Nadaljevanje iz: Filip Terčelj, Franc Krašna, Šturje, Štulčeva grapa, Davča [4]

Ker se je o okoliščinah umora Filipa Terčelja in Franca Krašne pred leti razvila razprava o tem, sem 21. marca 2021 v Družini objavil prispevek Zakaj so ubili Filipa Terčelja?. Pri umoru so bile pomembne predvsem okoliščine umora, napisal sem naslednje.

Filip Terčelj pri Frelihovih oz. p. d. Kovačevih v Davči decembra 1945, fotografiran nekaj dni pred smrtjo. VIR: Marija Gasser

Spomini plošči v Sorici in Štulčevi grapi pod Davčo

Veliko se je že pisalo o krutem umoru duhovnikov Filipa Terčelja in Franca Krašne 7. januarja 1946 v Štulčevi grapi pod Davčo, v zahodnem delu Selške doline. Ob 70. obletnici umora obeh duhovnikov, 7. januarja 2016, so krajani Davče in sorodniki Filipa Terčelja na kraju zločina postavili spomenik v obliki križa in z dodanima spominskima ploščama s podatki o obeh duhovnikih. Že pred tem, 6. septembra 2015, so v Sorici na cerkev pritrdili spominsko ploščo z imeni domačinov, ki so jih med vojno in po njej umorili komunisti. Napisali so tudi oba umorjena duhovnika, Filipa Terčelja in Franca Krašno.

Portret Filipa Terčelja, narejen nekaj dni pred smrtjo. VIR: Marija Gasser

Zakaj so ubili Filipa Terčelja?

V preteklosti se je omenjalo, da so duhovnika umorili graničarji, ki so po vojni še vedno stražili nekdanjo rapalsko mejo. Omenjalo se je tudi Knojevce. Toda kakšen status so sploh imeli morilci, kdo so bili, in predvsem, kakšne so bile okoliščine zločina? Na ta vprašanja bom skušal odgovoriti s pomočjo upokojene učiteljice iz Železnikov Marije Gasser, ki medvojno in povojno dogajanje na širšem območju Selške doline že nekaj časa raziskuje in je njegova dobra poznavalka. Njeno delo ni lahko, saj je območje Davče veljalo za nekakšno Bazo 20 gorenjskega partizanstva, tam so se zaradi težko dostopnega terena med vojno zadrževale najpomembnejše ustanove komunistične revolucije na Gorenjskem, med njimi tudi VOS oziroma Ozna. To je vplivalo tudi na povojno dogajanje in na stanje duha danes v teh krajih. Ozna in nato Udba je skupaj s partijskimi terenci ljudi tu okovala v smrtni strah, dediči nekdanjih izvajalcev nasilja pa obvladujejo vsa pomembna področja družbenega življenja, od politike, šolstva, kulture do spominske krajine. Ne nazadnje so tu tudi Dražgoše, ki so osrednji slovenski kraj NOB mitologije z vsakoletnimi razvpitimi proslavami, ki so tipična popolna ignoranca resnice in triumfalistično razkazovanje moči.

Življenje na strmih pobočjih

Da bi razjasnili okoliščine zločina nad obema duhovnikoma, moramo najprej pogledati v preteklost krajev v zadnjem delu Selške doline. Vasi in zaselki na obeh straneh Selške Sore so raztreseni po strmih pobočjih, ki so na gosto razčlenjena z globokimi grapami. Zato je bilo življenje prebivalstva tu vedno izjemno težko. To je seveda ljudem dalo poseben značaj ...

Na eni strani so pod vznožjem visokega Ratitovca vasi Spodnja in Zgornja Sorica, Spodnje in Zgornje Danje, Torka, Zabrdo in Ravne, na drugi pa je pod visokim Blegošem najbolj razpotegnjena slovenska vas Davča z osamljenimi kmetijami.

Prišli so iz Tirolske

Prvotna domovina prednikov vasi pod Ratitovcem je bila južna Tirolska. Dolina Pustertal in Selška dolina sta bili v lasti freisinških škofov. Da bi ta del ozemlja dajal gospostvu dohodke, je škof Emiho začel leta 1283 naseljevati nemške priseljence iz Pustriške doline na hriboviti svet pod Ratitovcem. Območja, ki so jih poselili nemški priseljenci, so najviše ležeče poseljena območja v Sloveniji. Po prvi svetovni vojni je tu tekla rapalska meja ter deželna meja med Goriško in Kranjsko, med drugo svetovno vojno pa meja med nemškim in italijanskim okupacijskim območjem.

Odmaknjenost in navade

Zaradi geografske lege in zaradi prebivalstva tirolskega porekla je bilo dogajanje v soriški župniji med vojno in po njej specifično. V teh krajih so tirolski priseljenci zaradi osamitve zaradi lege vasi stoletja ohranjali svoje navade, znanja tirolskih prednikov, s čimer se je dodatno naredila ločnica od širše okolice. Za te kraje je še dolgo po drugi svetovni vojni veljala odmaknjenost od večjih krajev. Prebivalci so včasih, ko še ni bilo avtomobilov, do Železnikov in nazaj potrebovali šest ur »dobre hoje.« Vse so opravili peš.

»Pokrajino so ljudje s tirolskimi koreninami vzeli za svojo. S seboj so prinesli svoj način življenja, kulturo, vero, znanje preživetja v težkih razmerah in se zavedali svojega porekla.

»Zelo dolgo so govorili mešanico tirolskega in slovenskega jezika, ki so ga razumeli le oni. Do začetka 20. stoletja so prebivalci podratitovških vasi ohranili svojo govorico, še danes so ohranjeni priimki: Torkar, Trojar, Kofler, Koblar, Pegam, Kemperle, Grohar, Jensterle, Egart, Gartner, Gasser in poimenovanje ledinskih imen,« je povedala Marija Gasser in dodala, da je do druge svetovne vojne ter še nekaj let po njej tu živelo veliko ljudi.

Prebivalci tukajšnjih krajev so znali vse postoriti sami. Bili so čuvarji narave, neverjetno sposobni pridelovalci z občutkom in navezanostjo do visokogorske krajine. Vse, kar so razvili, jim je omogočalo preživetje na tej višini. Tu je bila pred in še po drugi svetovni vojni najboljša žitnica v Selški dolini.

 Štirje možje s Torke pod Ratitovcem so se fotografirali takoj po končani vojni, 7. maja 1945, 17. maja so jih ugrabili in neznano kje umorili domači komunistični morilci. VIR: Marija Gasser

Povojno komunistično nasilje v vaseh pod Ratitovcem

Ves čas med drugo svetovno vojno so Nemci imeli v Sorici svojo postojanko. V njej so imeli tudi domačine. Med Nemci in domačini je bilo posebno sožitje, ki so ga v svojo korist izkoriščali tudi partizani. Ti so ljudem jemali hrano ter drugo premoženje in ponekod so morali pred njimi hrano celo skrivati, saj so vse odnesli. Nekaj domačinov so partizani ubili že med vojno.

S še hujšim nasiljem, pravim genocidom, so se novi komunistični oblastniki spravili nad prebivalstvo podratitovških vasi po vojni. Takoj po vojni, 17. maja 1945, so se moški morali javiti novi komunistični oblasti v Sorici. Niso se počutili krive, bili so samo graničarji, v spopade s partizani se niso spuščali. Nekatere so ugrabili tudi na domovih v Spodnjih Danjah, Zgornjih Danjah in na Torki. Večina jih je potem, ko so jih odpeljali na »komando mesta« v Škofji Loki, »izginilo« neznano kam. Domačini za umore teh ljudi še danes uporabljajo nedoločnik, da so »izginili«.

Na spominski plošči v Sorici je napisanih skupaj z duhovnikoma Terčeljem in Krašno 26 ubitih. Kasneje so ljudje pomagali Mariji Gasser dopolniti seznam, in na njem je še deset ubitih. Če dodamo še porodnico z dojenčico, ki sta umrli zaradi posledic nasilja partizanov, so komunisti v župniji Sorica ubili 38 ljudi. Med povojnimi poboji so komunisti ubili tudi duhovnika Franca Fröhlicha (1901) iz Zgornje Sorice.

 Stojijo štirje možje s Torke pod Ratitovcem, ki so se fotografirali takoj po končani vojni, 7. maja 1945. 17. maja so jih ugrabili in neznano kje umorili domači komunistični morilci. VIR: Marija Gasser

Nasilni izgon prebivalcev iz podratitovških vasi

V dneh okoli božiča 1945 so komunisti na Koroško izgnali 125 prebivalcev Spodnjih Danj, Torke, Sorice, Davče in Zalega Loga, od tega 79 otrok. Med njimi je bilo 27 otrok sirot, brez očetov, saj so jim pred tem ubili očete, pet otrok je ostalo doma. Tako je bilo s tem nasiljem neposredno prizadetih 130 ljudi.

Izgon konec leta 1945 je bil zelo nasilen. Izvajalci nasilja so ljudem, bila je zima, dali le deset minut za pripravo na odhod. Iz Sorice in Spodnjih Danj so morali priti kmetje s konjsko vprego. Na vozovih je bila slama. Šolarje so pobrali na poti iz šole kar na Rotku. Ugrabljene domačine so morali odpeljali do Podrošta, kjer so jih oznovci naložili na tovornjake in jih odpeljali v Kranj na železniško postajo. Potem so jih peljali v Rateče, kjer so jih nameravali izgnati v Avstrijo. Avstrijci so konvoj zavrnili. Več dni so bili v živinskih vagonih, z izjemno slabo hrano, brez primernih oblačil, brez stranišč, v nemogočih razmerah. Takrat je zapadlo 20 cm snega, ki ga je naneslo tudi v vagone. Matere niso imele ničesar, da bi pokrile otroke, edina odeja je bil sneg. Nato so jih odpeljali do Maribora in tam nasilno pregnali čez mejo. V Avstriji so jih v begunskih taboriščih pridružili tisočim Slovencev, ki so se v Avstrijo umaknili pred komunističnim nasiljem maja 1945.

 Skupina davških partizanov, med njimi so tudi morilci ter tisti, ki so se hvalili z mučenjem Krašne in Terčelja. Od leve: Stane Bevk, Janez Čerin - Bitenc, Janez Jensterle - Plašajter, Jože Čerin - Bitenc, Lado Guzelj - Kurin, Ivan Prezelj - Podgrivar, Stane Biček, Pavle Čerin, Gabrijel Peternelj.

Le kako so mislili, da se ne bo za nasilje in trpljenje izvedelo?

Marija Gasser je opozorila, da je bilo veliko ljudi prizadetih tudi posredno, ustrahovana je bila tudi okolica. Ljudje so ostali brez doma, odvzeli so jim državljanstvo, razlastili so jih premoženja, prepovedali so jim tirolski jezik, spremenili so jim nemške priimke, lagali so, da se nekateri s Koroške nočejo vrniti domov. »Nihče jim ni mogel očitati ničesar drugega kot to, da so bili njihovi predniki nekoč, pred davnimi stoletji, nemškega oziroma tirolskega porekla.«

Spomnila je, da so bili ljudje tod potem več desetletij odrinjeni na rob, bili so drugorazredni. Niso smeli niti povedati ali vprašati za svoje »izginule« očete, ni jim bilo dovoljeno žalovati za njimi. Pravijo, da se je vojna na Soriškem zavlekla v sedemdeseta leta, nekateri pravijo, da precej dlje, do leta 1986. »Zgodba je zelo obsežna, del še čaka na obelodanitev. Le kako so mislili, da se ne bo za vse to nasilje in trpljenje nikoli izvedelo?«

Od leta 2016 je na kraju umora v Štulčevi grapi spomenik umorjenima duhovnikoma Filipu Terčelju in Francu Krašni. FOTO: Ivo Žajdela

Hude posledice nasilja

Posledice tega komunističnega genocida nad prebivalci vasi v soriški župniji so bile strašne. Ne le, da so ubili tako veliko večinoma mladih moških, ne le, da so na tako krut način izselili tako veliko domačinov, posledica je bila izpraznjenje vasi in popolno ustrahovanje, ki ga Marija srečuje tako rekoč povsod.

Ugotovila je, da so o Selški dolini različni avtorji tudi pri večini novejših zapisov polpreteklo obdobje »elegantno« izpustili. »Kot da vojne tu ni bilo. Vendar je bila in to z zelo hudimi dogodki. Večina ljudi želi o teh dogodkih vedeti, povedati in tudi slišati. Srečala sem se s hudimi zgodbami, tudi prav posebnimi.« Sledil je skoraj popolni propad vasi. Od leta 1971, ko so zaprli šolo v Zabrdu, so tu vztrajali le najstarejši prebivalci. Elektrika je v teh vaseh zasvetila leta 1962. Šele leta 1980 je zaselke povezala cestna trasa, vendar do leta 1990 pozimi tod makadamske ceste niso plužili. Vas Torka je prvi spodobnejši vodovod dobila šele leta 1999, vas Zabrdo pa leto prej.

 Postavitev spominske plošče v Sorici 6. september 2015. VIR Demokracija

Zakaj umor Filipa Terčelja in Franca Krašne?

Zakaj so torej komunisti 7. januarja 1946 tu umorili duhovnika Filipa Terčelja in Franca Krašno? Marija Gasser je povedala, da je Filipa Terčelja, ki je že pred vojno trpel zaradi nasilja Italijanov, po vojni pa so ga zaprli komunisti, potem, ko so ga izpustili na prostost, popolnoma duševno in telesno strtega k sebi sprejel župnik v Sorici Franc Krašna. »Krašna se je zavedal težav, nevarnosti v tem okolju, nikoli in nikamor ni hodil sam. Vojna na Soriškem in Davškem konec leta 1945 še zdaleč ni bila končana. Duhovnika sta se znašla sredi nepopisnega trpljenja prebivalcev tega okolja. Stanje ljudi, ki so ostali, je bilo brezupno. Velike družine so ostale brez očetov. 20. decembra 1945 so komunisti na izjemno krut način pregnali 125 prebivalcev v Avstrijo.«

Dodala je, da je iz dokumentov razvidno, da so duhovnika nadzirali. »Nadzirali so ju tudi pri bogoslužju. Lokalna oblast je vedela za njuno namero, saj sta jo oznanila v cerkvi. Zavzemanje za 'izginule' (ubite) in nasilno izgnane domačine je pomenilo nasprotovanje oblasti, kar je takrat pomenilo gotovo smrt.«

Postavitev spominske plošče v Sorici, govor Bogdana Vidmarja, 6. september 2015. Na ploščo so napisali tudi oba umorjena duhovnika, Filipa Terčelja in Franca Krašno. FOTO: Ivo Žajdela

To, kar je govoril Krašna, se ni smelo govoriti

O razmerah po vojni v Spodnjih Danjah ji je leta 2015 povedala gospa, ki je danes /2021/ v stotem letu življenja. »Še danes vidim duhovnika, ki sta nas prišla tolažit. Krašna je bil ves mil, prijazen. Obljubljal je, da bodo možje in pregnani vaščani prišli nazaj. Tudi mi smo pisali prošnje, da bi se možje vrnili. Terčelj in Krašna sta vedela, da se o tem ne sme niti govoriti. 'Merkajte svoje otroke, kar jih je ostalo, skrbite za živino, saj bodo prišli nazaj!' Čudili smo se, da si je upal toliko povedati. To, kar je govoril Krašna, se ni smelo govoriti. Še danes ga slišim, kot, da se je prišel poslovit. Bili smo ustrahovani. Molitev nam je dajala moč. Kmalu smo izvedeli le za mučeniško smrt. Potem smo se še bolj bali.«

Pogled z Ratitovca na soriške vasi. FOTO: Ivo Žajdela

Hotela sta se zavzeti za vrnitev nasilno izseljenih domačinov

Duhovnika sta se torej napotila v Ljubljano, da bi tam oblastem povedala, kaj se dogaja na Soriškem in se zavzela za vrnitev nasilno izseljenih domačinov v Avstrijo. Toda, nadzorovana, nista prišla daleč. V dolini ju je pričakala domača druščina, ki je pred tem na tem območju že storila hude zločine, nato so ju umorili v odljudni grapi pod Davčo. Danes se za imena zločincev ve. Niso bili ne graničarji, ne Knojevci, bili so domači komunistični aktivisti, ki so že med vojno tod ustrahovali ljudi.

V škofiji Koper so pred leti uvedli proces za beatifikacijo umorjenega duhovnika Filipa Terčelja, vendar so ga ustavili zaradi nekaterih nesoglasij v lokalnem okolju. Beatifikacija je smiselna, če je določena oseba za ljudi zgled, smerokaz, spodbuda za resnično krščansko življenje. Terčelj vse to vsekakor je.

Pripis leta 2024: omenjena nesoglasja glede umora Filipa Terčelja nikakor niso bila pomembna, šlo je za nekaj detajlov dogajanja.

Marija Gasser v Sorici. FOTO: Ivo Žajdela

Doživljala sem pritiske posameznikov

Marijo Gasser sem leta 2021 vprašal tudi o izkušnjah zbiranja pripovedi o komunističnem nasilju v njenem okolju, v Selški dolini.

Ali so danes ljudje bolj sproščeni in v njih ni več toliko strahu, kot v preteklosti?

Tudi sama sem v začetku doživljala strah ob pogovorih, ki se nanašajo na polpreteklo zgodovino. Niti najmanj se ni bilo prijetno izpostavljati. Bilo me je strah, ko sem pisala knjigo /Vasi pod Ratitovcem/, ko sem spraševala, ob izidu knjige, ob postavljanju spominske plošče /v Sorici/. In tudi ob grožnjah. Doživljala sem pritiske posameznikov, naj zamolčim odkrita dejstva, naj pustim stvari »pri miru«, naj ne delam ljudem hudega. Tudi grožnje: »Kako si upaš o tem pisati?«

Srečali ste se z več kot pol stoletja zamolčanimi zgodbami. 

Pred desetimi leti je bilo ljudi še veliko bolj strah. Bali so se povedati predvsem zato, da njihovi otroci ne bi imeli težav v službi in v družbi. Ko so mi kaj povedali, je včasih sledil klic ter prošnja, da naj ne objavim imena in naj pripoved shranim. Ljudje, ki danes pripovedujejo, so veliko bolj sproščeni. Zgodbe so napisane zato, da se ne bi pozabilo, in da se ne bi več zgodilo.

Lahko o oblikah groženj in strahu poveste kaj več?

Tistim, ki so se vrnili iz povojnih taborišč, so rekli, če bodo samo kaj povedali, gre glava. Zdravi kmečki ljudje se nikoli več niso pogovarjali in ne družili z nikomer. Šli so v cerkev, gozd, pogovarjali se niso z nikomer. Način mučenja je bil grozovit. Še danes v družinah, kjer so ubili očeta, trpijo hude posledice. Kasneje so nekateri otroci sodelovali z Udbo. Ljudje poznajo posamezne dogodke, ne znajo pa jih povezovati z ostalimi dogodki.

Nekateri otroci iz teh krajev, ki so še mnogo kasneje obiskovali osnovno šolo v Železnikih, niso govorili, niso odprli niti ust. Starši se z otroki niso pogovarjali, v njih je bil vsajen strah do kosti. Še danes je pri nekaterih prastrah premočan.

Zakaj je pomembno govoriti?

Zelo malo ljudi zmore toliko, kot so premogli ljudje iz mojih zgodb. Zgodbe o izgubljenem otroštvu, radosti življenja, bi se lahko izšle drugače. Vsak ima svoje poslanstvo, svoj odmerjeni čas. Ali so naši sociologi kdaj naredili raziskavo, kakšne travmatične dogodke je doživljal naš narod? Spomnim se, da sem razmišljala, kakšna je to svoboda, da nekaj veš, pa ne smeš povedati ali pa moraš povedati drugače.

Ljudje so bili hvaležni, da so lahko povedali, želijo, da so slišani in razumljeni v pravem pomenu. To so dejstva, ki ne smejo v pozabo in ne smejo biti zamolčana.

Ivo Žajdela, Zakaj so ubili Filipa Terčelja, Družina, 21. 3. 2021Ivo Žajdela, Marija Gasser, Vasi pod Ratitovcem skozi čas, Demokracija, 22. 10. 2015

Bogdan Vidmar, Filip Terčelj in Franci Krašna sta preganjana tudi danes, Demokracija, 14. 1. 2021Bogdan Vidmar, Ob 75. obletnici umora dveh duhovnikov, Družina, 7. 1. 2021

Tino Mamić, Ivan Albreht, Potrošništvo je za kristjane hujše od komunizma, Domovina, 5. 1. 2023Tino Mamić, Ivan Sivec, Pisatelj, ki je prehitel Franceta Bevka, Domovina, 13. 4. 2023

Andreja Barat, Zgodba o človeku, ki so se ga bali fašisti, nacisti in komunisti, Domovina, 4. 5. 2023

1/10