»Film je zelo močno umetniško orodje!«
»Film je zelo močno umetniško orodje!«
Glasovanje je v četrtek, 25. novembra, znova pokazalo, da slovenska parlamentarna večina tega ni sposobna – v očitnem prepričanju, da avtohtona inačica komunističnega totalitarizma ni (bila) obsodbe vredna. Resolucijsko opredeljevanje, ki poteka v interesno zaznamovani in zato polemični politični areni, pa seveda še zdaleč ni edina pot za odkrito soočenje s travmami zgodovine in njihovimi posledicami, ki (pa če si to priznamo ali ne) krojijo življenje do današnjih dni. Ena izmed najbolj prepričljivih in tudi očiščevalnih poti je brez dvoma umetniška.
Ena izmed najbolj prepričljivih in tudi očiščevalnih poti za odkrito soočenje s travmami zgodovine in njihovimi posledicami je brez dvoma umetniška.
Preteklost, zaznamovana z nezastarljivimi vojnimi zločini, ki dosežejo vrh v povojnih pobojih nasprotnikov totalitarnega komunizma, je bila seveda že velikokrat tema umetniškega ustvarjanja, toda prav trpljenje pomorjenih in nekaterih rešenih iz pozne pomladi 1945 dobesedno kliče po prepričljivi filmski upodobitvi. Zanjo se zavzema Anton Tomažič, podjetnik, politik slovenske pomladi, pa tudi umetniški ustvarjalec; prav film je bil njegova mladostna ljubezen in če ga starši ne bi pregovorili, da je šel študirat pravo, bi se zelo verjetno znašel na študiju režije. Danes pa išče poti, kako z monumentalnim filmskim projektom upodobiti slovensko Kalvarijo 1945, kot je dal naslov projektu, za katerega je že napisal scenarij (angleški naslov projekta je Ordeal 1945).
V pogovoru, ki smo ga pripravili za tiskano izdajo Družine, smo se najprej dotaknili načelnega vprašanja: zakaj se Tomažiču sploh zdi potrebno »prebujati duhove preteklosti«, ko pa imamo že prek glave težav sedanjosti, pred seboj pa zaradi posledic pandemije zelo negotovo prihodnost.
Njegov odgovor je jasen: »Množični povojni poboji domobrancev in z njimi povezanih civilistov v Sloveniji leta 1945 so bili največja narodna katastrofa v zgodovini majhnega naroda in še do danes predstavljajo kot nezaceljena rana glavno oviro za dokončanje tranzicije v normalno evropsko demokratično državo. Kot predpogoj za nujno narodno spravo si ta dogodek zasluži celovito resnico, zgodovinsko verodostojno razkritje, z jasnim uradnim priznanjem, da je šlo za nekaj brezpogojno nesprejemljivega in neopravičljivega, da je šlo za nekaj, kar se ne sme nikoli več ponoviti. Ni dovolj nekaj le vedeti, ampak se je potrebno tega tudi zavedati. Morda res danes mnogi v Sloveniji ‘to že vedo', ampak bojim se, da veliko premalo. Vsako tovrstno informacijo pa takoj povežejo z uveljavljeno frazo, da je šlo ‘le’ za kolaborante in da so se takšna dejanja maščevanja zgodila povsod. In se jim potem niti več ne zdi ne vem kako pomembno to ‘vleči iz zgodovine'. Zato mislim, da je treba narediti več v smeri zavedanja, da se nekaj takega nikoli ne sme dopustiti, niti opravičevati, niti relativizirati. Temu je namenjena ideja mojega projekta. Poudarek filma mora biti: To je bilo po vojni, v mirnem času, ko so (jugoslovanske in angleške) oblasti vse že povsem obvladovale! Brez sodnih postopkov se ne sme nikoli pobiti 10.000 razoroženih ujetnikov, pa tudi če so zločinci (kar pa seveda celo v veliki večini niti niso bili)!«
Včasih se nam v spomin bolje vtisne ena sama dobro režirana ter odigrana sekvenca s posameznikovo usodo, prikazano do zenice njegovega očesa, kot pa dokumentarec z natančno analizo dogajanj ter podkrepljen z natančnimi številčnimi podatki.
Zločinsko dogajanje ob koncu druge svetovne vojne je sicer že zelo dobro dokumentirano v številnih verodostojnih publikacijah, zlasti zaradi dela vladne komisije za prikrita grobišča, ki jo vodi dr. Jože Dežman, tudi dokaj dobro raziskano »na terenu«. Kaj bi lahko k temu védenju prispevala filmska upodobitev?
»Film je zelo močno umetniško orodje!« odgovarja Anton Tomažič, kajti »včasih se nam v spomin bolje vtisne ena sama dobro režirana ter odigrana sekvenca s posameznikovo usodo, prikazano do zenice njegovega očesa, kot pa dokumentarec z natančno analizo dogajanj ter podkrepljen z natančnimi številčnimi podatki.«
Za filmski projekt je že pripravil scenarij, za katerega je, kot pravi, »zlepil« odlomke iz iz različnih pričevanj tedanjih udeležencev teh strahotnih dogajanj, veliko tudi iz Dokumentov in pričevanj o povojnih koncentracijskih taboriščih v Sloveniji, kot jih je zbral zgodovinar dr. Milko Mikola.
Svojo pobudo je zastavil kot mednarodni projekt. Zakaj? »Povsem nerealno je, da bi bil v bližnji prihodnosti film posnet v Sloveniji samo s slovenskimi akterji in financami. Obstoječa filmska infrastruktura je prešibka, pa tudi še vedno preveč prežeta s staro miselnostjo in ideološkimi predsodki (predvsem do domobranstva). Čeprav je trenutna oblast po toliko letih končno vsaj desno-sredinska, pa ima že toliko drugih tekočih problemov in nasprotnikov, da bi bila predlagana tema za slovensko filmsko srenjo naravnost »toksična«. Zaradi zahtevne tematike in potrebe po množičnih prizorih bi bil film tudi nadpovprečno drag, okrog deset milijonov evrov.«
FOTO: arhiv Antona Tomažiča
Za sklep pogovora, ki ga v celoti objavljamo v novi, tj. 49. številki Družine, smo Antona Tomažiča vprašali, ali lahko tudi bralci tednika (in seveda tudi spletne strani kakor koli pomagajo pri uresničitvi projekta Kalvarija 1945.
Njegov odgovor je vsekakor pritrdilen. Bralce zato vabi, da si po branju pogovora v Družini ogledajo in delijo tudi video pogovor z Matejem Cepinom na Socialni akademiji.
Osnovni materiali filma pa so vsi dostopni (tudi za deljenje), in sicer na povezavah:
Tiste bralce, ki bi bili pripravljeni tudi sodelovati in kaj pomagati, pa Tomažič prosi, naj razmislijo in po možnosti kaj reagirajo na naslednji vprašanji: »Kako bi lahko z našo idejo (in že napisanim scenarijem v angleščini) prišli v krog tistih, ki se odločajo za nove projekte pri velikih filmskih družbah, kot so Netflix, Amazon in HBO? Kateri vplivni slovenski rojaki, politiki, diplomati, umetniki, bi nam lahko pomagali do prvega stika?«
Vsakega odziva na naslov tone.tomazic@siol.net bo pobudnik filma Kalvarija 1945, kot pravi, »zelo vesel«.
