala, pač pa je prebudila nove izzive, ki jih je udejanjal tudi s satirično Dnevnikovo
rubriko Fotografija ne laže. Strast s potovanj po svetu je delil z bralci Nedeljskega dnevnika, za katerega je objavljal fotoreportaže in tako ob fotografijah poskrbel tudi za besedo.

Muzeju je podaril opus s 300.000 negativi fotografij

Leta 2003 se je z upokojitvijo poslovil od neizprosnega tempa dnevnega kreiranja novinarske fotografije in si nekaj let pozneje omislil novega. Leta 2010 je Muzeju novejše zgodovine Slovenije podaril celotni opus s 300.000 črno-belimi in barvnimi negativi fotografij.


Kočevski rog, spominska slovesnost 8. julija 1990, rokovanje predsednika predsedstva RS Slovenije Milana Kučana in nadškofa Alojzija Šuštarja.

Fotoaparat je zamenjal za povečevalno steklo in svetlobno mizo ter se v Cekinovem gradu, kjer domuje muzej, tedensko poglabljal v dokumentacijo opusa. Desetletja skriti koluti negativov so se začeli odvijati, urejati, dokumentirati in pridobivati nov pomen. Z interpretacijo posameznih fotografij in zvrstitvijo na tisoče imen in dogodkov je tudi dokumentarno dopolnil bogastvo nacionalno pomembne fotografske dediščine.

»Večkrat sem z mislimi v večeru, ko je zaplapolala slovenska zastava«

Pričujoča knjiga ima na pobudo Naceta Bizilja podnaslov Pomladni sij. Prelom iz osemdesetih v devetdeseta leta, proces demokratizacije s prvimi demokratičnimi volitvami in nastanek samostojne države Slovenije, torej čas, ki ga pojmujemo kot slovensko politično pomlad, je bilo Biziljevo zlato obdobje fotoreporterstva. Fotografije iz tega obdobja se nedvomno ponujajo kot izjemni zgodovinski prizori.


Kip Josipa Broza Tita pred Muzejem novejše zgodovine Slovenije v času komunističnega režima leta 1986, pred njim pionirji.

Bizilj je fotografiral tako rekoč celotno družbenopolitično dogajanje: »To, kar se je dogajalo na slovenski pomladi, me je privedlo, da sem bil nenehno v nekem transu, v nekem zanosu. Kaj vse sem delal, kaj vse me je motiviralo! Večkrat sem z mislimi v večeru, ko je zaplapolala slovenska zastava.«

»To je bil fantastičen čas«


Kipar Stojan Batič pred kipom Ivana Mačka - Matija v svojem ateljeju leta 1978.

Pomladni sij je simbolično v soju svetlobe, ki prehaja na množico pod zasneženimi dežniki 21. novembra 1988, in je v žarometu, ki ga je Nace Bizilj ujel pod novo slovensko zastavo 26. junija 1991 na istem trgu v Ljubljani.
»Mislim, da je bil to čas za slovenske fotoreporterje. Dogodek, doma v hiši, ki ga ne bom nikoli pozabil: Ko je Slovenija postala samostojna, sem najprej fotografiral proslavo, ki je bila veličastna. Fotografiral sem svečano razpoloženje lepega junijskega večera, nato pa poklical sina, ki je od nekdaj v Nemčiji, in rekel: 'We are independent, Jaka.' In sva jokala. Jaz v Ljubljani, moj sin v Frankfurtu. Dobesedno jokal sem in hlipal od same sreče. Jaz sem živel za to, kar se je dogajalo, in se tudi izpostavil. To je poleg družine moje lepo, moje najlepše obdobje življenja. To je bil fantastičen čas.«


Plebiscit, 23. decembra 1990, Cankarjev dom, Milan Kučan (predsedstvo), France Bučar (parlament), Loze Peterle (vlada).

Fotografiral je odprtje Gotenice, mašo na Teharjah in slovesnost v Kočevskem rogu

To je bil tudi čas Biziljevih soočanj z zamolčanimi vsebinami iz slovenske polpretekle zgodovine. Fotografiral je odprtje Gotenice, spominsko mašo na Teharjah in spravno slovesnost v Kočevskem rogu: »Jaz imam vedno pred očmi tisti posnetek Milana Kučana in Alojzija Šuštarja, ko si podajata roko. Ne glede na to, ali je bilo dejanje uspešno ali ne, sta oba dostojanstvenika. Za njima pa množica na poljani in ljudje, ki zro v jamo za pobitimi. Resnična groza.«

Kot beremo v zajetnem katalogu Nace Bizilj, fotoreporter, njegove fotografije desetdnevne vojne za obrambo samostojne Slovenije dokazujejo njegovo garaško in tvegano delo. Življenje je tedaj absolutno podrejal fotografiranju vojnega dogajanja. »Bilo je nevarno, ampak v tistih dneh se tega nisem zavedal, vedel sem le, da nam ta vojna lahko prinese nekaj neprecenljivega, prinese tisto, kar smo Slovenci želeli že stoletja.«

Fotografije: Muzej novejše zgodovine Slovenije