Založba ZRC in Inštitut za slovensko narodopisje sta v zbirka Glasovi, ki jo ureja ddr. Marija Stanonik, izdala že 51. knjigo.

Januarja 2012 se je v šoli v Spodnji Idriji sestala za našo kulturno dediščino zagreta skupina slovenistk, to je profesoric slovenščine na osnovnih šolah v Cerknem, Črnem Vrhu, Idriji in Spodnji Idriji, in še kdo iz nekaterih drugih ustanov in sestavili so načrt, kako čim bolj temeljito iztrgati pozabi slovstveno folkloro na Idrijskem in Cerkljanskem: pravljice, povedke vseh vrst, šale, anekdote in druge zgodbe na Črnovrški planoti, v Idriji in okoliškem hribovju, v Kanomlji, v Spodnji Idriji in do stika z žirovsko občino ob njej v smeri na Cerkljansko po vaseh, kot so Otalež, Jazne, Oselica, Cerkljanski Vrh, Šebrelje in še marsikateri izmed krajev, ki v sosednjih knjigah iz zbirke Glasovi še niso prišli na vrsto.

Sodelovali bi učenci iz osnovnih in drugih šol. S skupnimi močmi bi lahko storili veliko lepega zase in za naše potomce.

Kmalu je ostala sama

Čeprav je profesorica slovenščine in teologinja Nataša Hvala (roj. Felc) kmalu ostala sama, je še naprej zbirala gradivo na terenu. Z veliko požr­tvovalnostjo se je lotila urejanja vsega zbranega gradiva in tistega, ki se je ohranilo v zapuščini tolminskega slavista Janeza Dolenca.

Njegovi dijaki na tolminskem učiteljišču in pozneje gimnaziji so pri pouku slovenščine dobili za nalogo zapisati kaj iz pripovedovanja njihovih domačih, seveda, ne da bi kdaj računali na objavo. Ker jih po petdesetih in več letih ni bilo mogoče vseh dopolniti, so v njihovem gradivu nekateri podatki ostali pomanjkljivi.

748 folklornih in spominskih pripovedi

Po več kot petih letih od tistega sestanka zbirka prihaja na dan v knjižni zbirki Glasovi, na kar 495 straneh, in z naslovom Divje babe na žlikrofih. Knjiga zajema folklorne in spominske pripovedi s hribov, planot, iz grap in kotlin od Porezna do Javornika in od Vojskega do Zavratca.

Iz 748 folklornih in spominskih pripovedi, ki so zajete v enajst razdelkov, spoznamo, kakšen je izvor, krajevna, ledinska in hišna imena, kako so ljudje živeli v preteklosti, kako so se preživljali, kateri zgodovinski dogodki so jih najbolj zaznamovali, s čim so se ukvarjali, kakšni so bili njihove šege, verovanja, praznoverja in praznovanja, izvemo pa tudi, da so se znali pošaliti in videti svetlo plat življenja.

Pripovedi so bile zbrane v različnih časovnih obdobjih, večina med njimi prvotno ni bila namenjena za to zbirko. Vanjo so gradiva iz zapuščine Janeza Dolenca, vključeni še zapisi iz brošur različnih šol in društev ter sveža besedila, zbrana prav v zadnjem času. Nekaj jih je zapisanih v narečju, večina pa knjižno.

Kako je upadala sposobnost pripovedovanja

Kot je v uvodu pojasnila urednica zbirke Glasovi Marija Stanonik, knjiga vsebuje zelo pisano gradivo tako po kakovosti kot času zbiranja ter starosti in kvalifikaciji zapisovalcev. »Posebnost zbirke je doslej najširši časovni razpon zapisovanja: od šestdesetih let 20. stoletja naprej do današnjih dni. Zato daje možnost za študij, kako je v navedenem časovnem obdobju na splošno upadala sposobnost pripovedovanja.

Zakaj? Zanj pravzaprav ni pravih možnosti. Vedno manj je okoli­ščin, da bi si odrasli vzeli čas zanj in mu prisluhnili. Če pa že, je treba vse opraviti na hitro in hlastajoče slediti drugemu. Zato je vtis, da so povedke z eno in isto snovjo danes bolj revne, slabše, nekako površne. Ta razlika bi bila še bolj očitna, če bi tiste, ki so jih zapisovali/zapisovale dijaki/dijakinje pred več desetletji, zapisali strokovnjaki, kakor je odlična dialektologinja in specialistka prav za govore z danega območja, dr. Karmen Kenda Jež.

Zapis je zahteven tako za razgledanega slavista kot za odraslega zapisovalca kakšnega drugega profila, ki želi pokazati naklonjenost govorjeni besedni umetnosti, kaj šele za dijake/dijakinje, ki šele odkrivajo njeno veličino. Vsi taki so namreč sodelovali pri zbiranju tukajšnjega gradiva in tudi od tega je odvisna njegova kakovost.«

Žanrska pestrost gradiva

Pojasnila je, da je dolg časovni razpon vplival tudi na žanrsko pestrost gradiva. »Kolikor mlajše so zgodbe, tem manj je v njih klasične folklorne motivike in vedno več konkretnih spominov in anekdot, ki bodo šele obrušene lahko prestopile v slovstveno folkloro. Prav največje mesto s tega območja daje izjemno priložnost za tako študijo.

Kaj bi se pokazalo, ko bi šli po sledeh 11. knjige iz zbirke Glasovi (Lidija Kleindienst, Bam knapa vzela, bam zmeraj vesela, 1995)? Kako bi eni in isti pripovedovalci danes povedali iste anekdote ali šale?

Prav zaradi omenjene knjige je nekdaj rudarska Idrija tu komaj opazna, pač pa prihaja do izraza izročilo s planot nad njo in s hribov, ki se nada­ljujejo vse tja do Cerknega kot drugega pomembnega središča v okolju, od koder izvira tukajšnje folklorno gradivo. Razvrščeno je v enajst razdelkov.«

Zbrane pripovedi bomo ohranili prihodnjim rodovom

Avtorica pa je spomnila, da so besedila, zajeta v knjigi, nastajala med ljudmi v naši preteklosti. Z zbiranjem in zapisovanjem jih bomo ohranili, rešili pred pozabo ter ohranili prihodnjim rodovom. »Z naslovom knjige Divje babe na žlikrofih sem med seboj povezala obe območji, ki ju knjiga vključuje. Divje babe kot znano arheološko najdišče na Cerkljanskem in žlikrofi kot kulinarična posebnost Idrijskega v skupnem naslovu s pridihom humorja lahko dobijo še nekoliko drugačen pomen.«