V njej je namreč strnjeno opisal štiri faze feminizma, in sicer: »I. borba za volilno pravico žensk; II. borba za uzakonjenje splava in ločitve (razkol s krščanstvom); III. transspolnost in LGBT-zacija (razkol z razsvetljenstvom); IV. vdati se islamu (ker strah pred praznino in želja po močnem očetu).« Objava je dvignila ogromno medijskega prahu, na p. Cestnika se je, kot smo pisali, usul plaz kritik, tudi žaljivih.

A kaj je bilo dejansko »v ozadju« te zgodbe? Kot je za Radio Ognjišče pojasnil p. Cestnik, je šlo dejansko za navedek iz knjige Nova levica in krščanstvo, ki jo je leta 2015 prav na njegov predlog (in z njegovo spremno besedo) izdala Založba Družina. Spomnimo: knjiga je bila predstavljena tudi na knjižnem sejmu novembra 2015, ko so se o njej z Manico Ferenc pogovarjali p. Branko Cestnik, Aleš Primc in Jožef Horvat, in doživela (novo- ali pa staro)levičarsko aktivistično »intervencijo«.

P. Branko Cestnik na predstavitvi knjige Nova levica in krščanstvo na knjižnem sejmu novembra 2015. FOTO: Tatjana Splichal

Kaj torej dejansko piše v omenjeni knjigi? Za celovit uvid – tudi v luči osmomarčevskega ženskega praznika – ponujamo v branje razdelek, iz katerega je navajal p. Cestnik. Marsikatera okoliščina zapisanega je sicer vezana na konkretno špansko okolje, a celotno sporočilo zapisanega ima univerzalno sporočilnost, ki dobro opiše razmere tudi v slovenskem javnem prostoru, v katerem bučno odmeva od sporočil (zgrešenega?) feminizma.

Vstopimo torej v knjigo Nova levica in krščanstvo, v njeno poglavje Zakaj levica napada Cerkev in razdelek z mednaslovom Feminizem, neofeminizem in ideologija spolov, ki ga je napisal Francisco Jose Contreras (odlomek objavljamo brez obsežnih opomb, ki ga sicer spremljajo v knjižni objavi in z dodatnimi uredniškimi mednaslovi).

Panseksualni liberalizem kot motivacijsko gibalo

Moja hipoteza je /…/, da je panseksualni liberalizem pravo motivacijsko gibalo nove levice (v njegovi osnovi bi morali razločiti tudi neki »nagon po smrti«, neko skrito hrepenenje po samouničenju tako na individualni ravni – kultura smrti [priljubljenost splava in evtanazije, padec rodnosti]) – kot tudi na kolektivni – samoočrnjevanje [sistematična kritika vsega zahodnega, sploh judovsko-krščanskih korenin] –, ki bi nas ponesla h klasični dvojnosti Eros–Tanatos).

Feminizem »prvega vala« [first wave feminism] je v resnici del klasičnega liberalizma (ki je popolnoma združljiv s katolicizmom).

Feminizem prvega vala

A freudovsko-marksistični/liberacionistični vzgib se ne kaže vedno jasno; skriva se v ideoloških izgovorih. Morda najbolj priročen je feminizem (spomnimo se, da se je Rodríguez Zapatero sam označil za »rdečega in feminista«). Bilo bi neumestno tu na široko razlagati »zgodovino feminizma«, saj se je te teme treba lotiti z ustrezno temeljitostjo. Opozorimo le, da klasični feminizem (tisti, ki ga predstavljajo Olympe de Gouge in Mary Wollstonecraft ali pa gibanja sufražetk itn.) ni bil usmerjen proti družini, niti ni podpiral splava: pred letom 1960 je feministično gibanje le upravičeno zahtevalo pravno-politično enakopravnost žensk z moškimi (razširitev pravice do glasovanja, odstranitev omejitve pravne sposobnosti poročene ženske, pravico žensk do študija in opravljanja poklica itn.). Feminizem »prvega vala« [first wave feminism] je v resnici del klasičnega liberalizma (ki je popolnoma združljiv s katolicizmom): omejuje se na razširitev liberalnega načela enakosti pred zakonom na ženske. Nekatere od najpomembnejših sufražetk so pripadale krščanskim združenjem (kot Frances Willard, predsednica organizacije Woman's Christian Temperance Union).

Novi feminizem šestdesetih in sedemdesetih let torej preusmeri emancipatorni zanos v zasebno sfero: viri spolnega zatiranja niso več diskriminatorni zakoni, temveč vloga matere in žene.

Feminizem drugega vala

Feminizem »drugega vala« (šestdeseta in sedemdeseta leta) je tisti, ki se je odločno obrnil stran od družine in materinstva (deloma kot posledica sovpadanja feminističnega gibanja s freudovsko-marksističnimi idejami o spolni emancipaciji). Osnovno načelo novega feminizma je, da so pravno-politične pridobitve, ki jih je dosegel klasični feminizem (pravna enakost moških in žensk), nezadostne, kajti resnični vzvodi zatiranja ženske so v zasebni sferi: vzgoji, spolnosti, družinskih odnosih itn. Second wave feminism (kot druge veje revolucionarnega drevesa) je politizacija intimne sfere (»mikrofizika oblasti«, kot bi dejal Michel Foucault): »osebno je politično« postane najpomembnejše feministično geslo - skovala ga je Carol Hanisch - tega preobrata. Knjiga Betty Friedan The Feminine Mystique bo postavila temeljne teze: vloga gospodinje in matere je za žensko odtujujoča; ženska žrtvuje svojo identiteto ali jo stopi s svojo družino; popolna osvoboditev ženske zahteva izhod iz tega zapora.

V debatni kavarni ob predstavitvi knjige na knjižnem sejmu so sodelovali Manica Ferenc, Branko Cestnik, Jožef Horvat in Aleš Primc. FOTO: Tatjana Splichal

Novi feminizem šestdesetih in sedemdesetih let torej preusmeri emancipatorni zanos v zasebno sfero: viri spolnega zatiranja niso več diskriminatorni zakoni, temveč vloga matere in žene. Nadaljeval se bo bra-burning in druge predrznosti sedemdesetih let. Vedno jasnejša bo feministična težnja po tesni povezanosti s spolnim liberalizmom in kulturo smrti, s kontracepcijo in pravico do splava kot značilnimi zahtevami.

Ideologija spolov lahko v svojih prizadevanjih, da ženstvenost omeji na kulturni konstrukt, samo zadržuje in poglobi sovražnost feminizma »drugega vala«.

Tretja faza feminizma

Dandanes (od devetdesetih let naprej) smo priče »tretjemu valu« feminizma, ki je pod vplivom francoskega poststrukturalizma (Foucault, Derrida) ustvaril tako imenovano gender ideology. Najpomembnejši prispevek te ideologije je nadomestitev pojma sex (biološka opredelitev) s pojmom gender (kulturni konstrukt). To zamisel je v delu Drugi spol že vpeljala Simone de Beauvoir – »ženska se ne rodi, to postane« (duhovita opazka, ki obenem razkriva sartrovski vpliv: »eksistenca je pred esenco«). Knjiga je polna surovih napadov na institucijo družine (materinstvu namenjeno poglavje se začne s ... petnajst strani dolgim govorom v bran pravici do splava).

Na predstavitvi knjige novembra 2015. FOTO: Tatjana Splichal

Ideologija spolov lahko v svojih prizadevanjih, da ženstvenost omeji na kulturni konstrukt, samo zadržuje in poglobi sovražnost feminizma »drugega vala« do materinstva (biološka opredelitev, ki se je mora ženska osvoboditi), obenem pa trdi, da je lahko materinska vloga, kot kulturni konstrukt, na novo definirana in jo tako lahko prevzamejo tudi moški in lezbijke (zamenjava izrazov »oče« in »mati« z »roditelj A in B« v španskem družinskem pravu je najzgovornejši izraz tega). Možnost zamenjave spola s kirurškim posegom (ki jo brezplačno ponuja javno zdravstvo v Andaluziji) je prav tako ena od značilnih »trofej« gender ideology, ki postopoma izničuje zadnje biološke določitve in, tako se zdi, spreminja moškost in ženskost v »konstrukt« in »svobodo izbire«.

Zgovorno je dejstvo, da je bila reforma zakona o splavu v Španiji zaupana ministrstvu za enakopravnost in ne ministrstvu za zdravje.

»Politizacija« intimne sfere

Nova postsocialistična levica je feministične zahteve drugega in tretjega vala vzela za svoje. Politika španske socialistične vlade se v tem pogledu izkaže za prototipno: Španija je na svetu vodilna sila, kar zadeva relativizacijo spolnih vlog (homoseksualna zakonska zveza s pravico do posvojitve), prežetost šolstva z ideologijo spolov (učni predmet vzgoja za državljanstvo), zanesenjaško vztrajanje pri spolni osvoboditvi in politiki zagovarjanja splava (v trenutku, ko v številnih zahodnih državah začenjajo zaskrbljeno ugotavljati njegove posledice, je bil v Španiji pravkar uzakonjeno razdeljevanje tabletk za prekinitev nosečnosti šestnajstletnim dekletom brez recepta in privoljenja staršev). Izbrani slogani za oglaševanje take politike (»poglabljanje demokracije«, »razširitev pravic«) izdajajo tipična revolucionarna prizadevanja za »politizacijo« intimne sfere (doma in spalnice). A pogosto gre tudi za feministično pretvezo: zgovorno je na primer dejstvo, da je bila reforma zakona o splavu v Španiji zaupana ministrstvu za enakopravnost in ne ministrstvu za zdravje.

Ženske so velike žrtve spolne revolucije (kaj reči o pravici do splava, ki daje donhuanom proste roke, da lahko širijo svoje seme križemkražem, ne da bi za to prevzeli odgovornost?).

Ženske kot »pomanjkljivi moški«

Govorim o »pretvezi«, ker sem seveda prepričan, da ne dostopnost splava, ne razuzdanost, ne dojemanje vloge žene in matere kot nekaj »odtujajočega« ženski v ničemer ne koristijo. Zelo dobro se je izrazila Eugenia Roccella: »Če izhajamo iz iluzornega odklanjanja materinstva, se ženskam odreka lastna moč. Tako bodo [za neofeminizem] vedno ostale 'pomanjkljivi moški', nepopolna in šepava različica moškega modela.«

Utrinek s predstavitve knjige na knjižnem sejmu novembra 2015. FOTO: Tatjana Splichal

Opazka Eugenie Roccelle – da neofeminizem ženske spreminja v pomanjkljive moške – dopušča še drugo interpretacijo. Revolucionarna spolna permisivnost je sicer povzročila škodo celotni družbi, a zlasti ženskam. Naj bo ideologiji spolov všeč ali ne, ženska narava obstaja in prav tako obstaja tudi svojevrstno žensko izkustvo spolnosti, ki jo označuje močnejše prepletanje telesnosti s čustvi in moralo. Vrsta spolnosti (trivializirana, prenagljena, ločena od ljubezni, zavezanosti in razmnoževanja), ki jo vsiljuje revolucionarni duh leta 1968, se zdi narejena po meri moških potreb in muh. Ženske so velike žrtve spolne revolucije (kaj reči o pravici do splava, ki daje donhuanom proste roke, da lahko širijo svoje seme križemkražem, ne da bi za to prevzeli odgovornost?). V hiperseksualizirani družbi se ženska pogosto spremeni v predmet za enkratno uporabo. Feministkam je uspelo ženski vsiliti moške spolne vzorce. Uzakonitev splava jo nezavarovano prepušča pritiskom izkoriščevalskih partnerjev ali brezvestnih podjetnikov, ki se upirajo odobritvi porodniškega dopusta.

Ker ženska ni mogla »humanizirati« moške spolnosti, se je odločila poživaliti svojo, da bi tako maščevala moško nestanovitnost

V srčiki neofeminističnih prizadevanj po posnemanju moških spolnih vzorcev (pretrgana vez med spolnostjo ter ljubeznijo in zavezanostjo, bežna razmerja itn.) je zaznati frustracijo, saj – odkar vlada revolucionarni ethos – ni mogoča poglobljena in trdna zveza, po kateri ženske v resnici hrepenijo. Ker ženska ni mogla »humanizirati« moške spolnosti, se je odločila poživaliti svojo, da bi tako maščevala moško nestanovitnost (kot bi moškemu govorila: »Poglej, lahko sem tako razuzdana kot ti«). Od tod pomenljive besede feministične filozofinje Amelie Valcárcel: »Če jih ne moremo poboljšati [moških], postanimo me pokvarjene: ne zahtevajmo čistosti, temveč jo izgubimo; ne vsiljujmo nežnosti, postanimo krute; ne ohranjajmo narave, ampak jo uničujmo z besnostjo konvertita.« (Valcárcel, Amelia, »El derecho al mal«, v: Sexo y filosofía, Antrophos, Barcelona, 1991, str. 164–165)