Foto: Tatjana Splichal

Pred vami je zadnje leto delovanja v vlogi škofa ordinarja. Papežu ste sicer že lani ponudili svoj odstop, a vam je to službo podaljšal za eno leto. Kakšni občutki vas prevevajo?
Če sem iskren, so mešani. Pri 75 letih vsak čuti, da mu moči pešajo. Škof je v končni fazi za vse odgovoren. Zato je služba vsako leto težja. Pastoralnih in osebnih problemov je vedno več in breme vedno težje. Najbolj se bojim selitve. To je breme tudi za vsakega duhovnika. Selil sem se iz župnije Suha v Staro Loko, iz Stare Loke po 20 letih v Ljubljano, iz Ljubljane po 6 letih v Novo mesto in zdaj po 13 letih spet v novo stanovanje, čeprav blizu škofije. Sicer pa ne vemo, koliko pomladi nam je Bog še namenil. V našem rodu moški ne dočakamo visoke starosti. Sicer pa, dokler in kakor Gospod hoče. Moje glavno opravilo bo molitev in, če bom še pri moči, pomoč novemu škofu, če bo to pomoč želel.

Že veste, kdaj ga lahko pričakujemo?
Ne. Takrat je bilo samo rečeno, da se mi škofovska služba podaljšuje za eno leto, to je 14. oktober, in da bo mogoče do konca leta 2019 imenovan novi škof.

V januarju ste imeli škofijski katehetski dan, ki je bi posvečen spremljanju družin od krsta do pristopa k verouku. V tem pastoralnem letu želi Cerkev najti načine tega dela. Imate že kakšen načrt?
Verska vzgoja v predšolskem obdobju temelji na starših. Zato smo na škofijskem katehetskem dnevu imeli dve temi: delo s starši, srečanja zanje in pomen svetopisemskih uric za najmlajše. To je bila nadgradnja jesenskega pastoralnega tečaja. Tudi v poznejši šolski dobi je za uspešno uvajanje v krščanstvo in še posebej v zakramente pomembno delo, sodelovanje s starši. Velika škoda je, da ponekod opuščajo roditeljske sestanke. Dokler sem bil na župniji, smo se zelo trudili za to področje. V začetku leta smo vsi kateheti naredili načrt za teme srečanj, dobro je, če se srečanja obogati tudi s kakšnim strokovnjakom. Treba pa se je potruditi in vztrajati. Tudi svetopisemske urice so zelo privlačne za najmlajše, ko vse dojemajo, sprejemajo in doživljajo ob nazornih oprijemljivih upodobitvah in ponazoritvah.

Izobraževanje oz. šolstvo nasploh je trenutno spet na prepihu, spet se krešejo mnenja o zasebnem šolstvu. Zakaj pri nas nekaterim še vedno vzbuja strah, v primerljivih tujih državah je namreč nekaj povsem samoumevnega?
Naše dediče komunistične miselnosti moti v teh šolah verski pouk. V vseh evropskih državah, razen v Albaniji in v nekem smislu tudi v Franciji, imajo tudi v šolah predvsem verski pouk. A v Franciji, kot najbolj laični državi, so razmere drugačne. Francija, ki nima verskega pouka v javnih šolah, ima vendar kar precej zasebnih in tudi katoliških šol, mislim, da okrog 15 odstotkov.

Ko govorimo o katoliških šolah z verskimi poukom, je treba vedeti, da to ni pravi verouk v smislu priprave na zakramente, ampak kot pravica staršev in otrok, da sta vzgoja in izobraževanje v skladu z njihovim verskim prepričanjem.

Strah levih in liberalnih strank pred zasebnim, zlasti katoliškim šolstvom je ideološke narave, kar kaže, da je pri nas neko popolnoma drugo vzdušje kot v vseh primerljivih evropskih in zlasti v sosednjih državah. Ko so pred 15 leti začeli uvajati verski pouk celo v Srbiji, še v času Miloševiča, je njegov šolski minister leta 2001 napisal med drugim naslednjo utemeljitev: »Vse raziskave kažejo, da je 87 odstotkov naših državljanov vernikov. Z vrnitvijo verskega pouka v šole se vernim v času demokratizacije uresničuje vrsta osnovnih človečanskih pravic, predvsem pravic staršev, da svojim otrokom v skladu z lastnim verskim prepričanjem omogočijo versko vzgojo. Ta pravica je utemeljena na mednarodnih državljanskih in političnih pravicah.« Tako v Miloševičevi Srbiji, pri nas pa ostaja otok, kjer tega ni.

Vedno se zatika pri financiranju javnega programa zasebnih šol, odločba ustavnega sodišča že štiri leta čaka na ureditev zadeve.

S pravno državo je pri nas nekaj zelo narobe, da se kopičijo nerealizirane odločbe ustavnega sodišča. Trenutno je pri nas 14 takih sodb. V ZDA je bila pred 60 leti ena, v Nemčiji prav tako ena, torej jih drugod skoraj ni. Financiranje je le izgovor. Zadaj so ideološki vzroki in globoko zakoreninjeno prepričanje, da vzgoja, ki se razlikuje od uradne doktrine, npr. v zgodovini, literaturi in še v nekaterih šolskih predmetih pri nas nima domovinske pravice. Manj kot odstotek mladih, ki obiskujejo privatne šole, ne more ogrožati državnih šol. Še več, če bi odgovorni bili pametni in dobri gospodarji, bi podpirali zasebno šolstvo, ker je to najcenejše. Državi ne bi bilo treba skrbeti za gradnjo, popravila in vzdrževanje šol, ker je to dolžnost ustanovitelja šole. Zaradi skromnih materialnih temeljev verskih skupnosti pri nas se tudi ob stoodstotni državni participaciji stroškov pouka ni bati širitve zasebnih šol. Zato je nasprotovanje enakopravnemu položaju teh šol nerazumno. V ozadju je strah, ker so praviloma boljše od povprečnih državnih.

Da je ta tema vroča in aktualna, se kaže tudi v tem, da je predsednik države sklical posvet o privatnem šolstvu. Stranka SD pa hkrati svojo obravnavo, na kateri želijo na vsak način obraniti samo državno šolstvo. Namenoma uporabljam ta izraz, ker je tudi privatno šolstvo javno. Levica hoče z vsemi mogočimi mahinacijami in z navideznimi rešitvami izigrati ustavno sodišče. Nisem mogel verjeti ušesom, ko sem poslušal leve aktiviste z Branimirjem Štrukljem in celo predsednikom državnega zbora, ki so govorili, da je ustavno sodišče naredilo napako.

Za Cerkev so mladi velik izziv, kar je pokazala lanska sinoda v Vatikanu. Kje smo storili napako, da so odšli?
Težko bi rekel, kaj delamo narobe. Okoliščine so se spremenile, sekularizacija …. Lahko bi kvečjemu rekli, da smo kaj opustili ali da se nismo prilagodili. Nekoč so starši imeli drugačen odnos. Mladi so naša prihodnost. Vendar delo z mladimi je težko in odgovorno. Mladi so bili v zadnjih desetletjih deležni opazne in neopazne indoktrinacije v šolah in v javnosti. Pred kratkim je neko dekle poslalo tedniku Družina pismo. V njem vprašuje, kako naj ravna, ko doživlja, da je edina študentka razrednega pouka, ki si upa javno v razredu zagovarjati svetost življenja in je proti splavu. To je gotovo tudi posledica učenja in javnega mnenja, ki ga širijo vplivni mediji. To omenjam zato, ker so to študentje, ki bodo jutri učili in vzgajali mlade. Ko Cerkev zagovarja nasprotno mnenje, ne uživa simpatije. Nizek ugled Cerkve odvrača od nje tudi mlade. Cerkev je bila desetletja načrtno ekskomunicirana in lažno predstavljena. Napake so bile in so še vedno tudi v Cerkvi, ker jo sestavljamo grešni ljudje. A vsaka napaka, ki jo je zagrešil kakšen predstavnik Cerkve, je bila pri priči postavljena pod veliko povečevalno steklo. Celovita zgodovinska in sedanja realnost pa se sistematično pači in zamolčuje. Koliko lepega, plemenitega in zanimivega se zgodi v Cerkvi, a o tem se ne poroča. To se dogaja tudi drugod po Evropi, ponekod še huje. A zanimivo je, da nekateri ne marajo krščanstva, zagovarjajo pa npr. budizem, kakor so se nekateri kulturniki izrazili pred kratkim. Krščanstvo ni privlačno, ker je zahtevno, čeprav je temelj kulturne identitete našega slovenskega naroda.

Vi ste z mladimi veliko delali, kaj menite, kako je treba delati z njimi, za njih, da bi jih pritegnili nazaj?
Potrebna je iznajdljivost in modrost. Vztrajnost in potrpežljivost. Ne začeti pogovorov samo z najtežjimi vprašanji. Približati se jim je treba s potrpljenjem in razumevanjem, da dobijo občutek, da jim hočemo dobro. To je toliko težje, ker v mnogih župnijah ni več mladinskih srečanj. V večini župnij poznajo le še animatorje oratorija. Na teh srečanjih pa težjih, resnih in delikatnih vprašanj ne rešujejo, ker se omejujejo le na temo in organizacijo oratorija.

Včasih smo marsikje za mladino organizirali izlete, zlasti v gore, kjer se stik in zaupanje z mladimi lahko nevsiljivo vzpostavi. Vse preveč smo zanemarili tudi mlade v športni dejavnosti.

Vedno večje šolske obveznosti in elektronski mediji pa mladino vedno bolj zaposlujejo. Vse več mladih nima časa še za kaj globljega.

Sinoda, na kateri so dobili besedo tudi mladi, se bo morala inkarnirati tudi v krajevnih cerkvah tudi v Cerkvi na Slovenskem. Mladi morajo odkriti svoje poslanstvo in odgovornost zase, za druge in za Cerkev in za družbena in socialna vprašanja. Beg od realnih vprašanj ne vodi nikamor.

Konec lanskega leta ste obiskali slovenski misijon na Madagaskarju, ki praznuje 50 let delovanja. Je tam z mladimi drugače?
Na Madagaskar sem se kljub pomislekom zaradi naporov in zdravstvenih težav odpravil, ker sta me povabila škof iz Farafangane in misijonar Tone Kerin, ko je bil v jeseni na obisku. Malo lažje sem se odločil, ker nisem šel sam. Z mano so šli na praznovanje 50-letnice slovenskega misijona na Madagaskarju še trije drugi duhovniki in nekaj laikov. Zato sem zbral pogum in se odpravil. Slovenski misijonarji so bili zelo veseli in hvaležni za obisk in pozornost. V 50 letih se je na Madagaskarju zvrstilo okrog 50 misijonarjev, duhovnikov, redovnic in laikov, mislim, da se jih v nobeni drugi državi ni zvrstilo toliko.

Mladi na Madagaskarju živijo drugače, predvsem pa v izredno skromnih razmerah, a so kljub temu polni življenja in optimizma. Naši misijonarji jim odpirajo nove poglede. Evangelij je osnova za nov pogled na življenje. Seveda so še na začetku. Krščanstvo se le počasi uveljavlja, zlasti s šolsko izobrazbo in osebnim pričevanjem. V pomoč je misijonarjem tudi naravna religioznost ljudi. Življenje je tam v osnovi religiozno, treba ga je le oplemenititi in nadgraditi, a z deli dokazati, da vera prinaša novo kvaliteto življenja in pogled nanj. Veliko je praznoverja in strahov in tabujev, ki še usužnjujejo. Zato krščanstvo prinaša pravo svobodo.

Na kakšen način lahko v Sloveniji še pomagamo slovenskim misijonarjem in revnim na Madagaskarju?
Naša pomoč je bila doslej dvojna. Glede na velikost naroda smo jim dali kar veliko misijonarjev, ki jih verniki in škofje izredno spoštujejo. Na tuje misijonarje se lahko bolj zanesejo. V škofiji Farafangana so bili do zdaj prav slovenski misijonarji stebri, na katere so se škofje najbolj zanesli in jih prosijo za sprejem služb npr. generalnega vikarja, ekonoma, vzgojiteljev.

V prihodnje naših misijonarjev ne bo več, ker v Sloveniji ni dovolj duhovnih poklicev in bodo morali mnoge naloge prevzeti domači duhovniki in sposobnejši laiki. Pedro Opeka veliko dela na tem. Kar nekaj sodelavcev je vzgojil na misijonu, kjer je bil prej, in zdaj so v središču Akamasoa ravnatelji, ravnateljice in tudi učitelji in profesorji. 15.000 otrok in mladih samo v glavnem mestu Antananarivo obiskuje šole, ki jih je on zgradil in postavil na noge. Šole bodo prinesle premike.

Če ne bi bilo slovenskih misijonarjev, večina ljudi ne bi vedela za Slovenijo. Tako pa jo po delu, angažiranosti in nesebičnih misijonarjih, zlasti po velikem delu Pedra Opeke, pozna veliko ljudi. V tridnevnem praznovanju v Vangaindranu je bilo iz ust škofov slišati samo pohvale in zahvale za delo, ki so ga in ga še opravljajo slovenski misijonarji in misijonarke. Še vedno pa lahko pomagamo z zbiranjem sredstev (MIVA, trikraljevska akcija in redne misijonske nabirke …).

V vaši škofiji oziroma občini Škocjan se boste letos poklonili enemu največjih misijonarjev dr. Ignaciju Knobleharju, mineva namreč 200. obletnica njegovega rojstva. Občina je to leto razglasila za Knobleharjevo leto, kako se bo praznovanju pridružila škofija?
Letos se bomo, upam da v vsej Sloveniji, ne le v Škocjanu in v naši škofiji, spomnili 200. obletnice rojstva Knobleharja, poleg Baraga enega največjih slovenskih misijonarjev, ki se je neizbrisno vpisal v zgodovino Afrike, zlasti južnega Sudana. Tam je bil začetnik misijonskega dela. Tja je bil poslan tudi zato, da bi se boril proti prodaji sužnjev. Trgovina s sužnji je takrat v celotni podsaharski Afriki naravnost cvetela. Za misijone je navdušil veliko slovenskih duhovnikov, ki so v nezdravih tropskih razmerah v kratkem ali v nekaj letih pomrli, le Knoblehar je dolgo kljuboval, potem pa tudi nekega dne na poti v domovino v Neaplju omagal in umrl.

Škofija bo v t. i. Knobleharjevem tednu organizirala Knobleharjev simpozij s tremi ali štirimi predavanji. Potrjeni so za zdaj trije: dr. Stane Granda, dr. Ivanka Tadina, ki je doktorirala iz njegovega dela, in ravnatelj Knobleharjeve zbirke iz Etnografskega muzeja dr. Marko Frelih. Ta simpozij bo v prvem tednu v juliju, ko Občina Škocjan praznuje ob Knobleharjevem rojstnem dnevu tudi občinski praznik. Prepričan sem, da bo dozorel čas tudi za beatifikacijo. Pred leti so že dali pobudo.