Minevala so leta, potoval sem po številnih deželah sveta, toda Filipini so dolgo ostali nepopisan list. Končno so se stvari le sestavile in »hišni svet« je družini Horvat odobril pot na azijski jugovzhod ... Peturni let do Dohe je minil zelo mirno, nočni let od tam do Manile pa je bil seveda precej daljši. Bili smo nekoliko neprespani, toda dobro razpoloženi, pri čemer me je še posebej razveselilo, da je z nami pripotovala tudi vsa prtljaga.

Narodni junak Rizal

Pri izhodu z letališča nas je, tako kot smo bili dogovorjeni, že čakal voznik Viktor, s katerim smo se družili naslednje dni. Najprej sem ga prosil, da nas je odpeljal do ameriškega pokopališča. Tu je na 62 hektarjih površine več kot 17.000 grobov, kar je največje pokopališče Američanov, ki so umrli v drugi svetovni vojni. Gre za izjemno urejen in negovan prostor. Beli križi so postavljeni tako, da skupaj tvorijo zanimivo celoto, zaradi česar bi lahko rekli, da gre za arhitekturno mojstrovino. 

Džipni je še zlasti v očeh tujcev več kot zgolj prevozno sredstvo. FOTO: Franci Horvat

Sledila je vožnja do hotela, kjer smo imeli rezervirano sobo. Ker sem imel namen še isti dan obiskati staro mestno jedro Intramuros in park Rizal, se nismo obotavljali. Razdalja do omenjenih zanimivosti sicer ni velika, toda ceste so bile polne vozil in ljudi. Še dobro, da smo šli peš, z avtomobilom bi bilo v nenehno zastajajočem prometu veliko počasneje.

Park Rizal, posvečen narodnemu junaku Rizalu, je res veličasten. Moža, po katerem nosi ime, Joséja Protasiosa Rizala Mercada y Alonsa Realonda ali na kratko Rizala, Filipinci še vedno izjemno cenijo. Njegovo življenje je bilo kratko, saj je imel leta 1896, ko je umrl, komaj 35 let. Bil je oftalmolog, sicer pa pisatelj in zavzet nacionalist v času, ko je šlo več kot 300-letno obdobje španske kolonialne vladavine na Filipinih h koncu. Rizala tako lahko zdaj vidimo marsikje, tudi na njihovih bankovcih.

Med fotografiranjem se je od nekod pojavil policist, ki ga je nekaj zmotilo, kaj natančno pa bi lahko to bilo, mi ni uspelo razvozlati. Ko nas je napotil do turistične pisarne, kjer naj bi dobili dovoljenje za fotografiranje, sem pomislil, da bi lahko bil vzrok moje stojalo za fotoaparat. V parku je bilo sicer kar nekaj turistov, ki so veselo fotografirali, a jih pri tem ni nihče nadlegoval. Bil sem precej slabe volje, saj sem tako izgubljal dragocen čas, ki sem ga želel posvetiti fotografiranju. Tudi uslužbenec v pisarni najprej ni vedel, kaj bi z mano, potem pa je skomignil z rameni in napisal nekakšno dovoljenje za uro fotografiranja v osrednjem delu parka. 

Pogled z reke Pasing na Manilo, filipinsko prestolnico z okoli 14 milijoni prebivalcev. FOTO: Franci Horvat

Drugi ogledi mesta so k sreči potekali po načrtih. Še posebej lepo je bilo pri več kot 450 let stari španski trdnjavi Santiago oziroma ob reki Pasing, kjer so bili razgledi res božanski. Po reki so občasno mimo priplavali grmički in šopi trave, nad njo pa se je dvigala kulisa mogočnih stavb.

Stran od gneče velemesta

Naslednji dan, v nedeljo, smo se vstali že zgodaj, čas je bil za pot na sever otoka. Takoj ko je Viktor speljal, smo začudeni ugotovili, koliko prometa je na cestah Manile že v ranih urah. A treba je upoštevati, da je to velikansko azijsko mesto s kakšnimi 14 milijoni prebivalcev. Vozniki prometnih znakov ne upoštevajo, promet veliko bolj kot semaforji urejajo troblje. Da smo zapustili osrednji del mesta, smo potrebovali skoraj polno uro. Nato smo zapeljali skozi predmestje, ki je znano po peki pujsov na ražnju. Na dolgih kolih so jih že zjutraj vrteli nad žerjavico in jih kot veliko specialiteto razvažali po mestu.

Ko smo končno pustili velikansko mesto za seboj, so se začela ob cesti pojavljati riževa polja.

Ko smo končno pustili velikansko mesto za seboj, so se začela ob cesti pojavljati riževa polja. Tako kot marsikje v Aziji je tudi na Filipinih riž osnova prehrane. Polja so velika in v nižinskem delu imajo do tri žetve na leto. V okolici San Joseja smo naleteli na kar dva pogreba. Poleg voza s posmrtnimi ostanki pokojnika je bilo še nekaj pešcev, za njimi pa ljudje na triciklih. Pokopi ob nedeljah so predvsem iz praktičnih razlogov običajni, ljudje imajo takrat več časa kot med tednom. Kar nekaj potrpežljivosti je bilo potrebne, da smo prehiteli pogrebni sprevod. Na prelazu Dalton, visokem dobrih 900 metrov, smo se za krajši čas ustavili, saj se od tu razprostira lep razgled daleč naokoli. 

Daljši postanek smo imeli v Solanu, saj nam je že pošteno krulilo po želodcih. Solan je mesto, ki je nekaj z deset tisoč prebivalci za filipinske razmere majhen. Zaradi strahu pred črevesnimi težavami smo si naročili pečenega piščanca s pečenim krompirjem. Po slabi uri smo nadaljevali vožnjo proti vasi Banaue. Pot se je začela vzpenjati, ovinkov je bilo vse več. Hribovit predel otoka Luzon ima špansko ime Cordillera.

Skrbno obdelovane riževe terase ljudem omogočajo preživetje že kakšni dve tisočletji. FOTO: Franci Horvat

Iz Manile do vasi Banaue je več kot 250 kilometrov, zaradi zastojev in ovinkastih cest pa lahko pot traja celo deset ur. V mesto smo prispeli pozno popoldan, kjer so nas v »hotelu«, ki smo ga rezervirali, že nestrpno čakali. Lastnica je dejala, da sta nas šla z možem čakat na avtobusno postajo, kjer pa nas seveda ni bilo.

Prebrali ste del članka, ki je bil objavljen v reviji Svet in ljudje 3/2024. Revijo lahko kupite tukaj. Spremljajte nas tudi na Facebooku in Instagramu.