Otok Vágar, na katerem je letališče, je eden od osemnajstih otokov, kolikor jih štejejo Ferski otoki. Sonce je bolj redek gost na malih otokih častitljive starosti – okoli šestdeset milijonov let je preteklo od njihovega nastanka. Zagrnjeni v tančico deževne zavese ali obsijani s soncem in obdani s tišino, porasli z bujno travo, ki gre v slast številnim ovcam. Pa tudi njihov jezik je nekaj posebnega. Za nas težka izgovarjava imen je precej drugačna od danščine – Ferski otoki namreč spadajo k Danski.

Vreme ob pristanku je precejšnje presenečenje. Nebo brez oblakov, močno sonce in hladen veter. Veter prinaša slane kapljice z oceana in jih razprši po obrazih prišlekov. Svež zrak me omami. Stojim in ga vdihavam. Željna nove dežele, ki naju je očitno povabila k sebi, se s soprogom odpraviva po avto, ki naju čaka na parkirišču.

Otok Vágar je eden od osemnajstih otokov, kolikor jih štejejo Ferski otoki.

S travnatimi strehami

V Sørvágurju, vasi nedaleč od letališča, naju čaka prenočišče, midva pa se zapeljeva do štiri kilometre oddaljene vasi Bøur. Pravljična pokrajina me kar potegne vase. Kamor seže oko, se razprostira širni ocean, ki ga malenkost zakrivajo bližnji otoki. Majcene ladjice s turisti na krovu plujejo okoli skalnate skulpture, tako prepoznavne, da takoj veš, da je to Dragarnir, kot je skupno ime za dva stolpa med otokoma Vágar in Tindhólmur. Vsepovsod prevladuje zelena barva mehke sveže trave, ki jo »oni tam zgoraj« redno zaliva. Lesene hiške so črne – zaščitene so s katranom. Strehe so travnate in so pravi kontrast črnini spodaj, ki jo prekinjajo bela okna. Leta 2021 je tu živelo štiriinsedemdeset prebivalcev, kar je zapisano na informacijski tabli na začetku vasi.

Pravljične hiške s travnato streho. FOTO: Barbara Popit

Sprehodim se po vasi in dobrodošlico mi izreče vaški kuža, željan pozornosti. Preseneti me javno stranišče – čisto, z vsemi toaletnimi potrebščinami in toplo vodo. Manjka samo še nogometno igrišče, ki ga kasneje vidim v vsaki vasi – manjšega ali večjega. Zapeljeva se še do naslednje vasice Gásadalur, tokrat skozi predor, izkopan v živo skalo. Nobene luči ni v njem. No, skoraj nobene. Borna stropna razsvetljava še poveča temačen pridih. Potopiš se v temo in po skoraj kilometru in pol te na drugem koncu pričakata mir in tišina, kot da si zapustil Zemljo in šel na drug planet. Vse je tako … odklopljeno in popade me želja, da bi ostala tukaj za vedno. Po žgočem soncu in hladnem vetru je pot do slapa Múlafossur pravi užitek. Zasluži si pozornost, še večjo pa mormoni in druge ptice, ki gnezdijo v bližini.

Tišina in spokoj

Prebudim se v sončno jutro. Tudi tokrat na nebu ni nobenih oblakov, v celoti ga obvladuje modrina. Zapeljeva se do naselja Miꝺvagur. Na izhodiščni točki, od koder se bova povzpela na klif Trælanipo, parkirava. Za vzpon je treba plačati dvesto danskih kron, slabih 30 evrov na osebo. Plačljivih poti, speljanih po zasebnih zemljiščih, je kar nekaj. Lastniki postavijo ograjo in prehod čez svoje ozemlje zaračunajo. Ponekod te pričaka nabiralnik, kamor odvržeš zahtevano vsoto denarja, če pa nimaš gotovine, so na nabiralniku podatki o računu, kamor nakažeš denar. Nekaterim domačinom se to ne zdi prav, saj menijo, da je narava namenjena vsem.

Plačljivih poti, speljanih po zasebnih zemljiščih, je kar nekaj. Lastniki postavijo ograjo in prehod čez svoje ozemlje zaračunajo.

Ob devetih se že vzpenjava. Zgodaj je še in nikjer ni nikogar. Obletavajo naju ptice, ki se žvižgajoč spuščajo navpično do tal. Ustavim se in jih opazujem, toda one nočejo pozornosti in se izgubijo v daljavi. Hodim po prašni poti, ki že nekaj časa ni videla dežja. Dokaj nenavadno, saj je tu dež zvesti obiskovalec.

Sprejeta v tišino otokov se spogledujem z jezerom, ki visi nad oceanom kot gromozanska luža, ki bo zdaj zdaj padla v morje. Njegovi obrisi na horizontu oznanjajo njegov konec, ki se kaže v veličastnem slapu, padajočem globoko v morje. Jezero sameva in občutek imam, kot da v tej samoti neizmerno uživa. Kot jaz, ki hodim oceanu naproti, da se z vrha klifa zazrem na njegove širjave in bližnje otoke, zavite v jutranjo meglico. Še malo manjka do vrha, ko me ustavijo čudoviti razgledi na pečine. Neumorno jih obletavajo ptice, ki gnezdijo na njih. Krušljive stene opozarjajo mimoidoče, naj se jim ne približajo preveč in z njimi vred izginejo v globino. Ko poskušam z varne razdalje s pogledom seči do njenega dna, se mi skoraj zvrti. Pogled je strašljiv.

Cerkvica s travnato streho v Saksunu. FOTO: Barbara Popit

Samotna pokrajina

Prijetno toplo je, ko zapuščamo pristanišče. S palube opazujem lesene hiške različnih barv, tesno postavljene druga ob drugo, ki se uporabljajo za hrambo čolnov. Že kmalu smo pri klifih, ki dosežejo višino tudi čez 600 metrov. Bazaltne stene so dom številnim pticam, ki tukaj gnezdijo. Kapitan spretno krmari ladjo in nas vodi tik ob pečinah skozi skalnate soteske. Že naslednji hip občudujem kamnite osamelce, ki se kljubovalno dvigajo visoko v nebo in puščajo globoko senco nad drobceno ladjico, ki pluje v njihovi bližini. Skozi ozek prehod med mogočnim osamelcem na eni strani in pečino na drugi zaplujemo na odprto morje in se počasi vračamo v pristanišče.

Prebrali ste del članka, ki je bil objavljen v reviji Svet in ljudje 4/2024. Revijo lahko kupite tukaj. Spremljajte nas tudi na Facebooku in Instagramu.