Nadaljevanje iz: Filip Terčelj, Franc Krašna, Šturje, Štulčeva grapa, Davča [1]

7. marec 2010 sem v Družini objavil prispevek z naslovom »Čas je, da se konča sramota!« V njem sem napisal naslednje.

Potem ko je Občina Ajdovščina pred dvema letoma preprečila postavitev spomenika Filipu Terčelju, duhovniku, velikemu narodnjaku in žrtvi dveh totalitarizmov na trgu v Šturjah in spomenik že dve leti čaka v garaži šturskega župnišča na »lepše čase« ter »zrelejše ljudi«, so bile v februarju /2010/ v Šturjah in Ajdovščini tri prireditve, na katerih so opozorili na sramoto, ki se v zvezi s tem spomenikom dogaja v Ajdovščini.

Predlog o postavitvi spomenika Filipu Terčelju sega v leto 1992, ko so se spomnili stoletnice njegovega rojstva. Ob 60. obletnici smrti leta 2006 pa je dozorela misel, da s spomenikom, ki bi simbolično ovrednotil njegov pomen za primorski narod, ne gre več odlašati. Do ideje, da bi spomenik stal na trgu v Šturjah, ki so danes del Ajdovščine, je prišlo ob arhitekturni prenovi šturskega glavnega trga. Za trg so predlagal kamnit vodnjak, ob njem pa bronast spomenik rojaku Filipu Terčelju, duhovnemu voditelju narodnoobrambnega gibanja po prvi svetovni vojni na Primorskem, duhovniku in profesorju. Ob tem projektu sta se povezali Krajevna skupnost in župnija Šturje, prva je finančno pokrila stroške postavitve vodnjaka, župnija pa spomenika.

Levičarski župan Marjan Poljšak gleda Terčeljevo podobo, Ajdovščina, Pilonova galerija, 26. 2. 2010. FOTO: Ivo Žajdela

Poljšakovo nasprotovanje spomeniku Terčelju

Toda željo Šturcev je preprečil ajdovski župan Marjan Poljšak z izgovorom, da spomenika ne smejo postaviti, ker se o tem niso prej posvetovali z občino, se pravi z njim. Akcijo proti spomeniku je potem župan samo še formalno speljal preko glasovanja v občinskem svetu. Župan se pri svojem nasprotovanju spomeniku, pri čemer je tudi zadovoljeval želje nekaterih ajdovskih levičarjev, ni upal oporekati Terčeljevi osebnosti oziroma njegovemu velikemu delu za Primorce v času fašizma, ampak se je zatekel k formalističnim »razlogom«. Med njimi je bil tudi »pomislek«, da je kip prevelik (velik je 2,2 metra). Po tej logiki bi naj bili kipi v trgih in parkih »naravne« velikosti ter s tem prikriti, pri čemer nasprotniki kipu »pozabljajo«, da je večina tovrstnih kipov nekoliko večja od naravne velikosti človeka, npr. velik Savinškov kip Simonu Gregorčiču v Kobaridu ali pravi kolos revolucionarju Borisu Kidriču pred predsedniško palačo v Ljubljani, rekorder pa je oni diktatorju Brozu v Velenju.

Šturci so v želji, da se zadeva s Terčeljevim spomenikom premakne z mrtve točke, 4. februarja 2010 v dvorani Krajevne skupnosti v Šturjah kulturni praznik počastili s Terčeljevimi dnevi, z akademijo, na kateri so v triurnem programu številni avtorji spregovorili o življenju in delu Filipa Terčelja. Spredaj desno je Marija Pegan, ob njej Franc Peternelj iz Davče. FOTO: Anton Sedej

Terčeljevi dnevi 4. februarja 2010 v dvorani Krajevne skupnosti v Šturjah. FOTO: Anton Sedej

Terčeljev mesec v Ajdovščini

Šturci so v želji, da se zadeva s spomenikom premakne z mrtve točke, letošnji kulturni praznik počastili s Terčeljevimi dnevi, z akademijo, na kateri so v triurnem programu številni avtorji spregovorili o življenju ter delu Filipa Terčelja in je bila 4. februarja 2010 v dvorani Krajevne skupnosti. Tej je 8. februarja v šturski cerkvi sledila maša v počastitev duhovnika Filipa Terčelja.

V petek, 26. februarja 2010, je sledil še tretji dogodek. Pilonova galerija je organizirala okroglo mizo, na kateri so se formalno hoteli izogniti javni polemiki o Terčeljevem spomeniku, zato so ji nadeli splošni naslov: Javna plastika in spomeniki na Ajdovskem v Pilonovi galeriji. Kljub takšnemu splošnemu naslovu so vsi vedeli, da je okrogla miza zaradi problematike Terčeljevega kipa, ki mu nasprotuje vodstvo ajdovske občine.

26. februarja 2010 so v Pilonovi galeriji v Ajdovščini pripravili okroglo mizo o »problematiki« Terčeljevea spomenika, dali so ji splošni naslov Javna plastika in spomeniki na Ajdovskem v Pilonovi galeriji. Na sredini od leve Gojko Zupan, Irene Mislej in Josip Korošec. FOTO: Ivo Žajdela

Okrogla miza o »problematiki« Terčeljevea spomenika v Pilonovi galeriji v Ajdovščini 26. februarja 2010. »Nesrečni« ajdovski župan Marjan Poljšak, nasprotnik negovanja spomina na velikega Primorca Terčelja, sedi v prvi vrsti na levi. FOTO: Ivo Žajdela

Plitva raven pogovora o spomeniški vsebini v Ajdovščini

Uvodoma je direktorica Pilonove galerije Irene Mislej dejala, da je galerija dolžna skrbeti za evidentiranje in proučevanje spomenikov na območju Goriške. Že dalj časa pa jo skrbi raven pogovora o spomeniški vsebini v Ajdovščini, saj je ta »precej plitva«. Zato je na to okroglo mizo povabila priznane strokovnjake, da bi spregovorili o temi javnih spomenikov.

Umetnostni zgodovinar in nekdanji direktor Restavratorskega centra Slovenije Josip Korošec je navedel primer reševanja problematike znamenitega Robbovega vodnjaka v Ljubljani. Medtem, ko je bila stroka glede rešitve spomenika s preselitvijo v zaprti prostor in njegove nadomestitve na trgu s kopijo enotna, se je zapletlo, ko »je nastopilo javno mnenje«. Glede Terčeljevega kipa pa je poudaril, da pri Filipu Terčelju gre za izjemno osebnost, zato pri reševanju problematike postavitve njegovega kipa moramo izhajati iz tega, s čimer bomo prispevali k temu, da se ta spomenik »ustrezno umesti« na javni prostor.

V središču Ajdovščine v parku pred občino dominira skrpucalo v podobi »spomenika NOB«. FOTO: Ivo Žajdela

Večina spomenikov na Ajdovskem je namenjena slavljenju »NOB«

Medtem ko je Gojko Zupan govoril o problematiki javnih spomenikov nasploh, je kustosinja Pilonove galerije Maja Marinkovska predstavila javne spomenike na Ajdovskem. Naštela jih je 152, pri čemer je upoštevala tudi sakralne, kot so kapelice in znamenja. Od teh jih je kar 66 namenjenih poveličevanju NOB. Vsaka vas ima vsaj en spomenik v čast NOB, je dodala. Kapelic je 33, znamenj pa 26. Če te odštejemo, ugotovimo, da je večina javnih spomenikov na Ajdovskem namenjena slavljenju »NOB« ali predvojnih in povojnih komunističnih dogodkov ali oseb.

Irene Mislej je predstavila pobudo arhitekta Svetozarja Križaja, da bi Ajdovščina dobila alejo pomembnih Ajdovcev. Pobudnik je celo predlagal imena, med katerimi je bil poleg Vena Pilona, Danila Lokarja, Milana Klemenčiča, Karla Lavriča, Antona Breclja, Narteja Velikonje in še nekaterih drugih tudi Filip Terčelj.

Kot zadnji je spregovoril arhitekt Marko Lavrenčič, ki je predstavil zgodovino projektiranja obnove Cankarjevega trga v Šturjah. Razložil je tudi umestitev Terčeljevega kipa v sklop vodnjaka. Za Terčeljev kip, ki ga je izdelal priznani kipar Mirsad Begić, pa je dejal, da to ni samo kiparska mojstrovina, ampak izdelek, ki bo ostal za zgodovino. Pritegnil mu je Josip Korošec, ki je dodal zanimivost, da je mojster, ki je Terčeljev kip vlival, naredil posebno zlitino brona, ki bo zdržala dalj časa, kot pa nekatere druge.

Filip Terčelj, čedermac za Vipavsko dolino

Ker je bila strokovna razprava precej splošna in so se predavatelji problematike postavitve Terčeljevega kipa dotikali le posredno, v razpravi nekaj časa ni bilo odziva. Šele po nekaj minutah je ta oživela. Josip Korošec je še enkrat dejal, da prepričani v pomen tega spomenika moramo prispevati, da se uresniči želja po postavitvi spomenika in dodal, da si želi, »da bi stvar uspela«. Tudi Irene Mislej, izzvana od poslušalcev, je dejala, da je bil Filip Terčelj velik narodnjak, velik organizator in zaslužna oseba.

Prof. Ivana Slamič je poudarila, da bo Terčeljev spomenik prispeval k temu, da »bo človek vedel od kod prihaja in kam spada«. Terčelj je pomembna osebnost kulturno-politične zgodovine Primorske, je drugi kaplan Martin Čedermac, je čedermac za Vipavsko dolino in Goriško. Ker bo Terčelj v podobi kipa oprt na knjigo, kip pa bo sestavni del vodnjaka, je dejala: »Kot je voda vir življenja je tudi beseda vir življenja.«

Sramota, da spomenik tiči v neki garaži

Župan Marjan Poljšak je ponovil svoje nasprotovanje spomeniku s ponovitvijo floskule, zakaj je bila občina s postavljanjem tega spomenika postavljena pred izvršeno dejstvo. Vprašal je tudi, zakaj »se je zadeva začela«. Poslušalci se z medklici z njim niso strinjali.

Marija Pegan je menila, da Terčelj »ni samo za eno stran«, deloval je v javnem prostoru in mu je zato mesto v javnem prostoru. Jože Možina je pozval, da je čas, »da se konča sramota, da ta spomenik tiči v neki garaži«. Znani kirurg Erik Brecelj pa je pozval, da je skrajni čas, da se že enkrat preneha s primitivizmom na ajdovski občini.

Poljšakovo trmoglavo nadaljevanje nasprotovanja spomeniku

Ta teden naj bi občinski svet spet razpravljal o postavitvi Terčeljevega spomenika na Cankarjevem trgu v Šturjah. Predlog za to je dalo trinajst svétnikov (kar je polovica vseh). Župan Poljšak se je na predlog odzval z besedami, da sicer spoštuje delo in zgled Terčelja, »ne sprejema pa manipulacij na njegov račun«. Vztraja pri svojih stališčih iz leta 2007 in dodaja, da »bodo ob morebitnem sprejemu sklepa politično odgovornost za morebitne negativne posledice nosili občinski svetniki, ki bodo glasovali za. Če predlog ne bo sprejet, prevzemam sam za to večji del politične odgovornosti.«

Ivo Žajdela, Čas je, da se konča sramota, Družina, 7. 3. 2010Odkritje in blagoslovitev spomenika Filipu Terčelju na Cankarjevem trgu v Šturjah 30. aprila 2010. FOTO: Ivo Žajdela

Terčeljeva vrnitev na Primorsko

Na trgu v Šturjah so 25. aprila 2010 vendarle postavili spomenik Filipu Terčelju. O tem sem v Družini (2. maj 2010) pod naslovom Vrnitev na Primorsko napisal naslednje.

Po več letih nasprotovanj nekaterih posameznikov so v nedeljo, 25. aprila 2010, na Cankarjevem trgu v Šturjah (vzhodni del Ajdovščine) vendarle odkrili spomenik duhovniku, domoljubu in pesniku Filipu Terčelju. O primorskem rojaku je spregovoril zgodovinar Tomaž Pavšič, kip, ki ga je naredil kipar Mirsad Begić, pa je blagoslovil koprski škof Metod Pirih.

Terčeljev spomenik je blagoslovil koprski škof Metod Pirih. FOTO: Ivo Žajdela

Nasprotovanja postavitvi spomenika duhovniku in narodnemu buditelju Filipu Terčelju so se začela pred tremi leti, ko ajdovski občinski svet ni potrdil predloga za podelitev stavbne pravice. Pred nekaj meseci so pobudniki postavitve kipa dali novo pobudo in tokrat so v ajdovskem občinskem svetu dobili dovolj glasov. Kip domačinu so odkrili na praznik župnije svetega Jurija v Šturjah, stoji pa na Cankarjevem trgu. Ob kipu je napis, verz Evgena Bavčarja: Živel je, ljubil, trpel, mislil, govoril, molil in upal po slovensko.

Slovesnosti se je udeležil Jožko Kragelj, izjemo pomembni raziskovalec komunističnega nasilja nad Cerkvijo na Primorskem. FOTO: Ivo Žajdela

Vse svoje sile in talente je žrtvoval svojemu narodu

Najprej je bila v šturski cerkvi sv. Jurija maša, ki jo je ob somaševanju številnih duhovnikov daroval Primož Krečič. Po maši je sledilo odkritje in blagoslovitev spomeniškega kompleksa s kipom Filipa Terčelja, ki ga je spremljal bogat kulturni program. Slavnostni govornik je bil zgodovinar Tomaž Pavšič, ki je poudaril, da se Filip Terčelj – duhovnik, vzgojitelj, antifašist, zavzet rodoljub in pisatelj, eden najpomembnejših kulturnih prosvetiteljev primorskega ljudstva, vedno zvest domačim krajem – danes na simboličen način, ponižno in hkrati zmagoslavno, vrača med svoje ljudi. »Nobena sila ga več ne premakne s tega posvečenega kraja, kjer bo po umetniški duši in kiparski roki Mirsada Begića upodobljen ter ulit v čudovito lepem in ponosnem spomeniku – kot se spodobi za človeka, ki je vse svoje sile in talente žrtvoval svojemu slovenskemu narodu, svojim primorskim rojakom –, tudi zanamcem še naprej spričeval svojo ljubezen do naše zemlje na zahodu in tistih, ki tod prebivajo že tisoč štiristo let.

Ne le Primorci, vsi Slovenci, ki poznajo delo idealista in narodnjaka Filipa Terčelja, se danes veselijo, da je na njegovo goreče žrtvovano življenje padla hladilna in blagodejna rosa slave in zasluženega priznanja, če rečem nekoliko vzneseno: nebeške glorije. Ali ni vzkliknil goriški Slavček Pepelni dan ni dan več tvoj, tvoj je vstajenja dan! In ali ni zapisal naš Ivan Cankar: Nobena solza ni potekla zastonj!?«

Govornik je bil Tomaž Pavšič. FOTO: Ivo Žajdela

Burno, ustvarjalno, pogumno, a pogosto hudo trpeče življenje

»Tudi sam sem te dni o našem slavljencu marsikaj prebral. Iskreno povem, da sta me po vsem tem bolela glava in srce, ker sem se vživljal v okoliščine in zlasti v podobo tega izjemnega krščanskega kulturnega človeka, zraslega iz te zemlje. Spoznaval sem njegovo burno, ustvarjalno in pogumno, a pogosto hudo trpeče življenje, kar me je napolnilo s sočutjem in predvsem z velikim občudovanjem. Saj je to bil naš rojak, ki je moral preživeti križev pot kot slovenski primorski duhovnik. Po svobodi in življenju mu je zaradi slovenstva stregel fašizem, zahrbtno pa ga je umoril neki drugi -izem, ko je bila vojna že končana. Ogromni darovi in spoznanja, ki bi jih bil rad v celoti posvetil svojemu narodu, so mu osebno prinašali nesrečo in težave. Vse je šlo narobe, žrtev pa je bil on sam.

Dokler je živel med nami na Primorskem, se je kulturno in duhovno z vsemi silami razdajal za svoje ljudstvo in posebno uspešno za mladino, ki je bila sicer podvržena nasilni italijanizaciji. Za plačilo je bilo preganjanje, zapor, konfinacija, grožnje, državna prepoved poklicne zaposlitve. Ko se je moral umakniti na ono stran, kamor so se zatekali tudi nekateri tigrovci in drugi Primorci, tudi tam ni vedno našel pravega razumevanja; opravljal je poklicno tlako, a vmes goreče govoril na shodih za svoje zasužnjene brate tostran takratne krivične meje.«

Na spomeniku je verz Evgena Bavčarja. FOTO: Ivo Žajdela

Ustavila sta ju dva terenca, partijska aktivista ...

Na koncu je Tomaž Pavšič dejal, da ne le pod fašizmom, ampak tudi po vojni, ko bi človek pričakoval, da bodo za narod zaslužnemu duhovniku in pedagogu, preganjanemu antifašistu, priskrbeli primerno službo, prosvetno ali duhovniško, se njegova usoda ni obrnila v vedrino, ampak se je še bolj zapletla. Niso mu omogočili, da bi se bil vrnil v primorske kraje, morda v Trst, kamor si je silno želel, pa čeprav so tod potrebovali takih izobraženih in zavzetih ljudi, kot je bil on.

V takem nezavidljivem stanju ga je stanovski kolega Franc Krašna prosil za pomoč pri delu v prav tako težko preizkušanih župnijah Davče in Sorice. Po srečno doživetih božičnih praznikih leta 1945 sta se Terčelj in njegov gostitelj 7. januarja 1946 napotila peš v dolino proti Železnikom, da bi se od tam z avtobusom odpeljala v Ljubljano. Ustavila sta ju dva terenca, partijska aktivista, ju odgnala v nasprotno smer proti Podbrdu in ju v Štulcovi grapi predala knojevcem, ki so tedaj še ostro čuvali nekdanjo mejo. Knojevci so oba ustrelili in ju kar tam tajno zagrebli, medtem ko so govorili, da sta zbežala v cono B. »Ob tem naša misel boleče obstane,« je dejal Tomaž Pavšič in dodal, da danes temu pravimo zločin ali državni terorizem. Mučeniška smrt Filipa Terčelja je globoko prizadela ljudi na splošno, predvsem pa vse tiste, ki so se tako ali drugače pošteno borili za narodne pravice primorskih Slovencev.

Kipar Mirsad Begić ob svoji stvaritvi. FOTO: Ivo Žajdela

Ta spomenik nas bo večno opominjal

»Tako kot so nam blizu in pri srcu čedermaci, nam je drag in nam zaradi izjemno tragične usode budi še posebno presunljiv spomin tudi naš današnji slavljenec,« je dejal Pavšič in spomnil, da je imela Primorska mnogo mučenikov in junakov. »V tem spomeniku, ki vstaja pred nami danes, ta dan in to blaženo uro, ne živita samo podoba in blag spomin na velikega rojaka Filipa Terčelja, ampak je vanj vtisnjen tudi pečat slovenskega naroda na Primorskem, njegove zgodovinske poti v svobodo in samostojnost. Ta spomenik nas bo večno opominjal tudi na potrebo po spravi in nas bo vabil k medsebojnemu razumevanju. Naj med nami večno živi spomin na 'Grivškega', na našega Filipa Terčelja!«

Kip, delo kiparja Mirsada Begića, je predstavila umetnostna kritičarka Anamarija Stibilj Šajn. Blagoslovil ga je škof Metod Pirih, ki je ob blagoslovitvi spomenika dejal, da je skrb za dobro krščansko izobrazbo »naša velika naloga. In vas, dragi Šturci, bo Terčeljev kip tu na trgu pred cerkvijo opominjal in vabil k nenehnemu iskanju in poglabljanju v veri. Terčelj je bil zelo razgledan in izobražen duhovnik.« Med mašo in v kulturnem programu ob odkritju spomenika je pel Mešani pevski zbor Šturje pod vodstvom prof. Marinke Šuštar.

Ivo Žajdela, Vrnitev na Primorsko, Družina, 2. 5. 2010Franc Peternelj, Davča, cerkveni mešani pevski zbor in Terčeljevi dnevi, Železne niti, 2004

Anton Sedej, Terčeljev dan v Davči, Družina, 5. 7. 2009Katja Željan, Znova o spomeniku Filipu Terčelju, Delo, 24. 2. 2010

Katja Željan, Postavitev kipa naj bo premišljena, Delo, 1. 3. 2010Katja Željan, Filip Terčelj bo imel spomenik v Šturjah, Delo, 6. 3. 2010

Tino Mamić, Filip Terčelj – umorjeni in pozabljeni junak, Primorske novice, 6. 3. 2010 – 1Tino Mamić, Filip Terčelj – umorjeni in pozabljeni junak, Primorske novice, 6. 3. 2010 - 2

Odkritje spomenika Filipu Terčelju v Ajdovščini, Novi glas, 6. 5. 2010Marija Pegan, Ob podelitvi pravice postavitve spomenika šturskemu rojaku Filipu Terčelju na trgu v Šturjah, Novi glas, 29. 10. 2010

Primož Krečič, Tam, kjer so ga potrebovali, Božje okolje, 1. 6. 2011

Tino Mamić, Nova dejstva o življenju morda prvega primorskega svetnika, Primorske novice, 20. 8. 2011Nadaljevanje v: Filip Terčelj, Franc Krašna, Šturje, Štulčeva grapa, Davča [3]

Cankarjev trg v Šturjah s spomenikom Filipu Terčelju, zadaj levo cerkev. FOTO: Ivo Žajdela

1/21