Zavetnik: Priprošnjik za očesne bolezni in težave, proti krivemu pričevanju in krivi prisegi, lažem; zavetnik domačih živali, oči.

Atributi: diakonska oblačila, pajek, angel, palma

Feliks, po naše Srečko, je tretje najbolj pogostno ime med svetniki. Kljub temu med številnimi, ki ga nosijo, ni kakšne »vidnejše« osebnosti. Feliks iz Nole je prav gotovo eden bolj znanih, saj so ga v starem veku zelo častili. Njegov grob in nad njim postavljena cerkev sta že v 5. stoletju postala pravi romarski kraj. V obliki pesnitve nam je njegovo življenje ohranil sv. Pavlin iz Nole, ki ga je visoko cenil, priča njegovega češčenja pa je tudi papež Damaz (305–384). Feliks je bil že zgodaj posvečen v duhovnika in postal zaupni prijatelj domačega škofa Maksima. V času krutega Decijevega preganjanja je škof Maksim, ki je bil že v letih, pobegnil v gore, Feliks pa je pogumno skrbel za vernike, ki so bili brez vodstva. Zaprli so ga in mučili, a ga je angel na čudežen način, kakor apostola Petra, osvobodil okovov in rešil iz ječe, Feliks pa je poiskal ostarelega škofa in ga negoval. S sokom gozdnih jagod ga je okrepčal, da se je za kratek čas lahko vrnil na svoj škofovski sedež. Preganjanja niso ponehala, Feliks pa je ves čas nesebično skrbel za vernike, jih poučeval in opogumljal, zlasti s svojim zgledom. Še enkrat je bil na čudežen način rešen pred zasledovalci: skrit v sodu je čakal šest mesecev, da je preganjanje minilo, nato pa se je vrnil v mesto. Škof Maksim je medtem umrl, zato so na njegovo mesto izbrali Feliksa. Ta je škofovsko čast odklonil in se kot preprost duhovnik še naprej posvečal pastoralnemu delu. Zadnja leta življenja je preživel v askezi, kot kmet obdeloval njivico za svoje preživetje in se razdajal za druge. Čeprav je umrl naravne smrti, ga zaradi številnih preganjanj in mučenj, ki jih je prestal, že od vsega začetka častimo kot mučenca.

Ime: orig. lat. Felix: »srečen, blažen«, tudi »ploden, rodoviten, uspešen«.

Rodil se je v začetku 3. stoletja v Noli, mestu vzhodno od Neaplja v Italiji,

umrl pa okrog leta 260 ali 255 (?), prav tako v Noli.

Družina: bil je bogatega rodu, oče se je priselil iz Sirije; imel je brata Ermija, ki je izbral vojaško kariero.

Zavetnik: proti očesnim boleznim in težavam, proti krivemu pričevanju in krivi prisegi, lažem, zavetnik domačih živali, oči.

Upodobitve: na mnogih slikah ga upodabljajo, kako ga pajčevina skriva pred pogledi preganjalcev; kot diakona v ječi; kot mladega duhovnika, ki na svojih ramenih prenaša starčka (škofa Maksima); vklenjenega v ječi z lončenim vrčem in s črepinjami ob sebi; s šopom gozdnih jagod (kar simbolizira njegovo skrb za ostarelega Maksima); s pajkom ali angelom ob sebi, ki mu odstranjuje okove.

Goduje: 14. januarja.»


"Ko je moj bog videl, da si se vrnil, je pobegnil, ker ni imel moči nad tvojimi krepostmi. Če se te torej že moj bog tako boji, koliko bolj bi se te moral jaz!" (Tako je po »Zlati legendi« izjavil poganski duhovnik, preden se je dal Feliksu krstiti.)