Edi Šelhaus je bil eden najbolj znanih vojnih in povojnih fotoreporterjev. Rodil se je leta 1919 v Podkraju nad Vipavo. Otroštvo je preživel v Trstu. Med obema vojnama se je z družino preselil v Jugoslavijo in se po družinski tradiciji izučil za fotografa.

Ljubljana, Vilharjeva cesta, posledice eksplozije streliva na železniški postaji leta 1945.

Med partizani, po vojni v Trstu, po letu pri Delu in Tovarišu

Med drugo svetovno vojno se je pridružil partizanom in kasneje postal vojni fotoreporter. Področje njegovega dela je bilo v Beli Krajini, na Kočevskem, na Primorskem in Notranjskem. V letih 1944–1945 je kot član partizanske foto sekcije SNOS na t. i. osvobojenem in pol osvobojenem ozemlju posnel dragocen opus okrog 1.000 posnetkov.

Po vojni ga je slovensko filmsko podjetje poslalo v Trst in kot filmski snemalec je za slovenski Filmski obzornik in jugoslovanske Filmske novosti s filmsko kamero v posnel mnoge odločilne povojne dogodke na Tržaškem. Obenem je s fotografijami sodeloval pri tržaških časopisih in komunističnih glasilih Primorski dnevnik, L'Unitd, II Lavoratore in Delo.
Leta 1955 se je vrnil v takratno Jugoslavijo in se leta 1958 zaposlil pri Slovenskem poročevalcu, kasneje Delu in Tovarišu.

Izšlo je deset njegovi (ali o njem) knjig

Po upokojitvi leta 1973 je ostal dejaven in svoje prispevke in fotografije
je objavljal v različnih časopisih, revijah in časnikih, predvsem v Ljubljanskem dnevniku in Nedeljskem dnevniku, v Sloveniji in Jugoslaviji. Obenem se je lotil tudi pisanja knjig, izšlo jih je deset, ena po njegovi smrti. Štiri knjige vsebujejo zgodbe iz druge svetovne vojne o reševanju zavezniških vojnih ujetnikov in sestreljenih letalcev, dve pa zgodbe na temo živali. Izdal je tudi avtobiografijo in izbor svojih fotografij.

Umrl je leta 2011 v Medvodah.


Diktatorja Josip Broz Tito in Fidel Castro ter pionirka s šopkom.

Bogat opus okrog 160.000 Šelhausovih posnetkov

Muzej že desetletja hrani dragocene zgodovinske fotografije Edija Šelhausa iz druge svetovne vojne, približno tisoč fotografij in približno tisoč dodatnih fotografij iz obdobja takoj po koncu vojne. Leta 2000 je Šelhaus Muzeju podaril svoj obsežni povojni fotografski opus okrog 120.000 posnetkov na negativih in diapozitivih. K tej odločitvi ga je spodbudil tudi Dejan Vončina, nekdanji kustos Muzeja, pa tudi sam je želel, da bi bilo celotno njegovo delo shranjeno v eni ustanovi.

Odvetnica Ljuba Prenner govori ob spomeniku Ivanu Tavčarju v Poljanah.

Dodatno pa je Muzej leta 2009 kot darilo časopisne hiše Delo v sklopu zbirke okrog 600.000 originalnih negativov raznih Delovih fotoreporterjev pridobil še preostali del njegovega opusa, okrog 40.000 posnetkov, ki so še ostali pri časopisni hiši, kjer je bil zaposlen.

Skupno tako hranijo okrog 160.000 Šelhausovih posnetkov, ki so »raztreseni« v kar štirih fotografskih zbirkah. Le v Trstu je ostal še del njegovega arhiva, okrog 1.200 posnetkov iz obdobja med letoma 1945 in 1948, hranijo jih v Narodni in študijski knjižnici.

Razstava Edi Šelhaus, retrospektiva

Ob stoletnici rojstva Edija Šelhausa je Muzej novejše zgodovine Slovenije, lastnik in skrbnik bogate fotoreporterjeve zapuščine, pripravil temeljno razstavo Edi Šelhaus, retrospektiva. Izbira razstavnih fotografij iz opusa, ki v štirih fotografskih zbirkah obsega 160.000 fotografij, je težko in odgovorno delo. Za izborom stoji kustosinja Jožefa Šparovec, ki že dve desetletji predano dokumentira fotoreporterjevo delo.

Še zlasti po avtorjevi smrti leta 2011, ko je Muzej pridobil celotno gradivo, je letno, z namenom, da leta 2019 o njem pripravi retrospektivno razstavo, pregledala, dokumentirala in inventarizirala večino njegovega dela.

Pester prikaz Šelhausovega življenja in dela

V katalogu predstavljajo oris Šelhausovega življenja in dela, izbrano literaturo, sezname razstav njegovih fotografij, nagrad in priznanj ter filmov, ki jih hrani Arhiv RS.

Povabili so tudi nekaj zunanjih sodelavcev, ki so bili povezani s Šelhausom, da bi dodatno osvetlili Šelhausovo delo in njegov prispevek k obogatitvi slovenske kulturne dediščine. Tako je fotografinja, novinarka in predstojnica Oddelka za fotografijo na Visoki šoli za storitve, Meta Krese, v svojem prispevku predstavila svoj pogled na njegovo delo fotoreporterja, zgodovinar Franc Fabec iz Mavhinj pri Trstu je orisal svoje spomine na srečanja z nekdanjim vojnim fotoreporterjem.

Upokojena gimnazijska profesorica Marta Ivašič iz Trsta pa je v prispevku stopala po njegovih stopinjah v Trstu in na Tržaškem. Filmski režiser Jurij Gruden, ki je o Šelhausu in z njim posnel dokumentarni film, je predstavil svoje poglede nanj kot filmskega snemalca na Tržaškem med letoma 1945 in 1948.

Upokojeni fotoreporter Dnevnika, Nace Bizilj, ga je orisal kot nekdanjega poklicnega kolega, upokojena profesorica Vitka Kolar pa je opisala 25 let njunega prijateljstva.

Bogat slikovni katalog

Izbor posnetkov za objavo v katalogu iz tako obširnega in bogatega fonda Šelhausovih posnetkov ni bila lahka naloga. Razvrstili so jih v štiri časovna obdobja. Prvo predstavlja Šelhausa kot partizanskega fotoreporterja med letom 1944 in koncem vojne maja 1945 ter še nekaj časa po vojni.

V drugem obdobju so ga kot fotoreporterja v Trstu in na Tržaškem predstavili med koncem leta 1945 in sredo leta 1955.

V tretjem obdobju ga predstavljajo kot fotoreporterja v Sloveniji, zaposlenega med začetkom leta 1958 in koncem leta 1972 pri časopisih Slovenski poročevalec, pozneje Delo, in nato pri tedniku Tovariš.

V četrto obdobje so umestili njegovo delo in življenje med upokojitvijo, od leta 1973 do praktično njegovih zadnjih dni, v katerem se je sam poimenoval »fotoreporter v copatah«.

Mnogo Šelhausovih posnetkov je znanih, saj so bili že velikokrat objavljeni. Tudi v katalogu jih niso mogli zaobiti, skupaj s prispevki in z dodatnim gradivom so namreč želeli podati celosten oris Šelhausovega bogatega prispevka v slovensko kulturno zakladnico.

Fotografije: Muzej novejše zgodovine Slovenije