Spoznavalec, redovni ustanovitelj servitov

Zavetnik: reda servitov, otrok; priporočajo se mu zoper obsedenost in božjast.

Atributi: Servitska oblačila, knjiga, avreola, tiara.

Mladenič Filip je bil bistrega uma, saj je z devetnajstimi leti že dosegel doktorat iz medicine in filozofije, ki ju je študiral v Parizu in Padovi. Dobro leto je poskušal sprva delovati kot zdravnik. Po neuspelem poskusu, da bi med seboj spravil sprte meščane, privržence papeža in privržence cesarja Friderika II., ki si je hotel podrediti Italijo in omejiti papeževo svetno oblast, se je odločil za samostansko življenje. Vstopil je v mlad servitski red, ki je bil ustanovljen, da bi v njem redovniki sredi sveta živeli spokorno in v prostovoljnem uboštvu. V redu je kot brat laik opravljal najnižja dela v kuhinji, hiši in na vrtu, čez dobro leto pa se je odpravil na Monte Senario, goro, kjer se je sedem ustanoviteljev servitskega reda nekoč pripravljalo na svoje poslanstvo. Tu je v votlinah in samoti, samo ob vodi in zeliščih, preživel tri leta v molitvi in premišljevanju Jezusovega in Marijinega življenja in trpljenja. Po končani »pripravi« so ga predstojniki (čeprav je bil samo brat laik in še zelo mlad) poslali v Sieno za učitelja novincev. Tu je sestavil »službeni predpis«, ki je pozneje služil kot osnova za preureditev redovnih pravil. Ta reforma je bila tako obsežna, da velja Filip za drugega ustanovitelja servitov. Po sedmih letih samostanskega življenja se je na prigovarjanje predstojnikov dal posvetiti v duhovnika. Poslej je veliko pridigal in spovedoval ter prevzemal različne odgovorne službe znotraj reda. Papež Klemen IV. ga je zaradi njegovih velikih pridigarskih uspehov imenoval »apostolski pridigar« in mu dal pravico, da oznanja božjo besedo po vsem svetu. Kmalu je postal generalni prior, čeprav je v svoji skromnosti in ponižnosti prosil celo papeža, naj ga odveže te odgovornosti. Po smrti papeža Klemena IV., ko kardinali kar tri leta niso mogli izvoliti njegovega naslednika, so mnogi prav v Filipu videli primernega kandidata. Ko je to zvedel, se je Filip skril v samoto, dokler niso izvolili Gregorja X. Na svojih misijonskih potovanjih je prehodil Italijo, Francijo, Ogrsko in Nemčijo, pridigal o pokori, spodbujal k spravi med sprtimi družinami in mesti ter spreobračal grešnike. Povsod je skrbel tudi za utrditev servitskega reda in v Italiji ustanovil žensko vejo, tretji red Marijinih servitinj. Potem ko je bil končno le razrešen predstojniške službe, je čas do smrti preživel v samoti. Kako zelo so bili vsi prepričani o njegovem svetništvu, dokazuje dejstvo, da so ga pokopali slovesno, s slavo, v belih oblačilih in namesto zadušnice imeli kar mašo njemu v čast.

Ime: Izhaja iz grškega imena Filippos z nekdanjim pomenom »ljubitelj konj«. Ime je sestavljeno iz besed fileo »ljubim, rad imam« in hippos »konj«.

Rodil se je 15. avgusta 1233 v Firencah v Italiji, umrl pa 22. avgusta 1285 v Todiju, prav tako v Italiji.

Družina: Izhaja iz plemiške družine, bil je težko pričakovan deček, ki so ga starši izmolili pri Mariji.

Upodobitve: Upodabljajo ga v črni redovni obleki, s plaščem in razpelom, ki ga je imenoval za svojo knjigo; tudi z lilijo ali mrtvaško glavo. Upodobljen je tudi z odloženo tiaro (papeško krono), ker naj bi odklonil papeško dostojanstvo.

Beatifikacija: Papež Inocenc X. ga je 8. oktobra 1645 razglasil za blaženega, papež Klemen X. pa 12. aprila 1671 za svetnika.

Goduje: 22. avgusta.