Lapuscheva vnukinja Vera Wutti-Incko jo je uredila tako, da je dedovo življenjsko zgodbo razdelila na več delov, v katerih opisuje otroštvo in mladost v Podsinji vasi, prvo svetovno vojno, ki jo je kot avstro-ogrski vojak preživel na ruski fronti ter v ujetništvu v Sibiriji, kjer je delal na posestvih dveh nemških kmetov.

Po vrnitvi domov se je posvetil oživljanju kulturnega delovanja in zadružništvu. Ker je bil zavedni Slovenec, so ga nacisti leta 1942 z družino nasilno izselili v Nemčijo.

Po vrnitvi je sodeloval pri ponovni vzpostavitvi slovenskega zadružništva ter se zavzemal za ohranitev slovenskega življa na Koroškem.

S komentarji in opombami je knjigo opremil Štefan Pinter, spremni besedili sta prispevala Avguštin Malle in Daniel Wutti.

40 let je bil predsednik slovenskih zadrug v Celovcu

Florijan Lapusch (1894–1985) iz Podsinje vasi v župniji Šentjanž v Rožu, je bil čevljarski mojster in kmet, zavzet kulturni delavec, občinski politik in zadružnik. Od leta 1925 je 50 let vodil posle Hranilnice in posojilnice v Šentjanžu.

Ustanovil je Kmečko gospodarsko zadrugo Šentjanž v Rožu in bil pobudnik gradnje tamkajšnjega Zadružnega doma.

Od leta 1935 je bil 40 let predsednik Zveze koroških (pozneje slovenskih) zadrug v Celovcu.

Na Koroškem so Nemci izvajali brutalne ukrepe germanizacije

Poleg dragocenega pričevanja o življenju vojaka, koroškega Slovenca, med prvo svetovno vojno na vzhodni fronti in življenja v ruskem ujetništvu, je dragocenost knjige tudi opis lastnih izkušenj na nacistično nasilje nad zavednimi Slovenci na Koroškem med drugo svetovno vojno.

To je bil čas 14. in 15. aprila 1942, ko so nacisti sprožili prvi val etničnega čiščenja Koroške in so v taborišča v Nemčiji pregnali okoli tisoč koroških Slovenk in Slovencev. Na njihove domove so naselili Nemce in optante iz Kanalske doline, Južne Tirolske in od drugod.

Napad na Jugoslavijo, kjer je živelo okoli 700.000 Nemcev, je pomenil tudi konec vseh medsebojnih diplomatskih obzirnosti pri obravnavanju manjšinskega vprašanja.

Na Koroškem so Nemci takoj uvedli brutalne ukrepe germanizacije in brezpravnosti slovenskega prebivalstva, kot so to bili izgon in zapiranje slovenskih duhovnikov in kulturno-političnih aktivistov, prepoved slovenščine v javnosti ter vseh slovenskih ustanov.

Tri nasilno izseljene družine iz Podsinje vasi. Z leve: družina Wieser, p. d. Pavrovi; Cilka Gabriel s sinkom; tast Florijana Lapuscha, Tomaž Weiss in družina Lapusch.

Kako so nemško-nacionalni občinski veljaki razbijali slovenske strukture

Najpomembnejši del potujčevalnih ukrepov je bil pregon koroških Slovencev. To zločinsko dejanje ni nenadoma padlo z neba, koroške oblasti in nacisti so ga s koroškim heimatbundom na čelu že dolgo in skrbno pripravljali.

Ta nasilna dogajanja opisuje Florijan Lapusch v več poglavjih svoje življenjske zgodbe.

V poglavjih knjige o predvojnih, vojnih in povojnih letih prikazuje, kako so nemško-nacionalni in nacistični občinski veljaki ustrahovali slovensko govoreče vaščane in razbijali slovenske strukture.

Opisuje čas v gestapovskem zaporu v Celovcu in izgnanstvo 11-članske družine v taborišče Frauenaurach, prisilno delo v Mainzu, Erlangenu in drugih krajih ter premestitev slovenskih pregnancev iz Frauenauracha v taborišči Hesselberg in Eichstätt jeseni 1944.

Zadnje mesece pred koncem vojne sledimo Lapuschevim v mesto Freistadt v Gornji Avstriji, kjer je posestnik tamkajšnje tovarne Haberkorn sedmim koroško-slovenskim pregnanim družinam dal delo in stanovanje in jim omogočil predčasno pot iz taborišč.

Sledijo spomini na odisejado po koncu vojne domov na izropano domačijo, na trud pri obnavljanju med vojno odvzetega posestva in požrtvovalno delo za ponovno vzpostavitev slovenskega zadružništva na Koroškem.

Janko Messner

Koriški Slovenec Janko Messner je bil vselej na strani zasramovancev

Janko Messner (1921–2011), ki se je rodil v Dobu pri Pliberku, je bil neutruden kulturnik, kritik koroških razmer in borec za pravice Slovencev na avstrijskem Koroškem.

Ta koroški pisatelj je bil vselej na strani zasramovancev in je menil, da »ideja ni kriva, če se umaže«. V svojih delih je razvijal satiro, polemičnost in obtoževanje, pa tudi jedko zavračanje nečlovečnosti.

Dogajanje na avstrijskem Koroškem je opisal v številnih črticah, novelah, satirah, esejih in gledaliških besedilih.

Nacizem je obravnaval v televizijski drami Vrnitev (1976) in v dnevniških zapisih Živela Nemčija (1988). Uveljavil se je tudi s kratko prozo v nemščini.

Med drugim je Messner za svoja dela prejel nagrado zlata Praga (1977), nagrado Prešernovega sklada (1988) in pa častno nagrado za književnost avstrijske zvezne dežele Koroške leta 2008, ki jo je odklonil zaradi nerešenega vprašanja dvojezičnih tabel.

Pokopan je na pokopališču v Nonči vasi.

Zapuščina Janka Messnerja

Ob 100. obletnici rojstva je založba Drava iz Celovca izdala knjigo z naslovom Solidarnost ob meji in podnaslovom Zapuščina Janka Messnerja.

Sto let po rojstvu Janka Messnerja je njegov opus rezervoar koroško slovenskih izkušenj. Njegovo delo ne vključuje le literarna, temveč tudi publicistična, politična in esejistična besedila ter scenarije, prevode in pisma.

V tej knjigi, sestavljene iz besedilnih, slikovnih in filmskih sekvenc, postanejo berljivi kot dragoceni dokumenti večjezične regije in omogočajo rekonstrukcijo tako kulturnih kakor tudi političnih zgodovinskih dogajanj.

Fašizem, nacizem, deportacije koroških Slovencev in boj za njihove pravice v povojni Avstriji so prvine, ki prežemajo Messnerjevo delo in zapuščino, kot tudi to knjigo.

Delo izrazitega predstavnika koroško slovenske književnosti dokumentira nasilno zgodovino Koroške, a tudi sto let solidarnosti na Koroškem.