Če ste ob branju tega prispevka zleknjeni na kavču z rogljičkom in kavo v roki in ste ob povedanem vsaj namrščili obrvi ali povesili pogled, berite naprej. To pomeni, da vas globoko v sebi kljuva. Morda v sebi vsaj lahno čutite, da »zdrav duh v zdravem telesu« ni iz trte zvit. Provincial slovenskih jezuitov p. Miran Žvanut, ki poleg talarja rad obleče tudi tekaški dres, bo tako »fit« kristjanom kot tudi tistim, ki so do danes na gibanje gledali ohlapneje, pomagal razumeti pomen gibanja in duhovnega, ki se navezujeta med seboj. 

Samo duša?

Najbolj preprost argument, ki ga lahko izpostavimo, je gotovost, da človek ni sestavljen le iz duše oz. duha. Res je, stari dobri grški filozof Platon je že nekaj stoletij pred Kristusom nadvse poudarjal (le) pomembnost človekove duše. A kljub temu, da ve, kaj govori, je izpustil pomembnost telesnega vidika (tudi same upodobitve Platona kažejo, da je imel zelo rad dobro hrano).

Zadnja leta se uveljavlja bolj celostni teološki pogled na človeka. Ta pravi, da je človek v polnosti tako telo kot duša.

Pomoč k samoobvladovanju

A v kakšnem smislu je gibanje povezano z duhovnostjo? P. Miran Žvanut šport doživlja kot askezo, ki mu pomaga k osvobajanju od navezanosti in iskanju ravnotežja med telesom, duhom in dušo. Ne le to. Pomaga mu tudi k samoobvladovanju in približevanju Bogu. Ameriški trapistični menih Thomas Merton je šel še dlje. Trdil je, da telo ne pripada le področju materije. Oba, tako duša kot telo, naj bi bila duhovna in namenjena temu, da postaneta eno z Bogom. Iz tega izhaja, da je potrebno gojiti tako duha kot telo oz. povedano drugače, treba je skrbeti tako za duhovno kot tudi telesno hrano, ki v praksi pomeni zdrav način življenja, da telo postane krepko.

Za vse z viškom kilogramov

Zdaj pa prisluhnimo vsi tisti z viškom kilogramov (in vzemimo to kot dobronamerni nasvet): v zdravem in treniranem telesu se človek počuti drugače kot v zamaščenem, neurejenem telesu, zato ukvarjanje s športom zelo pripomore v iskanju stika z Bogom. P. Žvanut razlaga, da je pomembno najti v sebi harmonijo duše in telesa. Le kdo ne bi bil rad v harmoniji? Ob tem nam postreže z mislijo Ignacija Lojolskega: »Kakor so namreč sprehajanje, hoja in tek telesne vaje, tako so duhovne vaje vsaka priprava in naravnavanje duše, da se reši vseh neurejenih nagnjenj in šele potem išče in najde Božjo voljo in uredi svoje življenje, da mu bo v zveličanje duše.«

»Telo je tempelj Svetega Duha«

Če vas povedano še ni čisto prepričalo o pomembnosti zdravega načina življenja, vas bodo morda stavki iz Svetega pisma. Pavlov citat iz Prvega pisma Korinčanom, ki je izredno ljub tudi p. Miranu Žvanutu, se glasi: »Mar ne veste, da je vaše telo tempelj Svetega Duha, ki je v vas in ki ga imate od Boga? Ne pripadate sebi, saj ste bili odkupljeni za visoko ceno. Zato poveličujte Boga v svojem telesu« (1 Kor 6,19–20). Ta citat ga vedno izziva z vprašanjem, kakšno telo bo pripravil za Boga, ne zase, kar nas velikokrat zavede. Telo mi je kot človeku dano v dar in moja dolžnost je, da zanj skrbim in v njem poveličujem Boga, ne pa da ga zanemarjam in se morda osredotočam le na duhovni vidik, razlaga.

Še kakšna misel? Že v Stari zavezi so se zavedali, da je zdravo in močno telo nadvse pomembno. Modri Sirah pravi: »Zdravje in dobro počutje veljata več kot vse zlato, krepko telo več kot neizmerno bogastvo« (Sir 30,15).

Pa Jezus, kaj pravi? »Če je namreč vse tvoje telo svetlo in ni noben njegov del temačen, bo svetlo vse, kakor tedaj, ko te svetilka osvetljuje z bleskom.«

Borba je zapisana v zakonu življenja

Po teh zapisanih stavkih iz Svetega pisma pa vedno radi slišimo tudi konkretno izkušnjo iz prve roke. In p. Žvanut jih ima veliko. Pretekel je že čez 16 maratonov in ultramaratonov (tekov, še daljših od 42 km) po Sloveniji, Los Angelesu, Bostonu in drugod. Že v mlajših letih se je precej ukvarjal s športom; zelo dober je bil v skoku v višino in daljino, v srednji šoli pa je resno igral košarko. Na naše vprašanje, v kateri panogi se vidi danes, zatrjuje, da je vsako ukvarjanje s športom vedno blagodejno. S športi, kot je tek, hoja, kolesarstvo, plezanje, je lahko človek sam skupaj z naravo in Bogom. So pa tudi ekipni športi, kjer rad goji medsebojno povezanost in sodelovanje. Posluh pri naslednjem komentarju p. Žvanuta: »Pri gibanju je vključena aktivnost telesa, ki mora iti skozi določen napor, tako kot je za študij in duhovno rast potreben napor. Človek se mora boriti, tak je pač zakon življenja. Potiskanje teles do določenih meja mi vedno odpira nova obzorja in spoznavanja samega sebe tako na psihološkem kot duhovnem področju.«

Sreča v zmernosti

Nobeno pretiravanje ni dobro, najsi govorimo o športu, hrani in kje drugje, tako zatrjuje p. Miran: »Pretiravanja so žal velikokrat nadomestek za naše neurejeno notranje stanje. Tako kot prekomerno uživanje hrane, prekomerno gledanje televizije ipd. je tudi ukvarjanje s športom hitro lahko pretiravanje, posledice pa so lahko fizične, kot npr. različne poškodbe, lahko pa seveda tudi šport postane zasvojenost in s tem izgubi svoj čar in lepoto. Duhovni očetje in filozofi so zato v preteklosti iskali zmernost in jo uvrstili v eno glavnih vrlin. To zasledimo tako v Svetem pismu, grški filozofiji, in ne nazadnje pri krščanstvu in drugih religijah.«