Rodila se je okoli leta 550 v Španiji in v mladosti živela v Sevilli. Po smrti staršev je prevzela vzgojo najmlajšega brata Izidorja, ki ga Cerkev časti kot sv. Izidorja Seviljskega, slovečega cerkvenega učitelja.

Odrasli bratje so odšli vsak za svojim meniškim duhovniškim poklicem, Florentina pa je oddala Izidorja preskušenim učiteljem in odšla k starejšemu bratu Fulgenciju, škofu v Eciju. Tu je ustanovila družbo redovnic, ki ji je brat Leander po vrnitvi iz Carigrada izdelal redovna pravila. Podlaga je bila ista, kakor jo je določil sv. Benedikt za sestro Sholastiko, Leander jim je dodal le dopolnila, ki so se mu zdela primerna za španske razmere.

Florentina je želela s svojimi sestrami preučevati Sveto pismo, zato ji je učeni brat sv. Izidor napisal bogoslovno razlago svetopisemskih resnic, znano pod naslovom »O katoliški veri zoper Jude«. Stara poročila soglasno hvalijo vzgojiteljske vrline sv. Florentine, njeno modrost, učenost in ponižnost. Medtem ko so njeni trije bratje kot dušni pastirji, učenjaki in državniki svoje sile zastavili za široko versko prevzgojo ljudstva, ki je delno šele tedaj prešlo iz arijanstva v katolištvo, je Florentina dopolnjevala njihovo delo kot vzgojiteljica žena in še posebej tistih, ki so živele v redovnih skupnostih.

Poročajo, da je poleg matične hiše v Eciji ustanovila in vodila še 40 do 50 samostanov. S svojim delom je položila temelje španski bogoljubnosti, ki je pozneje rodila toliko velikih svetnikov.

Umrla je med letoma 610 in 612. Njen grob so prvotno častili v seviljski stolnici, kjer sta bila pokopana tudi brata svetnika Leander in Izidor. Pred muslimanskimi Mavri so svetničine relikvije pozneje prenesli na skrit kraj, zdaj pa jih hranijo največ v Plasenciji, nekaj pa še v Murciji in Escorialu.

Goduje 20. junija.